Vsi štirje izrazi so zraven že opisanega župana v Slovenski pravdi in Slovenski ljudovladi predstavljali izbrane voditelje ljudstva na različnih ravneh in z različnimi pristojnostmi, obvezno pa jih moramo obravnavati ter pojasnjevati časovno in krajevno pravilno. V našem primeru nas torej zanimajo zlasti kot pravdni izrazi v obdobju obstoja Slovenske ljudovlade na področju poznejših slovenskih zgodovinskih dežel.

Pojem vojvod izvira iz besedne zveze vojsko voditi – vojvodi, in je prvotno pomenil natančno to, najvišjega vojskovodjo, ki so mu bili podrejeni ostali vojaški poveljniki in vsa vojska.

V latinskih virih je običajno vojvod zapisan kot dux/duces, vendar pa je včasih uporabljena tudi beseda principes – princ. V različnih zgodovinskih obdobjih in v različnih pravdah je beseda dux imela različen pomen. Za slovenske zgodovinske dežele je v latinščini običajno rabljena beseda dux, ki so jo slovenski avtorji včasih prevajali kot vojvod, včasih pa kot knez. Vojvodi so lahko bili v posameznih plemenskih pravdah dejansko povsem suvereni vladarji in kot takšni enakovredni rimskemu ter germanskemu (frankovskemu) kralju (latinsko rex, pozneje nemško könig, angleško king), lahko pa so bili kralju tudi podrejeni.

Oba primera poznamo Slovenci iz lastne Slovenske pravde. O prvem primeru lahko govorimo pri vojvodu Borutu in poznejših karantanskih vojvodih/kraljih (recimo Arnulfu Karantanskemu). Ti vojvodi/kralji so imeli enak družbeni status, kot drugi kralji, zato viri tudi mešajo oba latinska naziva dux in rex. Drugi primer pa sodi v obdobje Samovega Slovenskega kraljestva, ko je bil Kralj Samo od naroda izbrani kralj (rex), vojvoda (dux) Valuk (Volkun) in Drvan pa sta mu bila očitno podrejena, skupaj z drugimi vojvodi, katerih imen nam zgodovina ni ohranila. 

Pozneje v srednjem veku, v obdobju fevdalizma, je bil vojvod (dux) na čelu vojvodstva (ne vojvodine, kar je srbski in ne slovenski izraz, enako kot tudi kraljevina namesto slovenskega kraljestva), kot zaokrožene ozemeljske enote in nedvomno podrejen kralju, njemu pa so bili podrejeni grofje. Na našem narodnostnem ozemlju je bil v tem obdobju poznan tudi naziv nadvojvod (Erzherzog), ki je vladal več slovenskim zgodovinskim deželam, naslednicam stare Karantanije – Koroški, Štajerski, Krajnski ter Goriško-gradiški in Istrski grofiji. Zadnji, ki so ga v skladu s slovenskim ljudovladnim izročilom ustoličili na Knežjem kamnu je imel uradni naziv nadvojvod Ernest Železni (18. 3. 1414).

»Madžarski vajda je slovenskega izvora. V slovenščini bi se moralo to ime pravilno glasiti vojvod, t. j. brez a. Erzherzog Karl je še v razglasu iz leta 1805. podpisan kot Narvishi Vajvod in obliko vojvod so Korošci uporabljali vse do konca prejšnjega stoletja. Ženska oblika samostalnika moškega spola je brez izjeme slovenščini tuja.«

Nazadnje je pojem vojvod v novem veku predstavljal zgolj najvišji plemiški naziv, ki ni bil nujno vezan na ozemeljsko suverenost.

Knez je drugi pojem, s katerim so prav tako označevali slovenske karantanske, pa tudi druge slovenske vladarje. Izvirno naj bi s pojmom knez označevali vodjo plemena, vendar se je tudi njegov pomen skozi zgodovino spreminjal. Z razvojem fevdalizma je postal knez naziv za vladarja države oziroma knežije, kneževstva. Latinski viri tudi za pojem knez uporabljajo pravzaprav enake izraze kot za pojem vojvod – princeps, dux, comes, v poznejši nemščini pa je bila v uporabi beseda Fürst.

