Dežela Primorje

Dežela Primorje je bila formalno pravno ustanovljena šele 1. listopada leta 1814. Njeno nemško ime je bilo Küstenland (v celoti se je glasilo Österreichisch-Illyrisches Küstenland) italijansko pa Litorale (v celoti Litorale Austro-Illirico). Nastala je iz poknežene Goriško-gradiške grofije, mejne grofije Istre ter svobodnega mesta Trst, ki so bili pred tem samostojni državno-pravni osebki. Leta 1814 je bila Primorju priključena tudi Krajnska Istra in je obsegalo mesto Trst z okolico, istrsko, reško in goriško okrožje s sedeži v Trstu, Gorici in na Reki.

V času dvojne Avstro-ogrske monarhije je bilo Primorje pod skupno deželno upravo v Trstu, njeni predstavniki pa so sedeli v dunajskem parlamentu skupaj s predstavniki drugih slovenskih zgodovinskih dežel.

Sestavni deli Dežele Primorje so torej Goriško-Gradiška grofija, grofija Istra ter svobodno mesto Trst.

Goriško-gradiška grofija

Nastala je iz posesti in deželskih sodišč Goriških grofov. Ti so imeli središče svojih posesti na Krasu in v srednjem Posočju, ki je bilo prvotno del Furlanije, kjer je imel oblast Oglejski patriarh. Goriška dežela se je v 14. stoletju dokončno izločila iz Furlanije. Po avstrijsko-beneški vojni v začetku 16. stoletja je pridobila dele Beneške republike (Beneške Slovenije) v zgornjem in srednjem Posočju in posledično je nastala Goriško-gradiška dežela. Celotno ozemlje oziroma posesti Goriških grofov so se razprostirale od vzhodne Tirolske do Istre. Posledično se je ozemlje Goriških razdelilo na štiri grofije: Prednjo grofijo Goriško s središčem v Lienzu (danes v Avstriji), Zadnjo grofijo Goriško ob srednji Soči, Pazinsko grofijo v Istri (danes na Hrvaškem) ter Grofijo v Marki in Metliki v Beli krajini.

Istra in Trst

Cesar Henrik III. je v 11. stoletju podelil mejno grofijo Istro v fevd Udalriku Weimarskemu (1040-1070), Istri pa je tedaj bilo priključeno tudi ozemlje do Reke. Kot fevdalni gospodje so sledili Markvard Epenštajn, oglejski patriarh Sikard, Henrik Epenštajn, Popo ter Udalrik Weimar-Orlamünde, zatem med leti 1112 in 1173 Korotanski Španhajmi, in za njimi Andeško-Meranski (1173-1208), ki so bili v glavnem obenem krajnski in istrski mejni grofje, Eppenštajni in Korotanski Španhajmi pa tudi karantanski vojvodi.

V 11. stoletju se je v Istri pričelo intenzivno oblikovanje fevdalnih veleposesti. Izven mestnih ozemelj sta bila glavna tekmeca Oglejski patriarhat ter istrski krajišniki iz rodbine Waimer-Orlamünde, ki pa jih je po njihovem skorajšnjem izumrtju nadomestila rodbina grofov Andeških. Po letu 1100 je velik del posesti v Istri prešel v roke Oglejskega patriarhata.

V drugi polovici 12. stoletja je bil postavljen temelj kasnejši Pazinski grofiji ali knežiji (grof Majnhard Černograjski/Schwarzenberški) na področju osrednje Istre, ki je konec 12. stoletja po dednem pravu pripadla Goriškim grofom. Tedaj je na podoben način nastalo tudi Devinsko gospostvo na severovzhodnem delu istrskega polotoka. Sprva je obsegalo predvsem istrsko-slovenski Kras, nato pa se je razširilo tudi na Reko, Kastav, Veprinec in Moščenice in se je zaradi bližine morja imenovalo tudi Meranija.

V 12. stoletju se je v Istro usmerila tudi Beneška republika, ki je obalna mesta prisilila k sklepanju »zavezniških« pogodb (Koper 1145, Piran 1150). Ravnanju Benečanov so se skušali zoperstaviti Goriški in Celski grofje ter potem še Habsburžani, vendar je njihovo ravnanje povzročilo še večjo naslonjenost teh mest na Benečane. V drugi polovici 13. stoletja se je večina mest na zahodni obali Istre severno od Rovinja podvrgla beneški nadoblasti (Koper 1279, Piran 1283).

