Lipa je pomembno prisotna v legendi o Kralju Matjažu, ki pooseblja slovenski narod in našo zgodovino. Glasi se tako:

»Kralj Matjaž je poražen na bojnem polju kjer stoji lipa. Ostane mu le še toliko vojakov, da vsi skupaj najdejo prostor v senci te lipe. Z njimi se umakne v goro, ki zagrmi in jih zapre v votlino. Ko se bo Matjaževa brada devet krat ovila okrog kamnite mize se bo skupaj s svojimi zvestimi vojaki zbudil. To se bo zgodilo tedaj, ko bo na svetu največja stiska, prišle bodo vsakovrstne nadloge in draginja bo prekipela do viška. Slovenskih rodoljubov bo ostalo le še toliko, da se bodo razvrstili v senci ene lipe. Ko bo napočil Matjažev čas, bo na božični večer pred njegovo votlino zrasla lipa. Ozelenela bo in zacvetela tako sladko, da bo vso okolico napolnila s prijetno vonjavo. Cvetela pa bo samo eno uro, od polnoči, do ene, nato se bo posušila. Kralj Matjaž bo medtem potegnil svoj meč iz nožnice in zbudil svojo vojsko. Peljal bo svoje zveste vojake iz votline v boj zoper sovražnike slovenskega ljudstva. Duh lipovega cvetja bo krepil v boju utrujene vojščake in ranjence v hipu ozdravljal. Mlačen veter bo navdihnil ljudi, da se bodo pridružili Matjaževi vojski. Zbirališče bo pri košati lipi, odkoder bodo šli v boj za staro vero in pravico. Za orožje bodo prijeli vsi, mladi in stari. Poslednji boj se bo vodil na istem polju in pri isti lipi, kjer je bil Matjaž nekoč poražen. Matjažev boj, ki se je začel na božič, bo trajal do Sv. Jurija. Na Jurjevo pa bo Matjaž obesil na suho lipo svoj ščit in tedaj bo znova ozelenela. Pri kamniti mizi na polju pod lipo, ki ima sedem vrhov, bodo potem sklenili mir in ljudem bodo spet prišli nekdanji zlati časi, kakršne so poznali že pod kraljem Matjažem.

V legendi o Kralju Matjažu je polno simbolike, osrednji figuri pa sta seveda Kralj Matjaž in slovensko sveto drevo – lipa. Kralj Matjaž pooseblja slovenski narod, lipa pa korenine, h katerim se mora naš narod vrniti, če želi ne le preživeti, temveč živeti svobodno, srečno in zadovoljno. Hkrati predstavlja lipa središče vsega Matjaževega boja za odrešitev slovenskega naroda, kakor tudi drevo njegove zmage in dokončnega miru.

Lipe imajo pomembno vlogo tudi v Prerokbi o Lurnskem polju, ki se glasi:

Na zahodnem Koroškem, nekaj kilometrov severozahodno od Špitala ob Dravi najdemo vas Požarnica (Pusarniz). Vas je najbolj znana po t. i. Miru pri Požarnici iz leta 1460. Mir je bil sklenjen po bitki na bližnjem polju, ki je odločala o dediščini Celjskih knezov in se je končala s porazom Goriških grofov ter zmago Habsburžanov. Odločil jo je nekdanji vojskovodja Celjskih, Jan Vitovec, ki je prestopil na habsburško stran. Pod vasjo je veliko polje imenovano Lurnsko polje, danes večinoma obdelano in posajeno s koruzo. Na tem polju, le kakšna dva kilometra naprej, v smeri proti Lienzu in vzhodni Tirolski, stoji majhna cerkvica svete Marije Magdalene.

Ob vhodu v cerkev je na oglasni deski objavljeno izredno zanimivo besedilo v nemškem jeziku, ki se glasi: “Tukaj kjer stoji idilična cerkvica svete Magdalene, je bilo pred več kot tisoč dvesto leti naravno svetišče Slovencev. V njem so rasle tri lipe in slovenski kmetje iz okoliških višav so redno prihajali semkaj. Poroča se o bitki sredi 8. stoletja med slovenskimi staroverci in bavarskimi osvajalci. Zadnji med slovenskimi kmeti naj bi izgovoril naslednjo dvoumno prerokbo ali prekletstvo: “In ko bodo lipe tretjič zrasle, se bomo vrnili in se maščevali!”