Vsekakor poznamo Slovenci izraz knez zapisan v enem izmed najstarejših virov zapisanih v slovenskem jeziku (res pa je, da so ti rokopisi ohranjeni na ruskem narodnem prostoru in zapisani v slovensko-ruskem jeziku), in se nanaša neposredno na slovenske kneze Rastislava, Svetopolka in Kocla ter na slovenska blagovestnika sv. Cirila in sv. Metoda, torej na drugo polovico 9. stoletja, v kateri vsi Slovenci še zmeraj niso bili pokristjanjeni.

V zvezi z izrazom knez je vsekakor zanimivo, da bi naj šlo za »splošnoslovansko« poimenovanje, ki bi naj po prevladujočem mnenju nastalo iz gotske besede kuniggs, kar pomeni kralj. Toda slovenski zgodovinar Josip Mal, je bil prav nasprotnega mnenja in je v zvezi s tem zapisal: »V tej zvezi omenjamo, da so se višji dostojanstveniki in poglavarji stare slovenske družbe imenovali po vsej verjetnosti »knezi«, pozneje pa je ta naziv prešel na visoko germansko plemstvo.«

Torej gre v primeru pojma knez prav tako za izvirni pojem Slovenske pravde in Slovenske ljudovlade, ki se je od naših prednikov prenesla na Nemce in ne obratno. Ob upoštevanju dejstva, da je stara Germanija nekoč bila večinsko slovenska, je seveda to povsem možno in tudi zelo verjetno.

Postavlja pa se vprašanje uporabe obeh izrazov vojvod in knez v obdobju Slovenske ljudovlade. Morebiti je dejansko šlo za dve različni funkciji, pri čemer se je izvirno prva (vojvod) nanašala izključno na vojaškega poveljnika oziroma na vodilnega v vojnem času, druga (knez) pa se je nanašala izključno na najvišjega oblastnika v obdobju miru. Oba naziva sta bila v določenih obdobjih lahko tudi v rokah enega samega vladarja.

Po oblikovanju dežel v srednjem veku, je njihov vladar veljal za deželnega kneza. Če je bil knez osebno podrejen cesarskemu sodišču, je bil neposredni državni knez. Tako so Celski grofje od leta 1436, nosili naziv državni knezi Celski (Kurfürst – volilni knez). Poimenovanje knez je od konca srednjega veka lahko pomenilo tako visokega plemiča cerkvenega stanu (knezoškof), ali pa visokega plemiča posvetnega stanu, kot so bili npr. od srede 17. stol. knezi Turjaški/Auerspergi.

Ostal nam je še najzanimivejši izraz kralj. Tudi pojem kralj naj bi bil sprva naslov za plemenskega poglavarja, nato pa za vladarja države. Naziv kralj običajno uvrščajo med naziva cesar in vojvod (knez). Splošno sprejeto je mnenje, da bi naj naziv kralj v slovenščini najverjetneje izviral iz imena frankovskega despota Karla Velikega. Toda to mnenje se nikakor ne ujema z izpričanimi dejstvi, poleg tega pa ne upošteva zgodovinskih virov, ki govorijo povsem drugače – da je namreč pojem kral izvirno povsem slovenska beseda.

Prav slovenski izraz kral (danes splošno sprejeta oblika kralj je mnogo mlajša in se je pod vplivom načrtne slavizacije slovenskega jezika nedvomno uveljavila šele v 19. stoletju) je izrednega pomena za samo idejo družbeno političnega sistema Slovenske ljudovlade. Slovenskega krala, krola (še danes običajen izraz v narečjih panonskih Slovencev) ali korula, nikakor ne smemo in ne moremo enačiti z nemškim “königom” ali angleškim “kingom“. V slovenskem primeru gre namreč za izvoljenega predstavnika ljudstva, ki ga je to v skladu s Slovensko pravdo samo postavilo za svojega vladarja. Kral je moral priseči ljudstvu, da mu bo služil in ga varoval ter spoštoval njihove pravice, medtem, ko je moralo v primeru dednega “kinga” ali “königa“, ljudstvo priseči njemu. To pa je tako pomembna razlika, da obeh izrazov nikakor ne bi smeli enačiti.