Potem, ko je prišlo do več bojev Beneške republike z Oglejskim patriarhatom in z Goriškimi grofi, je bila v Trevisu sklenjena mirovna pogodba, Istro pa so leta 1291 razdelili na tri dele. Oglejski patriarhat je obdržal ozemlje med Miljami pri Trstu ter Koprom in večji del ozemlja do reke Mirne. Prav tako so mu pripadale posesti na jugu istrskega polotoka s Puljem in Labinom ter del celine. Benetke so zagospodarile obalnemu predelu med Rovinjem in Koprom.

Istra je bila torej že zelo zgodaj razdeljena najprej na tri in zatem na dva osnovna dela, do česar je prišlo po razpadu Oglejskega patriarhata v 13. stoletju. Prvi del se je izoblikoval kot posebna dežela – Pazinska grofija, podrejena Goriškim grofom. Imenoval se je tudi Notranja Istra ali Krajnska Istra, saj je vse do Napoleonovih vojn sodil k Deželi Krajnski. Drugi del, to je bilo obalno ozemlje z večino obalnih mest, je bilo podrejeno Beneški republiki. Od srede 12. stoletja so imela istrska mesta z Beneško republiko sklenjene pogodbe o zaščiti in zvestobi, v 13. stoletju pa so si Benetke ta mesta povsem podredila.

Mesto Trst je leta 1382 za svoje gospodarje priznalo Habsburžane. Od leta 1500 je bil Trst del državne skupnosti slovenskih zgodovinskih dežel z imenom Notranje dežele ali Notranja Avstrija. Pozneje je postal avtonomno mesto oziroma Svobodno mesto Trst oziroma Svobodna luka Trst.

Zgodovina Svobodne luke Trst se je začela v 18. stoletju, po razglasitvi svobode plovbe po Jadranu leta 1717. Cesar Karel VI. Habsburški je luki Trst podelil dovoljenje za svobodno pristanišče leta 1719.

S patentoma z dne 9. prosinca 1745 in 27. malega travna 1769 je cesarica Marija Terezija potrdila naravo svobodnega pristanišča Trst in s tem razširila njegove privilegije. Z drugim patentom je obnovila tudi starodavni brezcarinski privilegij za potrošniško blago, ki je zapuščalo Krajnsko in je bilo namenjeno v mesto in na njeno ozemlje, ter dodala podobne carinske ugodnosti tudi za uvoz surovin in izvoz gotovih izdelkov iz tržaških tovarn v druge avstrijske dežele.

Z Dunajskim mirom leta 1809 je Svobodna luka Trst prešla pod francosko oblast, po porazu Napoleona in Pariškem miru leta 1814, pa je ponovno pripadla avstrijskemu cesarstvu. Status svobodne luke se je ohranil do danes.

V Sušnik-Jambrešičevem slovarju Lexicon Latinum, ki je izšel leta 1742, najdemo pod latinskim geslom Istria (Histria) na strani 459 slovensko obrazložitev – »Istria, slovenskoga naroda deržava, sada z – vekše strane Benetancem podložna«.

Pravi avtor tega štiri jezičnega slovarja, Ferenc Sušnik, je bil doma iz Medmurja, nekoč imenovanega tudi Sclavus Insula ali Slovenski Otok, njegovi prebivalci pa so npr. še leta 1636 (Boltežar Milovec) imenovani Sclavus Insulanus ali Slovenski Otočani. Umrl je, preden je bil njegov slovar natisnjen, dokončal in za tisk uredil, pa ga je Andrej Jambrešič. Slovar Lexicon Latinum, je eden izmed treh slovarjev Bezjaških Slovencev – tistega dela panonskih Slovencev, ki so že iz antike prebivali na ozemlju, v srednjem veku imenovanem Slovensko kraljestvo oziroma Kraljestvo Slovenija/regnum Sclavoniae. Vsekakor je v omenjenem slovarju ob geslu Istria (Histria) zanimiva navedba, da gre za državo slovenskega naroda, čeprav je bila tedaj – torej sredi 18. stoletja – v večjem delu res podložna Benečanom.

Leta 1848 je v okviru tedanjega političnega programa Zedinjene Slovenije Peter Kozler v nemščini napisal posebno knjižico z naslovom Das Programm der Linken, ki je za zgodovino Slovencev in še posebej Istre tako pomembna, da ji moramo posvetiti nekaj besed tudi na tem mestu. Vsekakor je Peter Kozler k Slovenski deželi ali Kraljestvu Sloveniji dejansko prišteval celotno Istro s Kvarnerskimi otoki.

