Dežela je ozemeljska upravno-politična enota, običajno z določeno samostojnostjo, ki je lahko bila tudi na ravni države. Iz dežele izhaja pojem deželani (nem. Landsassen, Ladleute), ti pa so nedvomno predstavljali pomemben del Stare Slovenske pravde oziroma našega rodovnega prava. V Slovenski ljudovladi so bili deželani n deželanke svobodni, svojepravdni in suvereni ljudje.

Kaj nam o pojmu dežela pove Slovar slovenskega knjižnega jezika?

»dežêla -e ž, rod. mn. stil. deželá (é)

1. obsežnejše, s kakimi značilnostmi povezano, zaokroženo ozemlje: govorica se je hitro raznesla po deželi; vojske in bolezni so razsajale po deželi; gorata dežela; domača, tuja dežela; daljne, neznane dežele; lepa, pravljična dežela; slovenska, štajerska dežela / deveta dežela v pravljicah daljna; v kateri se človeku zelo dobro godi; dežela pomaranč; ekspr. dežela Prežihovega Voranca Koroška; ekspr. dežela tisočerih jezer Finska; ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska

// jesen prihaja v deželo

// publ. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast; država: gojiti dobre odnose s sosednjimi deželami; kapitalistična, nerazvita dežela; podjarmljene, zatirane dežele; afriške dežele / dežele v razvoju / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja

2. v nekaterih državah v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: avtonomna dežela / avstrijske dežele
3. področje zunaj večjih mest: prišli so ljudje z dežele in iz mesta; oditi na deželo; na deželi si je okrepil zdravje; živeti na deželi

• iron. nekaj je gnilega v deželi Danski v določenem kraju, družbi, organizaciji je veliko nepravilnosti, pokvarjenosti; star. jutrove dežele države Bližnjega vzhoda; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; ekspr. obljubljena dežela kjer je izobilje; kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost

♦ ekon. beg z dežele odseljevanje ljudi v mesta; zgod. habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Krajnska«.

V etimološkem smislu beseda dežela izhaja iz še starejše besede držela. »Slovenska beseda izhaja iz glagola »držati«, zaradi česar se je zgodnejša oblika glasila »držela«. Ta je še zabeležena pri nekaterih starejših prekmurskih piscih. S tem je pojem sopomenski s pojmom »država« in torej označuje držo, držanje skupaj in obstojnost. Glas »r« je izpadel podobno kot v drugih primerih nekaterih narečij in knjižnega jezika, na primer pri besedah češnja (črešnja), čevo (črevo), čevelj (črevelj), čez (črez).«

Dežela je ozemeljska upravno-politična enota, običajno z določeno samostojnostjo. Drugi ustrezni pojmi za upravno ozemeljsko enoto z višjo stopnjo samostojnosti v sodobnih pravnih ureditvah so provinca, regija in kanton, na Madžarskem in Hrvaškem pa je ozemlje z enako samostojnostjo imenovano županija.

Dežele so začele nastajati v srednjem veku s širjenjem posesti zemljiških gospodov ter uveljavljanjem oblasti nad nesvobodnim plemstvom namesto dotedanje osebne odvisnosti na podlagi njihove pripadnosti ozemlju. Tako se je sčasoma oblikovala posebna pravna ureditev.

Z oblikovanjem dežel pa je nastala tudi deželna istovetnost ali identiteta oziroma zavest o pripadnosti deželi. Na ta način so se oblikovale naslednje slovenske zgodovinske dežele na območju Habsburškega cesarstva: Koroška, Štajerska, Krajnska in Primorje, ki je nastalo z združitvijo Istre, Goriške in Gradiške ter Trsta, v ustavo pa je bilo uvrščeno leta 1849.

Na območju kraljestva Krone svetega Štefana (Ogrska), so bile slovenske županije Železno/Vas, Zala, Šomod in Slovenski otok (Medmurje). Izmed naštetih so leta 1920 deli županij Železno in Zala ter županija Medmurje pripadli Sloveniji. Po letu 1929 in vojaški diktaturi srbskega kralja je bilo od Slovenije odtrgano tudi Medmurje (Slovenski otok) in dodeljeno Savski banovini oz. Hrvaški. Tako je danes v Sloveniji ostalo le Prekmurje ali zgodovinska Slovenska krajina, tudi Slovenska okroglina, ki ga sestavljajta zgolj ostanek dela županij Železno in Zala. Županija na Ogrskem je po svojem statusu podobna deželi (nem. das Land) v Habsburškem cesarstvu. 

Iz dežele izhaja pojem deželani (nem. Landsassen, Ladleute), ti pa so nedvomno predstavljali pomemben del Stare Slovenske pravde oziroma našega rodovnega prava.

Slovensko pravo v zgodovinskih virih imenovano Stara pravda izhaja še iz časov predkrščanske Karantanije, torej iz obdobja pred osmim stoletjem našega štetja. Potem, ko je slovenski karantanski knez Borut v bitki proti Obrom leta 745 na pomoč poklical Bavarce, je v odnosu med Karantanijo in frankovskim kraljem veljala pogodba. Z njo so se slovenski Karantanci po knezovem pristanku na pokristjanjevanje, dejansko vključili v krščansko Evropo, nad katero so imeli pokroviteljstvo frankovski kralji. Kljub temu so Karantanci obdržali svoje domače rodovno pravdo – Slovensko pravdo. Da je imela Karantanija oziroma Karantanska Slovenija svojo lastno pravdo od dežele in od kralja dokazuje predloga vrinka v Švabsko ogledalo – St. Gallenski rokopis.

Zaradi izjemnega pomena si torej na kratko oglejmo kratek povzetek besedila vrinka v Švabskem ogledalu (nemško Schwabenspiegel), zapisanega okrog leta 1275, po predlogi iz 11. stoletja:

»Koroški vojvod ima svoje pravo od dežele in od kraljestva. Njega ne sme imeti niti vzeti za vojvoda in gospoda v deželi nihče, razen svobodni deželani (nemško lanttsaessen – Landsassen). To so svobodni kmetje te dežele. Ti določijo izmed sebe sodnika (nemško einen Riechter), ki se jim zdi najboljši in najbolj pameten, pri čemer ne gledajo na nobeno plemstvo niti na moč, temveč le na poštenje in resjedo, in to storijo glede na prisego, ki so jo dali deželi in deželanom. 

Ta isti sodnik vpraša potem vse deželane in vsakega posebej, glede na prisego, ki so jo bili podali sodnikom (nemško den Richtern), deželi (nemško dem Land) in deželanom, ali se jim zdi gospod in vojvod, ki jim ga je poslalo kraljestvo (nemško das Reich), za deželo in deželane (nemško lanttleutte, lantlüte – Landleute) koristen, dober in dobrodošel.

In če se jim zdi, da ni primeren, tedaj jim mora kraljestvo poslati drugega gospoda in vojvoda.

Če pa jim je všeč vojvod, ki jim ga je poslalo kraljestvo in ga je večina izvolila (nemško mertall erwellt) in rekla, da ga sprejme, tedaj gre vsa dežela, revni in bogati, po skupnem sklepu (nemško mit gemein Rautt) in ga sprejmejo lepo in častno, kakor je po pravu in po šegah dežele. – Po Giessenskem in St. Gallenskem rokopisu Švabskega ogledala.«