Slovenski kral ima svoje korenine v starodavnih etruščanskih korulih (curul), ki so bili prav tako izbrani upravniki posameznih etruščanskih mest-držav. Podobno kot v primeru slovenske dvanajstije, je tudi Etruščanom vladala izvoljena dvanajsterica korulov. O pojmu kral izčrpno piše Leopold Verbovšek v svoji knjigi Komu (ni)smo tujci?: »Rimljanom je beseda curul pomenila plemenskega poglavarja. V svojem besedišču so jo nadomeščali z rex, regis, ki pa lahko pomeni tako vladarja kot despota ali samodržca. Iz istega korena je tudi glagol rego, rexi, regere v pomenu voditi, upravljati, vladati, zapovedovati, “regirati“.«

Po Verbovškovem mnenju je besedno deblo kur moralo obstajati že v indoevropskem prajeziku in je pomensko povezano z glagolom izvoliti, izbrati. Res so bili etruščanski kuruli izbrani na ljudovladen način in niso imeli dedne funkcije. Enako pa vemo Slovenci, da je tudi naš Kralj Samo bil izbran in postavljen od ljudstva, in da je bil ta slovenski kral izbran že leta 623, kar pomeni 177 let pred kronanjem Karla Velikega.

Da bi izbrisali starodavni družbeni pomen slovenskega kralja, so nekateri zgodovinarji in jezikoslovci iznašli hipotezo, da smo Slovenci besedo in pojem kral(j) prevzeli šele iz imena Karla Velikega (Carolus Magnus) po letu 800, ko se je dal na božič okronati. To so skušali dokazati tudi na podlagi dejstva, da slovensko besedilo v Brižinskih spomenikih ne pozna besede kraljestvo in namesto tega uporablja besedo bogastvo. Stara slovenščina seveda ni mogla, niti smela uporabljati pojma kraljestvo namesto bogastvo, kajti bog-astvo izvira od Boga, kralj-estvo pa od ljudi, ki so kralja izbrali izmed sebe. Ko so nastale predloge Brižinskih spomenikov je to bilo piscem še povsem jasno, medtem ko vodilnim zgodovinarjem v 20. stoletju prav nič več. Ob tem so pozabili na dejstvo, da je iz istega obdobja 8. in 9. stoletja ohranjeno slovensko ime Kral med imeni t. i. slovenskih božjepotnikov v Čedajskem evangeliju, ki se je takrat nahajal v Štivanskem svetišču pri Devinu. Od ljudstva izvoljeni slovenski kral je raznim ideologom prav tako nevaren kot celotna Slovenska ljudovlada, zato so napeli vse svoje sile, da bi ju izbrisali iz zgodovine!

Na koncu tega poglavja naj zato namenimo še nekaj besed slovenski kraljici Vidi, o kateri imamo ohranjenih kar nekaj legend,  vse pa izvirajo iz Beneške Slovenije. Res je, da gre zgolj za legende, vendar tudi teh omikani narodi ne zavržejo kar tako, še posebej ne, če se načeloma ujemajo z izpričanimi zgodovinskimi dogodki. Slovenska kraljica Vida je po teh legendah svoj narod rešila pred Hunom Atilo – Bičem Božjim, ki se je v 5. stoletju s svojo vojsko dejansko podal čez naše kraje, uničil Oglej ter poskušal osvojiti zahodno Evropo. Seveda pa je težava teh legend ta, da po Zakarpatski priselitveni slovanski teoriji, s katero naše otroke še vedno poslijujejo v naših šolah, Slovencev sploh še ne bi smelo biti v teh krajih. Poleg tega je izjemno zanimivo tudi dejstvo, da je govora o kraljici in ne o kralju, kar pa samo potrjuje sicer znana dejstva, da je bil položaj žensk med Slovenci v antiki in v zgodnjem srednjem veku – v Slovenski ljudovladi torej – bistveno naprednejši in enakopravnejši kakor med ostalimi tedanjimi evropskimi ljudstvi, posebej pa med Rimljani, Franki in nemškimi Germani.