Skoči na vsebino

Knežji kamen znamenje samobitnosti, starožitnosti, pravdotvornosti in državotvornega izročila slovenskih domorodcev

Knežji kamen predstavlja starodavno slovensko istovetnost, predvsem pa državnost in hkrati z njima tudi samobitnost ter izvorno politično omiko–Slovensko ljudovlado. Obenem predstavlja simbolično središče slovenskega ljudovladnega obreda, ki mu v svetovnem merilu ni enakega. Predstavlja namreč znamenje pogodbene in izvršne oblasti vladarja, obenem pa tudi znamenje Slovenske pravde ter Slovenske ljudovlade in v tem pogledu ga ni mogoče primerjati z običajnimi prestoli pri drugih narodih. Knežji kamen je torej nekaj tako posebnega, edinstvenega in resjedno pomembnega, da ga zato pišemo z veliko začetnico, tako kot tudi sam obred Ustoličevanja.

Na podlagi slovenskega Ustoličevanja karantanskih vojvodov in knezov se je utrdila in razvila pogodbena teorija o prenosu pravice vladanja z ljudstva na vladarja (Bodin, Rousseau, Locke, Puffendorf, itd.). In več kot tisoč let kasneje je tudi na temelju poznavanja prav Slovenskega Ustoličevanja, katerega osrednje znamenje je Knežji kamen, nastala – ameriška ustava.

Slovenci smo že najmanj tisoč let pred tem ne samo poznali teorijo o prenosu oblasti z ljudstva na vladarja, temveč smo to tudi dosledno izvajali. Očitno pa je bila slovenska domorodna družba za tiste čase preveč napredna in smo tudi zaradi nje doživeli hude pritiske občutno manj družbeno razvitih, vendar pa vojaško in politično agresivnejših ljudstev in držav. V skrajni obliki so le-ti nad nami izvajali celo rodomor ali genocid, največji zločin nad človeštvom, ki nikdar ne zastara!

Ustoličevanje slovenskih karantanskih vladarjev in kasnejših koroških vojvodov na Knežjem kamnu prvotno izhaja še iz predkrščanskega časa, čeprav nam viri o tem ne poročajo. Morda je Ustoličevanje takrat potekalo na kakšnem drugem kamnu ali skali. Na slovenski staroverski izvor samega obreda kažejo številne njegove sestavine, kot so trojna objezda, prisotnost marogastega črno-belega bika in konja, pitje žive vode iz Slovenskega klobuka ter kresovanje. Kasneje so obredu priključili krščanske sestavine, njegovi predkrščanski elementi pa so se kljub temu še naprej ohranili.

Ustoličevanje
Knežji kamen

Knežji kamen izvira iz glaviča rimskega stebra – iz ruševin noriškega mesta Virunum, ki je stal nekaj kilometrov naprej od karantanskega središča na Krnskem gradu. Gre za 65 centimetrov visok spodnji del antičnega stebra s premerom okrog 62 centimetrov. Znamenje slovenske samobitnosti, starožitnosti, pravdotvornosti in slovenske državnosti – Knežji kamen – je stoletja stalo na Gosposvetskem polju, s starim imenom Svatne, med Glanekom in Gospo sveto. Avstrijci so ga od tam odstranili in ga najprej prenesli v Deželni muzej v Celovcu, nato pa so ga prestavili v tamkajšnjo Koroško deželno hišo. Zdaj ga lahko občudujemo v Dvorani grbov.

Knežji kamen predstavlja znamenje izvirne prasile, ki izhaja iz rodnoverskega/staroverskega izročila Slovencev, hkrati pa to ni bilo v nasprotju s krščansko vero in se je zato lahko ohranilo še nekaj stoletij po prihodu krščanstva med Slovence. Sleherni vladar karantanskih Slovencev se je moral ustoličiti na Knežjem kamnu in simbolično sprejeti oblast iz rok slovenskega ljudstva.

Ustoličevanje nedvomno izvira iz izvirne slovenske predfevdalne družbe, svoj izrazito ljudovladen značaj pa je ohranilo tudi pozneje v visoko razviti fevdalni družbi. Seveda so tedaj Ustoličevanje že precej spremenili in je postalo samo še neke vrste obred, s katerim so zgolj formalno, vendar še zmeraj v skladu s starodavno Slovensko pravdo potrdili novega vladarja, ki pa ga ljudstvo žal ni več izbralo. Vselej pa je Ustoličevanje predstavljalo zaključno slovesno udejanjenje pogodbene teorije prenosa oblasti z ljudstva na vladarja, kar je potekalo ob prisotnosti ljudstva, ki so bili aktivni nosilci pravice suverenosti, udeleženci in priče obreda. Ustoličevanje je zato vselej pomenilo praznik ljudstva – slovenskega seveda!

Zadnji, ki je bil ustoličen na tradicionalni način je bil nadvojvod Ernest Železni leta 1414. Čeprav je oblast že pred tem postala dedna in ne več ljudovladno izbrana od ljudstva, kar je nedvomno precejšen korak nazaj, pa je slovensko ljudstvo še vedno vztrajalo pri svoji tradicionalni podelitvi oblasti novemu vladarju. Tako je sin Ernesta Železnega, cesar Friderik III., leta 1443 prosil koroške deželne stanove, da so mu spregledali preobleko v kmeta, ki se mu kot cesarju ni več zdela primerna. Deželni stanovi so mu ugodili in nato je sprejel njihov poklon ter prisegel, da bo spoštoval pravice slovenske dežele (Schadlosbrief). Šele s tem dejanjem je dokončno prejel izvršno oblast.

