Mar tudi vi uporabljate pozdrave kot so Serbus!, Servus!, Seos!, Čao! in Čau!? V kolikor jih, nemudoma prenehajte s tem, saj so ti »pozdravi« dejansko žaljivi in poniževalni, vsekakor pa so povsem neprimerni! Pozdrav servus ali sȇrbus ob srečanju, dejansko izvira iz latinskega izraza sȇrvus, ki pomeni suženj. Gre torej za pozdrav sužnjem, ki ne more imeti nič skupnega s svobodnimi ljudmi.

V Slovenskem etimološkem slovarju lahko v zvezi s to besedo in pozdravom preberemo naslednjo razlago: Pozdrav je prevzet preko bavarsko nemškega serbus/servus, kar je prav tako pozdravna beseda, iz latinskega servus, kar pomeni ‛suženj, sluga’. Pozdrav torej dobesedno pomeni ‛(tvoj) suženj/sluga (sem)’.

Pozdrave »serbus«, »servus« in skrajšano različico »seos«, najpogosteje uporabljajo na Štajerskem. Ta pozdrav so nekoč uporabljali nemški gospodarji za pozdravljanje služabnikov, kar je tedaj pomenilo prav obratno ‛(moj) suženj/sluga (si)’. Kasneje se je pozdrav »servus« pričel uporabljati tudi širše in to v očitno obratnem smislu. Vselej pa je bilo to v zaničevalnem oziroma v poniževalnem smislu. Izvirna latinska beseda »servus« kaže na to, da so že pred Nemci ta pozdrav za sužnje uporabljali njihovi rimski gospodarji.

Podobno velja za pozdrav »Čao! ali »Čau!«« Beseda »čau« (it. ciao) je prišla v uporabo v Italiji po drugi svetovni vojni. Pozdrav sicer izvira iz Benetk in je bil v uporabi že davno pred tem v narečjih severne Italije. »Čau« izvira iz dežele Veneto – slovensko ime je Benečija – in iz beneškega s’cia(v)o (izgovarja se šča(v)o), kar je tedaj pomenilo »schiavo« – suženj.

Prvi zapis beneške narečne besede »čau« se je pojavil v prvem beneško – italijanskem slovarju Dizionario del dialetto veneziano leta 1829, ki ga je sestavil Giuseppe Boerio. Pred tem je bila beseda v komediji Benečana Carla Goldonija iz 18. stoletja, ki jo je uporabil v poitalijančeni obliki »schiavo« (ščavo). Še starejša oblika, ki je bila v uporabi v 16. stoletju, je bila »schiavo vostro«, uporabljena kot pozdravno slovo v pismih. Ni mogoče določiti točnega časa, v katerem je »schiavo« postal pozdrav, očitno pa se je to zgodilo med 10. in 16. stoletjem. (vir: neobjavljen prevod etnologinje dr. Duše Krnel Umek: Čau pomeni Sloven, iz dela Maria Alineija o izvoru jezikov v Evropi).

V času fašizma je bila beseda »ščavo« žaljivka, ki so jo italijanski okupatorji uporabljali za Slovence na Primorskem. Zato je še toliko bolj nerazumljivo, zakaj so ga številni Slovenci za pozdrav sprejeli v novejšem času, čeprav bi morali poznati njegov pomen in izvor. Zanimivo pa je tudi, da se je ta pozdrav široko »prijel« tudi med Hrvati, Bosanci in Srbi.

Znano je, da so rodovi Slovencev vsaj zadnjih sto let nagnjeni k poveličevanju vsega tujega in od tod konec koncev izvira nekritična uporaba številnih tujih pozdravov, tudi pozdrava »adijo«, ki pomeni zbogom. Prav neverjetno pa je, da so številni Slovenci tako brezbrižni, nepoučeni in morda celo nagnjeni k uporabi pozdravov, ki izvirajo iz pojma suženj in so se dejansko uporabljali v poniževalnem smislu.

Zato smo v prvi številki glasnika Domorodec predstavili naš izviren domoroden pozdrav »Osti jarej!« tudi v skrajšani obliki »Oj!«, ki je ne samo domač, marveč tudi neprimerno uporabnejši od poniževalnih pozdravov Servus!, Serbus!, Seos!, Čao! in Čau!