Slovenska pravda ali Stara pravda
Med Slovenci ali Sloveni je zgodovinsko dokazan in utemeljen obstoj posebne, domače in domorodne družbeno-politično-pravdne ureditve – Slovenske ljudovlade, te pa zagotovo ne bi bilo brez Slovenske pravde in seveda obratno.
Pravda, ki se je v teku stoletij izoblikovala v pravdni zavesti preprostega domorodnega ljudstva, in ki jo je to ljudstvo imelo za obvezno ter jo je tudi izvrševalo, je imenovana ljudska običajna pravda. Običajna pravda je bila v latinščini imenovana institutio Slovenica, ali Slovenska pravda, ki jo omenjajo najstarejši viri, govoreči o pričah po »slovenski pravdi«. Na žalost Slovenske pravde niso podrobno opisali. V zgodovinskih virih imamo omenjeno Slovensko pravdo okrog leta 1.000, v zvezi s poimensko naštetimi petnajstimi pričami, ki so pričale po Slovenski pravdi – Sclauenice institutiones testes.
Nekaj pomembnih ostalin najstarejše Slovenske pravde se nam je ohranilo v zvezi s poročili o Ustoličevanju karantanskih, gorotanskih ali koroških knezov, nekaj drobcev pa je moč najti tudi v drugih zgodovinskih virih. Tako so v najstarejšem ohranjenem podrobnejšem viru o Ustoličevanju, katerega predloga sega v 11. stoletje, v koroškem vrinku Švabskega ogledala, omenjeni: kmetje dežele, gospod dežele, običaji dežele, prisega, ki jo je bilo treba priseči deželi in deželanom, ter pravice, ki jih je ustoličeni vojvod prejel od dežele oz. deželanov. Gre za pravdnozgodovinske pojme, ki so dejansko sestavni del Slovenske pravde in tudi politične ureditve v starodavni Sloveniji oziroma njeni središčni deželi Karantaniji – Slovenske ljudovlade.
Najstarejši ohranjeni vir o slovenskem obredu Ustoličevanja na Gosposvetskem polju oziroma Svatnah, je vrinek v nemško rokopisno pravno knjigo Švabsko ogledalo (Schwabenspiegel, Giessenski rokopis). Umeščajo ga v 13. stoletje, vendar je nastal na podlagi starejše, danes izgubljene predloge iz 11. stoletja. V nadaljevanju navajamo prevod Švabskega ogledala Ljudmila Hauptmanna iz dela Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, Ljubljana 1954, str. 144-145. Za nas je posebej pomembno to, da je Hauptmannovo knjigo izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, Ljubljana 1954. Gre torej za knjigo za katero stoji najvišja slovenska znanstvena avtoriteta.
Poglejmo za nas najpomembnejši odlomek opisa Ustoličevanja po Švabskem ogledalu:
- Vojvod Koroški je lovski mojster cesarstva.
- Njega nihče ne sme imeti ne vzeti za vojvoda razen svobodni zemljaki/deželani (lantsaessen) v deželi, ti naj ga vzamejo za gospoda in nihče drug. To so svobodni kmetje te iste dežele.
- Ti vzamejo sodnika iz svoje srede, ki se jim zdi najzmožnejši, najboljši in najmodrejši, ne glede na nikakršno plemstvo, ampak edinole na poštenost, verni prisegi, ki so jo položili deželi in tudi deželanom (landlüten).
- Taisti sodnik vpraša potem zemljake vse skupaj in vsakega posamez glede na njihovo prisego, ali se jim zdi ta gospod in vojvod deželi in deželanom koristen in dober, in ali je tudi primeren zanje ta, ki jim ga daje in jim ga je tudi dalo cesarstvo.
- Če jim ni pogodu ter se jim zdi, da za deželo ni primeren in ne prikladen, potem jim mora cesarstvo dati drugega gospoda in vojvoda.
Čeprav gre za opis obreda Ustoličevanja, ki je bil v obdobju katerega opisujejo Švabsko ogledalo in tudi drugi poznejši zgodovinski viri (Otokarjeva Rimana kronika, Opat Janez Vetrinjski) že močno spremenjen in pokvarjen, je lepo vidno, da gre za obred, pri katerem zbrana družba uzakoni nič drugega kot – Slovensko ljudovlado! Svojega vojvodo, (še prej pa kralja) izvolijo nihče drug kot preprosti deželani, svobodni kmetje. Samo ti majo to pravico in nihče drug! Iz svoje srede izberejo najsposobnejšega, najboljšega in najpametnejšega! Pri tem ni njegov rod prav nič pomemben. Torej podedovan družbeni status ni igral pomembne vloge, temveč sta edino merilo poštenje in zvestoba prisegi, ki je dana deželi in deželanom – ljudstvu.
V starodavni in izvirni Slovenski ljudovladi je imelo ljudstvo pravico svojega vladarja odsloviti in ga zamenjati. Janez Vetrinjski jasno navaja, da je kmet ustoličevalec novemu vojvodu “prisolil” rahel udarec na njegov vrat ter mu ukazal naj bo pravičen sodnik. Šlo je za zadnje dejanje predaje kmetove zakonite oblasti izbranemu ljudskemu vladarju. Hkrati pa tudi za opozorilo v stilu – mi smo ti dali oblast in mi ti jo lahko tudi vzamemo, kajti naša je in ne tvoja! V Slovenski pravdi se ta institut odvzema oblasti imenuje kramola.