Enako so morali storiti tudi drugi vladarji za njim, ali osebno ali pa prek svojih zakonitih zastopnikov. Cesar Maksimiljan I. je želel znova sodelovati pri starodavnem običaju Ustoličevanja. Leta 1506 je napisal dve pismi, v katerih je opisal svoje želje. V prvem je napisal, da bi rad prišel na Koroško, v drugem pa, da bi rad obnovil star običaj sprejemanja »posesti od kmeta«. Zaradi zapletenega političnega položaja in zlasti vprašanja mesta Milano, cesar svoje želje ni uresničil. Kljub temu je koroško plemstvo še sto petdeset let po zadnjem ustoličenju branilo svoje pravice in tudi starodavni obred Ustoličevanja.
Cesar Ferdinand I., ki je zahteval, naj njegovega sina Karla izvzamejo iz običaja ob njegovem imenovanju za nadvojvodo, jim je starodavno pravico takrat vendarle potrdil. Nadvojvod Karel II. je tako zaprisegel in sprejel poklonitev koroškega plemstva pri Vojvodskem prestolu na Gosposvetskem polju 17. malega travna 1564, niso pa takrat izvedli običaja prevzema oblasti pri Knežjem kamnu.

Leta 1651 so zadnjič izvedli slovesnost pri Vojvodskem prestolu. Zatem je poklonitev potekala v Celovcu, glavnem mestu Koroške. Zadnji se je poklonitve udeležil cesar Karel VI. 22. velikega srpana 1728.

Obred Ustoličevanja, pri katerem je na Knežjem kamnu sedel kmet ustoličevalec, ki je v slovenskem jeziku sprejemal in spraševal novo izbranega vojvodo v imenu ljudstva – deželanov, je pritegnil pozornost francoskega pravnika Jeana Bodina, ki je prvi razvil teorijo o izvirni politični vrhovnosti ljudstva in jo objavil v svoji knjigi Les Six Livres de la Republique (Pariz, 1576). V slovenskem prevodu se naslov Bodinove knjige glasi Šest knjig Ljudovlade. V njej je zapisal, da slovenski karantanski obred nima para na vsem svetu.

Les Six Livres de la Republique (Pariz, 1576)
Bodinova Ljudovlada, odlomek strani 130

Jean Bodin (1529 – 1596) je bil francoski pravnik, gospodarstvenik/ekonomist, modroslovec/filozof in politični teoretik, ki je bil sodobnik Niccolòja Machiavellija. Z oblikovanjem svojih gospodarskih teorij ter z načeli dobrega, poštenega in pravičnega vladanja je močno vplival na evropsko intelektualno zgodovino. Uvedel oziroma vsaj začel je razvijati številne nove družbene koncepte, med drugim koncept suverenosti, zato ga imenujejo tudi oče moderne teorije suverenosti. Do tega je prišel tudi zato, ker je poznal ter preučeval Slovensko Ustoličevanje in Slovensko ljudovlado.

Poglejmo najvažnejši odlomek iz Bodinovega dela Šest knjig Ljudovlade – Les Six Livres de la République, Pariz, 1576. str. 130:


»/…/ prav ničesar pa ni, kar bi bilo podobno običaju, ki je bil v navadi v Karantaniji/na Koroškem (de Carinthie), kjer lahko še dandanes, na nekem travniku blizu kraja Šentvid (Sveti Vid/S. Vitus), vidimo marmorni kamen, na katerega se povzpne eden od kmetov, ki mu ta dolžnost pripada po nasledstveni pravici. Na desni ima črno kravo, na levi shujšano kobilo, povsod okoli sebe pa ljudstvo.

Ta, ki bo postal vojvod, pride skupaj s številnimi gospodi z znamenji (prapori) pred njimi. Oblečeni so v rdeče, vsi so lepo urejeni, razen bodočega vojvoda samega. On je oblečen kot siromašen pastir, s pastirsko palico v roki.

Tisti, ki stoji (sedi) na kamnu, zavpije v slovenščini (criant en Sclauon): »Kdo je ta, ki tako pogumno koraka?« Ljudstvo odgovori, da je to njihov vladar.

Potem oni vpraša: »Je on dober sodnik? Ali skrbi za zdravje dežele? Je svobodnega stanu? Vreden časti? Ali spoštuje vero?«

Odgovorijo: »Je in bo!«

Potem kmet prisoli vojvodu rahlo zaušnico in s tem so njegove javne dolžnosti opravljene. Vojvod pa v roki zavihti svoj meč, se povzpne na kamen in ljudstvu obljubi, da bo pravičen. Nato odide k maši v istem oblačilu, nakar si nadene vojvodsko obleko, se vrne h kamnu in sprejme izkazovanje časti …«

Jean Bodin si je prizadeval zgraditi enovito teorijo suverenosti, zlasti kot pravno teorijo. Njegovo delo je imelo velik vpliv na njegove naslednike v Franciji, v Združenem kraljestvu, v Nemčiji in drugod (Rousseau, Locke, Puffendorf, …).

Primerek Bodinovega dela, opremljen z lastno-ročnimi opombami Thomasa Jeffersona so ob posebnem upoštevanju navedenega odlomka – uporabili pri pisanju besedila prve ustave ZDA leta 1787, kar pomeni, da je Slovensko Ustoličevanje na Knežjem kamnu dejansko vplivalo na ustanovitev te velike države.

DSZSD in grbi vseh dežel