Skoči na vsebino

Stari pojmi Slovenske pravde

V glavnem gre za najstarejše slovenske pravdne izraze kot so pravda, kmet, rota, veča, soseska, župan, dvanajstija, kosez, hervard, knez, vojvod, nadvojvod, kral, kramola, pojezda, dežela, Ustoličevanje itd. Nekateri izmed teh izrazov so pozneje v dobi fevdalizma ter zatem še kapitalizma dobili drugačen oziroma bistveno spremenjen pomen, drugi pa so nam danes večinoma povsem neznani, saj nas o njih v sistemskih šolah niso naučili prav ničesar. Skupaj s slovitim obredom Ustoličevanja slovenskih karantanskih knezov ali vojvodov in nadvojvodov, predstavljajo temelje stare Slovenske pravde in družbene ureditve Slovenske ljudovlade.

Stari pojem Slovenske pravde

Pravda

Pravda pripada izvirni slovenski pravni terminologiji, njen prvotni pomen pa je precej širok in se nanaša na pravo in pravico. Gre torej za večpomensko besedo, pri čemer pa je za nas ključnega pomena to, da so pravda, pravica
in resjeda med seboj najtesneje povezani. Pravde brez pravice pravzaprav ni, oziroma je pravda
namenjena prav doseganju pravice, oboje pa je najtesneje povezano tudi z resjedo.

Stari pojem Slovenske pravde

Kmet

Pojem oziroma beseda kmet je izvorno »označevala prvotno stalno naseljenega, polnopravnega, svobodnega človeka, ki je imel pravico, udeleževati se sodnih zborov ter sodelovati na ljudskih večah.« Imel je pravico nositi orožje,
se tvorno udeleževati in sodelovati v družbi na vseh njenih nivojih, bil pa je tudi neodvisen,
samooskrben in s tem dejansko svoboden človek.

Stari pojem Slovenske pravde

Rota

Rota je najstarejši znani slovenski izraz za prisego, zaobljubo. Tudi njo tako kot pravdo, najdemo že na treh mestih v Brižinskih spomenikih. »Med grehi navajajo »NEPRAVDNO roto« (krivo prisego), rote, ki se jih nekdo ne drži (prelom prisege)
in »ZPITNE rote« (krive prisege).«

Izvor besede rota je nedvomno staroverski, rodnoverski oziroma predkrščanski, medtem ko je  beseda prisega povezana s krščanstvom oziroma s seganjem »po nekem svetem predmetu, npr. križu, relikvijah, evangeliju ipd.«

Stari pojem Slovenske pravde

Veča

Veča predstavlja značilen pojav »najstarejše javne pravde, ki ga poznamo Slovenci« in sicer gre za izvrševanje
javne oblasti ljudstva v zboru, na tej podlagi pa sta »v najstarejši dobi temeljila uprava in sodstvo,
ki so ju tudi izvrševali isti organi«.

Prvotno je stara slovenska beseda veča označevala »javne zbore s pravdnimi pristojnostmi«. Očitno pa ima izraz veča svoj začetek že v davni prazgodovini, saj najdemo besedo vatsáh že v sanskritu in v starovedski omiki. Vsekakor ima
v jezikoslovnem smislu izraz veča neposredno povezavo z izrazom vet-ja, kar pomeni svet oziroma posvet,
posledično pa zborovanje. Profesor Sergij Vilfan je o pomenu veče zapisal: »Beseda je v starejši slovenščini
večkrat izkazana, je pa šla v novem veku skoraj popolnoma v pozabo, razen kolikor tiči v korenu
(s)vet in iz njega izvedenih 
besedah, kot npr. posvetovanje.
Ustrezna latinska beseda se 
glasi placitum (iz nje izhaja npr. francoski plaid), nemška pa taiding

Stari pojem Slovenske pravde

Soseska, sosednja, sosečka, gmajna

Pojem soseska (tudi sosednja, sosečka in gmajna) se je nanašal na skupnost sosedov oziroma na vaške skupnosti.
S tem so mišljene skupnosti sosedov oziroma skupnosti gospodarstev v nekem naselju, ki so imele skupne gospodarske interese in potrebo po skupnem gospodarjenju na vaških zemljiščih. Te skupnosti so se običajno srečevale sredi vasi, od tod pa izvira tudi sorodni izraz srenja, ki je prvotno pomenil zborovališče sosesk.

Stari pojem Slovenske pravde

Župa in župan (jopan, suppan)

Osrednja pojma v razvoju slovenskih vaških skupnosti sta župa in župan, ta naselbinska krajevna organizacijska oblika pa sodi med najstarejše v Evropi. Župa je bila v najstarejšem obdobju, podobno kot soseska predvsem vas ali
skupina vasi, pozneje v obdobju fevdalizma pa se je njen pomen postopoma spreminjal. Župi je načeloval
starešina, ki so ga imenovali župan (v virih jopan, suppan).

Stari pojem Slovenske pravde

Dvanajstija

»Silno starega izvora je raba števila dvanajst v družbenem življenju Slovencev. Dvanajst je bilo mož, ki so urejali sožitje med pripadniki vaške skupnosti. Izvoljeni ali ponovno izvoljeni možje so leto dni bili člani dvanajstije,
ki je predstavljala srenjo, tj. vaško skupnost.«

Stari pojem Slovenske pravde

Kosezi

Zbor kosezov je v Slovenski ljudovladi nastopal ob izbiranju in Ustoličevanju karantanskega vojvoda ali kneza kot predstavnik tedanjega slovenskega političnega ljudstva. Kosez posameznik je torej bil od slovenskih kmetov – svobodnih ljudi izbran predstavnik – pooblaščenec, ki je na veči oziroma zboru svobodnih ljudi odločal v imenu ostalih neprisotnih kmetov. Jasno je, da se vsi kmetje – vedno v pomenu svobodnih, svojepravdnih, suverenih ljudi – niso mogli vselej udeležiti vseh več, sploh ne tistih oddaljenejših. 

