Zbor kosezov je v Slovenski ljudovladi nastopal ob izbiranju in Ustoličevanju karantanskega vojvoda ali kneza kot predstavnik tedanjega slovenskega političnega ljudstva. Kosez posameznik je torej bil od slovenskih kmetov – svobodnih ljudi izbran predstavnik – pooblaščenec, ki je na veči oziroma zboru svobodnih ljudi odločal v imenu ostalih neprisotnih kmetov. Jasno je, da se vsi kmetje – vedno v pomenu svobodnih, svojepravdnih, suverenih ljudi – niso mogli vselej udeležiti vseh več, sploh ne tistih oddaljenejših. Zato je nastala potreba po izoblikovanju kmečkih pooblaščencev, predstavnikov, poverjenikov ali zastopnikov, ki so imeli v prvi vrsti prav takšna pravdna pooblastila in naloge. To so bili izvirni kosezi, ki so se postopoma izoblikovali v poseben družbeni stan. Zanje je veljalo vse, kar je že bilo omenjeno pri izvirni opredelitvi pojma kmet. Nujne in obvezne pa so bile še dodatne družbeno pomembne in koristne lastnosti, kakršne so poštenost, modrost, odgovornost, sposobnost sodelovanja, uravnovešenost (uravnoteženost), zvestoba dani besedi, plemenitost, itd.

Kosezi predstavljajo še eno posebnost staroslovenske družbe. V zvezi z njimi je bilo prelitega veliko črnila in nastalo je ogromno gradiva, ki pa si v marsičem medsebojno nasprotuje. Ne zanima nas toliko etimološki izvor samega izraza, marveč predvsem to, kaj so kosezi bili in kar so dejansko počeli, torej njihova zgodovinska vloga v Slovenski ljudovladi. Zanima nas izključno staroslovenska doba, kajti kosezi so se kot poseben stan prebivalstva ohranili še v novi vek, le da so skozi čas postopoma prevzeli fevdalne prvine, ki z izvirnimi staroslovenskimi kosezi nimajo nikakršne zveze.

Na podlagi zavedanja o nujni prisotnosti teh lastnosti je za koseze nastal nemški izraz Edlinge, Edlinger, ki pravzaprav pomeni plemenitega človeka, nikakor pa plemiča, še najmanj v srednjeveškem fevdalnem pomenu, kot to pogosto zmotno predstavljajo. Za koseza so kmetje namreč izbrali zgolj takšnega predstavnika, ki si je tovrsten položaj zaslužil. Glede na znane možne ukrepe kramole, je nedvomno, da so lahko kmetje koseze tudi odpoklicali ali zamenjali, če so se izkazali kot neprimerni za naloge, ki so jim bile zaupane in poverjene.

Slovenska imena kosez, kasez, kazaz (nemška Edling, Edlinger, Edlingen) so se ohranila zlasti v imenih naselij, saj so kosezi živeli v skupnih koseških naselbinah, podobno kot tudi hervardi. Pogosto so ta naselja kosezov in hervardov bila tudi v neposredni soseščini, zato so nastale povsem zgrešene hipoteze o tem, da so bili kosezi Hrvati. Je pa verjetno in možno, da obstaja določena povezava med izvorom kozakov in kosezov (najbolj podobni sta si izvedbi imen kazak in kazaz), saj sta si tudi pomensko sorodna. Izraz kozak ali kazak, ki pomeni svoboden človek je bil prvič zapisan v ruski kroniki iz leta 1395. Oboji – kosezi in kozaki so seveda bili oboroženi, kajti v nasprotnem primeru ne moremo govoriti o svobodnih ljudeh. Obe skupnosti povezuje tudi poseben oziroma v mlajšem obdobju privilegiran status. Raziskati bi bilo treba še ali so tudi kozaki v preteklosti imeli podobna pravdna pooblastila kot slovenski kosezi. Nikakor pa ne smemo primerjati kozakov iz 18. in 19. stoletja ter kosezov iz 16. stoletja s staroslovenskimi kosezi iz obdobja Slovenske ljudovlade v 1. tisočletju. V tisoč letih, ki oboje ločujejo, so se namreč zagotovo povsem drugače razvijali.

Ko so Franki in Bavarci oziroma Nemci med Slovence pričeli širiti krščansko vero in fevdalizem, so bili prisiljeni priznavati poseben družbeni položaj kosezom in so jih šele postopno vključevali v svoje fevdalne strukture. S tem se je izvirna vloga staroslovenskih kosezov postopoma spreminjala in preoblikovala. V 12. stoletju so bili kosezi navedeni kot priče v nekaj listinah v najvišji skupini nižjega fevdalnega plemstva med ministeriali. Vse 13. stoletje je bil družbeni ugled kosezov večji kakor ugled vitezov. V 14. stoletju je iz koseških vrst izviral znaten del višjega sloja meščanov v koroškem Celovcu, ki je bil pogosto po ženitvah povezan z viteštvom. Nemci so prištevali koseze k privilegiranemu družbenemu sloju in so jih imenovali Edlinger, niso pa jim priznavali pravega plemstva (nobilitas).

Podlaga koseškega izjemnega položaja ni bilo gospodarsko-družbeno razredno razslojevanje, marveč je v njihovem primeru šlo za jasen primer starejšega stanovskega razslojevanja. Posebne pravdne dolžnosti in obenem »vojaške« naloge so dajale kosezom tudi posebne pravice, zato so imeli odločilen položaj v stari slovenski rodovno-plemenski veči. Vse to je bilo brez dvoma predfrankovskega izvora in starejše od frankovskih družbenih vplivov na družbene spremembe pri nas. Kosezi vse do svojega konca, tudi ko so bili postopno vključeni v zemljiško gospostvo, nikdar niso opravljali poniževalne redne tedenske tlake. Tudi po njihovem razkroju v 16. stoletju, so v družbenem pogledu še vedno predstavljali najvišji vrh vaškega prebivalstva.