Mejni grofiji Štajerski, ki se je izoblikovala iz Karantanske krajine in njej pridruženih Podravske in Ptujske krajine je sredi 12. stoletja vladal mejni grof Štajerski Otokar III. »Ko je bil ta, v razvedrilo od vladarskih skrbi, nekoč na lovu, se je ustavil na kraju, kjer je bila potem zgrajena kartuzija. Videl je namreč prihajati iz gozda krasno košuto, pohitel je za njo in že ji je bil blizu ter jo je hotel s sulico prebosti, ko mu je ta nenadoma izginila izpred oči. Mejni grof Štajerski je stopil s konja in sedel pod drevo ter razmišljajoč o nenavadni prikazni in izginotju košute je zaspal. V sanjah je videl prihajati z neba častitiljivega starca, s kameljo kožo nad belo obleko, in s škapulirjem kakršnega nosijo kartuzijanci. Starec se je približal Otokarju in rekel: »Pozdravljen, sin Otokar, opogumi se in ne boj se!« Mejni grof se je ojunačil in se čudil, da je temu človeku brez greha tako lahko priti k njemu. Tedaj je grof zvedel moževo ime in vzrok njegovega prihoda. »Jaz sem Janez, tisti, ki je v Jordanu krstil Rešenika sveta in ga je usmrtil meč kralja Heroda. Tu sem po Božjem namigu, da v tej samoti v njegovo čast in moj spomin, tu kjer v spanju počivaš, zgradiš moški samostan.« /…/ Mejni grof je nebeškemu poslancu pritrdil in ta se je potem vrnil v nebesa. Tedaj so s kričanjem in vpitjem gonili iz brlogov divjačino in željni psi so že blizu gonili divjega zajca. Žival ni več vedela kam bi se skrila, pa se je v svojem hitrem begu zatekla k spečemu grofu in se mu stisnila v naročje. Dotik zajca in vpitje lovcev ta grofa prebudila in ko je zagledal zajca v naročju, je zaklical v slovenskem jeziku: »Saiz, en saiz«, kar pomeni »Zajec, en zajec«. Mejni grof Otokar je ukazal končati lov in, spominjajoč se božjega ukaza, je takoj začel graditi samostan.«