Na polju ob cerkvici rastejo prav tri lipe in vse tri so precej mlade. Ker je lipa drevo, ki doseže častitljivo starost, je povsem mogoče, da so te lipe pognale prav tretjič. V bližini nekdanjega staroslovenskega svetišča in prizorišča velike bitke, se nahaja tudi t. i. Krvava kadunja (Blut molde), kamor je steklo toliko krvi padlih slovenskih bojevnikov, da je zemlja od nje še danes črna. Tam nekje blizu, je tudi zakopano orožje, ki ga je treba najti, kajti v novi vojni bo to orožje zmagovito in bo odločilo njen izid.

Prerokba o Lurnskem polju ali Lurnska legenda ima zagotovo zgodovinsko utemeljene korenine, saj opisuje t. i. tretji staroverski domorodni slovenski protikrščanski upor – kramolo. Zgodovinski viri nam poročajo, da je prva staroverska domorodna slovenska kramola zoper kristjane izbruhnila leta 767 po smrti škofa Modesta, naslednje leto druga in leta 770 tretja.

Karantanski knez Hotimir je umrl in nasledil naj bi ga knez Volkun – Valhun. Pred njegovim ustoličenjem je izbruhnil tretji, najhujši upor nezadovoljnih staroverskih Slovencev. Kramolniki so pregnali vse tuje misijonarje in požgali ter uničili krščanske cerkve v Karantaniji. Že pokristjanjeni Slovenci so takrat poklicali na pomoč kristjane Bavarce in leta 772 so s pomočjo bavarskega vojvode Tasila upor krvavo zatrli. Ključna bitka med staroverskimi domorodnimi Slovenci in krščanskimi osvajalci pod vojvodom Tasilom je očitno potekala prav na Lurnskem polju v bližini Teurnije, danes mesta Špital ob Dravi (Spittal am Drau).

Kot kaže, je Lurnska legenda še zmerom živa (glej oglasno desko v cerkvici Marije Magdalene na Lurnskem polju). Dobro so jo poznali še tisoč let po njenem nastanku, v 18. stoletju, v okolici bližnjega Miljskega jezera (Millstättersee), saj so uporni kmetje takrat iskali zmagovito orožje, o katerem govori legenda.

Čeprav se nanaša prav na naše prednike, Slovenci Lurnske legende skoraj ne poznamo, bolj znana pa je med danes sicer ponemčenim prebivalstvom na Koroškem. Usoda te slovenske legende dobro ponazarja, kako povsem napačen odnos do lastne zgodovine smo do danes gojili Slovenci, točneje, večina »slovenskih« zgodovinarjev. Prvi, ki je znova opozoril na izjemen pomen Lurnske legende za Slovence, je bil »oporečniški« zgodovinar, pokojni Vlado Habjan. Poudaril je, da je Lurnsko polje za slovenski narod vsaj toliko pomembno, kot je Kosovo polje za Srbe, le da se sami žal tega ne zavedamo dovolj.

Lurnska legenda je opisana v Keleminovih Bajkah in pripovedkah slovenskega ljudstva tako:

»Nedaleč od stare Teurnije proti Dravi stoji na Lurnskem polju kapela sv. Magdalene. Dalje gori so tri ponikve, imenovane Krvave krnice. Tukaj so baje Franki potolkli Slovence in razdrli žrtvenik njihovega malika. Umirajoči Mike, to je višji duhoven, je izgovoril sledeče maščevalne besede: »Kadar bodo lipe trikrat zrastle iz posvečenega zemljišča, bodo Slovenci poiskali tam zakopani dremelj (buzdovan, batog) in v krvavem boju bo žena v bližini stanujočega Partuša ubila z burkljami edinega pri življenju ostalega nemškega vojvoda. Vendar bodo Slovenci zmagali in zopet bo vstalo Borutovo kraljestvo.« – Lipe stoje še dandanašnji. Ko so se leta 1736 spuntali milstatski kmetje proti gosposki, so iskali dremelj (prav tako tudi v francoskih časih), a ga niso našli. Našel ga bo pa sin kmetice Partušice, ki ga bo rodila baš na Krstnikovo opolnoči. In tedaj bo tudi vstal kralj Matjaž iz gore.«

Z mogočnimi košatimi lipami je obkroženo še eno za Slovence pomembno simbolno mesto – Vojvodski prestol v Svatnah ali Gosposvetskem polju na Koroškem, ki je tesno povezano s slovitim slovenskim obredom Ustoličevanja.