Rota je najstarejši znani slovenski izraz za prisego, zaobljubo. Tudi njo tako kot pravdo, najdemo že na treh mestih v Brižinskih spomenikih. »Med grehi navajajo »NEPRAVDNO roto« (krivo prisego), rote, ki se jih nekdo ne drži (prelom prisege) in »ZPITNE rote« (krive prisege).¹ «

Izvor besede rota je nedvomno staroverski, rodnoverski oziroma predkrščanski, medtem ko je  beseda prisega povezana s krščanstvom oziroma s seganjem »po nekem svetem predmetu, npr. križu, relikvijah, evangeliju ipd.²«

Med slovenskimi zgodovinarji je o roti pisal Josip Mal, ki je predvsem opozoril na Rotišče (nemško Rotheis) na Koroškem. Gre za zaselek, ki se nahaja nedaleč od Svaten oziroma Gosposvetskega polja, kjer je potekalo slavno Slovensko Ustoličevanje.  Zelo verjetno so v Rotišču rotili oziroma prisegali odposlanci/predstavniki ljudstva – kosezi, morda pa tudi prisedniki, ki so sodelovali pri Ustoličevanju.

Rota je bila najtesneje povezana s slovenskim staroverskim zaklinjanjem. To »se je vršilo na slovesen način v obliki strogo določenega »zagovora«, ki naj bi »odstranjeval nevarnost strupenega kačjega pika, vračal je zdravje, dajal je polju in ljudem rodovitnost, odganjal je nesrečo, sovražniku pa prinašal škodo, bolezen ali celo smrt«. Zgodovinar Mal zato meni, da je sorodnost med staroversko roto in med poznejšim »zagovorom« potemtakem »jasna in nedvoumna, razumljivo pa tudi, da krščanska doba ni mogla trpeti pred sodiščem starega načina rotenja«.

V novejše času je beseda rota šla skoraj v pozabo, podobno kot tudi druge izvirne besede Slovenske pravde – veča, pojezda, ljudovlada in celo sama pravda, kar je zelo čudno in nenavadno. Sploh če vemo, da se je rota na Koroškem še v 19. stoletju uporabljala zelo pogosto. Jasno je torej, da je bila slovenščina tudi v 19. stoletju načrtno osiromašena in dobesedno napadena ter posiljena. Vse to je rezultat poskusa, da bi tudi nekdanje karantanske Slovence jezikovno čim bolj približali Hrvatom (Srbom) in jih odtujili od svojih korenin, običajev ter pravega jezika.

Rota se nam je do danes ohranila zgolj v izrazih zarota, porota in zarotiti se. Izvor besede rota je nedvomno staroverski oziroma predkrščanski, medtem ko je bila beseda prisega povezana s krščanstvom oziroma s seganjem »po nekem svetem predmetu, npr. križu, relikvijah, evangeliju ipd.«