Poglejmo zato njegov pogled v zvezi s tem:

»Slovenska Avstrija bi morala biti sestavljena iz naslednjih sestavnih delov:

Predel, ki ga naseljujejo Slovenci bi moral biti ločen od Štajerske in z zgoraj omenjeno mejo priključen ostalim slovenskim ozemljem.
Po zgoraj navedeni jezikovni meji bi morala biti Koroška razdeljena na dva dela in slovenski del priključen Slovenski Avstriji. Nemški del beljaškega okrožja bi moral biti zavoljo tamkajšnje naklonjenosti priključen Tirolski, nemški del celovškega okrožja pa nemški Štajerski, ki ji je pripadal že v času francoske oblasti v Ilirskih deželah.
Celotna Krajnska, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki bi morali biti priključeni Slovenski Avstriji. Tako bi bili sestavni deli Slovenske Avstrije natančno opredeljeni.«

Predlog Petra Kozlerja ni bil upoštevan tako, kot ga je sam napisal in Slovenska Avstrija dejansko ni bila ustanovljena. Je pa bila upoštevana njegova ideja o združitvi dežel Goriške ter Istre z Istrskimi otoki in tako je bila leta 1849 ustavno razglašena dežela Primorje (nemško Küstenland).

Po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je ozemlje Dežele Primorje v skladu s tajnim Londonskim paktom (sklenjenim 26. 4. 1915) zasedla Italija. Z Rapallskim sporazumom z dne 12. 11. 1920, sklenjenim med Italijo in Kraljestvom SHS, je celotno Primorje skupaj z delom Krajnske in delom Koroške (Kanalska dolina) de facto pripadlo Italiji. Tamkajšnjega prebivalstva v zvezi s tem nihče ni prav nič vprašal in kmalu je bilo izpostavljeno hudemu terorju italijanskega fašizma ter načrtnemu raznarodovanju oziroma rodomoru ali genocidu.

Fašistična Italija je leta 1924 uradno priključila tudi mesto Reka, ki so ga s teroristično akcijo leta 1919 zasedli fašistično-iredentistični črnosrajčniki italijanskega pesnika D’Annunzia. Mesto Reka je bilo sprva del slovenske zgodovinske dežele Krajnske, ki pa ji ga je odvzela Marija Terezija in ga izročila Ogrski. Drugič je Reka prav tako po volji Dunaja in habsburških interesov v zvezi s prestolom Ogrske, kot svobodno pristanišče pripadla Budimpešti leta 1867. Kljub temu je bila Reka vsebovana v imenu slovenske protifašistične narodno osvobodilne in revolucionarne organizacije TIGR – Trst, Istra, Gorica, Reka, po zaslugi katere smo Slovenci prvi narod v Evropi, ki se je z orožjem v roki uprl fašizmu in nacizmu.

Po 2. svetovni vojni je manjši del Primorja pripadel Sloveniji v FLR Jugoslaviji, večji del pa Hrvaški v FLR Jugoslaviji ter Italiji. Za slovenski del Dežele Primorje se danes običajno uporablja ime Primorska.

Slovstvo in viri:
KRNEL UMEK, D.: Dokumenti o Slovencih ob Jadranu od leta 1797 do leta 2009 : [Razstava Pokrajinskega arhiva Koper], Koper : Pokrajinski arhiv, 2009
ŠIŠKO, A.: Istra – slovenskoga naroda deržava v SLOVENSKO staroselstvo in Istri : zbornik, Koper : KD Beseda Slovenske Istre, 2015
KOZLER, P.: Das Programm der Linken, Dunaj/Wien, 1848
ŠIŠKO, A.: Zedinjena Slovenska varda, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2020
JAMBRESICH, A. in SUŠNIK; F.: Lexicon Latinum, Zagreb, 1742

Slike:
Slika 1: Zemljevid Dežele Primorje
Slika 2: Zemljevid Grofija Goriško-Gradiška
Slika 3: Zemljevid Kras, Krajnska, Istra in Slovenska krajina
Slika 4: Svobodna luka Trst
Slika 5: Naslovnica slovarja Lexicon Latinum izdanega leta 1742 v katerem je Istra navedena kot »Istria, slovenskoga naroda deržava«
Slika 6: Zemljevid Goriška in Trst

Vse pravice pridržane!