Zato je nastala potreba po izoblikovanju kmečkih pooblaščencev, predstavnikov, poverjenikov ali zastopnikov, ki so imeli v prvi vrsti prav takšna pravdna pooblastila in naloge. To so bili izvirni kosezi, ki so se postopoma izoblikovali v poseben družbeni stan. Zanje je veljalo vse, kar je že bilo omenjeno pri izvirni opredelitvi pojma kmet. Nujne in obvezne pa so bile še dodatne družbeno pomembne in koristne lastnosti, kakršne so poštenost,
modrost, odgovornost, sposobnost sodelovanja, uravnovešenost (uravnoteženost),
zvestoba dani besedi, plemenitost, itd.

Stari pojem Slovenske pravde

Hervardi

Hervardi so bili v staroslovenski družbi stražna vojska in poseben vojaški stan, eden izmed več slojev ali stanov, ki so sestavljali staroslovensko družbo. Ime Hervardi je sestavljanka dveh staroslovenskih besed ‘heraj’ – udari in ‘varda’ – straža. Hervardi preprosto pomeni »udarno, hrabro stražo«, kar se čudovito sklada z dejansko vlogo in pomenom
stanu hervardov v Karantaniji. Edninska oblika je izraz hervard, množinska pa hervardi.

Stari pojem Slovenske pravde

Knez, vojvod, nadvojvod in kralj

Vsi štirje izrazi so zraven že opisanega župana v Slovenski pravdi in Slovenski ljudovladi predstavljali izbrane voditelje ljudstva na različnih ravneh in z različnimi pristojnostmi, obvezno pa jih moramo obravnavati ter pojasnjevati časovno in krajevno pravilno. V našem primeru nas torej zanimajo zlasti kot pravdni izrazi v obdobju obstoja Slovenske ljudovlade na področju poznejših slovenskih zgodovinskih dežel.

Stari pojem Slovenske pravde

Kramola

Pojem kramola je še eden izmed starodavnih pravdnih terminov, ki pripada najstarejšemu izrazju Slovenske pravde. Kramola je naravna in s tem starodavna ter neodtujljiva pravica ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki zlorabi svoj položaj ter od ljudstva podeljene pravice in dolžnosti ter postane tiranska oziroma, kot bi rekli dandanes – totalitarna. Enako velja tudi za oblast, ki navzven na prvi pogled ne zgleda tiranska, kljub temu pa deluje
proti interesom ljudstva, ki je izvirni suveren in nosilec oblasti. Enostavneje povedano – kramola je upor ljudstva
proti samodržcu. V skladu s starodavnima Slovensko ljudovlado in Slovensko pravdo, je imelo slovensko
ljudstvo neodtujljivo pravico, da se je takšnemu vladarju ter oblasti in takšnemu nedopustnemu početju uprlo. Tovrsten upor ali punt se je imenoval kramola. Slovensko ljudstvo in slovenski narod seveda to pravico tudi
dandanes še zmeraj imata, saj sicer ne bi bila neodtujljiva.

Stari pojem Slovenske pravde

Pojezda

Pojezda je starodavni pravdni izraz, ki prav tako pripada najstarejšemu izrazju Slovenske pravde. Gre za zbiranje dajatev na določenem ozemlju. Pravzaprav gre za prostovoljne prispevke svobodnih ljudi za skupno dobro. V družbi svobodnih ljudi – Slovenski ljudovladi, so se prebivalci dobro zavedali, da so za delovanje tistih dejavnosti, ki so v skupno korist vseh, potrebni prispevki ali dajatve. Dajatve niso bile predpisane in določene, marveč so bile prostovoljne in
odvisne od zmožnosti ljudi. Bile so dar!

Stari pojem Slovenske pravde

Dežela, deželani

Dežela je ozemeljska upravno-politična enota, običajno z določeno samostojnostjo, ki je lahko bila tudi na ravni države. Iz dežele izhaja pojem deželani (nem. Landsassen, Ladleute), ti pa so nedvomno predstavljali pomemben del Stare Slovenske pravde oziroma našega rodovnega prava. V Slovenski ljudovladi so bili deželani in deželanke
svobodni, svojepravdni in suvereni ljudje.

Stari pojem Slovenske pravde

Slovensko Ustoličevanje

Tu volili smo sami si kneza;
Kmet sam mu dajal je oblast;
Narod sam iz sebe mu izročal

Moč žezla in krone je čast …
Domovine le iskati sreče,
Vsem braniti pravdo vsekdar,
z mečem v roki tu prisezal glasno
v jeziku je našem vladar!
(Knežji kamen, Anton Aškerc, 1890, odlomek)

 »Vsak novi vladar te ljudovlade je bil deležen
tega edinstvenega obreda.«
(Aeneas Silvius Piccolomini – papež Pij II., Cosmographia Pii papae de Europa, Pariz, 1509, str. 104)

 »Ničesar ni, kar bi bilo mogoče primerjati z običajem,
ki je bil v navadi v Karantaniji«
(Jean Bodin, Lex Six Livres de la Republique, Pariz, 1576, str. 129)