Prav tako pomemben je tudi 13. odstavek iz Švabskega ogledala, ki se glasi:
“In brž ko se je to zgodilo, ga nihče ne sme več tožiti pred deželnim sodnikom zaradi nobene stvari in krivice razen Slovenec (ain windischer man). Ali prej kot je prejel svoje fevde od države, ga lahko toži kdorkoli. Če pa ga toži pozneje kdo drug razen Slovenec, mu lahko reče, če ga je volja, najsi bo oni bogat ali reven: “Ljubi gospod ali ljubi moj, ne razumem, kaj govoriš,” in s tem je rešen vsake obtožbe.”
Kot je lepo razvidno iz Švabskega ogledala je imel Slovenec posebne pravdne pravice, prav tako pa je posebna vloga pripadala tudi slovenskemu jeziku. Simbolična dejanja oziroma pravice izvirajo iz starodavnih izročil Slovenske pravde in slovenske navade (Institutio Sclavenica in consuetudinem Sclavorum). Obredni in zaprisežni jezik pri Ustoličevanju je bila vselej slovenščina, kar priča o izrazitem narodnostnem značaju karantanske državne tvorbe in je nekaj edinstvenega v vsej takratni Evropi, kjer se je v tistem času dosledno uporabljala latinščina. Slovenščina ima pri Ustoličevanju simboličen političen in ustavnopravden značaj, saj se je v slovenskem jeziku pred pričami sklenila pogodba med vladarjem in ljudstvom. Vse navedeno je sestavni del politične ideje izvirne Slovenske ljudovlade. To pa še ni vse.
Slovenska pravda je bila vsebovana že v samem pojmu ali imenu Slovenija. V svojem zgodovinskem pomenu je bila namreč Slovenija po definiciji dežela, kjer so živeli Sloven(c)i in sta veljali Slovenska pravda ter slovenska oblast – Slovenska ljudovlada. Ime Slovenija se je tako skozi zgodovino pojavilo po pravilu vselej, kadar so propadle ali pa vsaj bile ogrožene pred tem posebne (plemenske ali zemljepisne) slovenske politične tvorbe npr. Beneško/Venetsko, Karantanija, Panonija, Dalmacija, Makedonija. Ko so katero izmed slovenskih političnih tvorb, ki so prej nosile zemljepisno, (krajevno, lokalno) ali plemensko ime, zasedli tujci, ali pa so ti bistveno spremenili njeno narodnostno sestavo, se je na tistih območjih, kjer so Slovenci še vedno predstavljali večino, vselej pojavilo narodno ime Slovenija (Sclavinia, Sclavonia, Sclavenia). Ime je bilo v številnih različnih zgodovinskih virih v glavnem zapisano v tujih jezikih, vendar so latinski, grški in drugi zapisi nesporno nastali na podlagi domačega slovenskega poimenovanja dežele – Slovenija.
»Zemlja, po kateri so pred tisoč leti prebivali Slovenci, se je zvala Slovenija (Sclavinia, Sclavinia tellus, partes Sclaviniae, partes Sclavinienses, partres Sclavorum, fines Sclaviniae, Sclavorum patria itd).«
»Iz prej naštetih citatov je razvidno, da so latinski pisatelji za izraz “Slovenija” največkrat rabili besedo Sclavinia. Med prvo in drugo črko v besedi Slovenija so navadno vrivali “c”. to se je zgodilo zato, ker zveza “sl” ne ugaja latinskemu jeziku, posebno v začetku besed ne. Samoglasnik “o” v prvem zlogu so latinski pisatelji kaj radi preminjali v “a”. Namesto staroslovenskega “ě” so dostikrat pisali sorodni “i”, včasih pa ga zamenjavali z “a” ali pa “o”.«
Pravda, pravzaprav Stara prauda sta tudi dve izmed prvih v slovenščini natisnjenih besed iz letaka krajnskim kmetom, ki je bil natisnjen leta 1515 v nemščini. Besede »Stara prauda« ter »Leukhup, leukhup, leukhup leukhup woga gmaina«, ki se brez dvoma nanašajo na slovensko kmečko kramolo oziroma na upor ali punt leta 1515 – so sploh prve do danes znane slovenske tiskane besede.
Že tristo let pred tem poznamo zgodovinski dogodek, ki je bil prav tako povezan s Staro pravdo ter s kramolo ali uporom. Leta 1218 se je bil Goriški grof Engelbert III. prisiljen takoj vrniti v Gorico, da je rešil svoje plemiče pred slovenskim ljudstvom. Plemiči so se namreč zoperstavili Stari pravdi – pravdnim običajem slovenskih ljudskih sodnikov, – kar je povzročilo ljudsko vstajo – kramolo, ter posledično pravi boj za »Staro pravdo«. Zahteva kramolnikov (puntarjev) za Staro pravdo, je vselej pomenila stare (človekove) pravice in temeljne svoboščine, ki jih je uživalo in poznalo slovensko ljudstvo ter so pripadale izvirni slovenski družbeni ureditvi Slovenski ljudovladi. Ta je pričela postopno usihati po nasilnem frankovsko-bavarskem (beri nemškem) pokristjanjevanju ter istočasno vsiljenem fevdalizmu.
Stari pojmi Slovenske pravde
Gre za najstarejše slovenske pravdne izraze kot so pravda, rota, veča, kramola, pojezda, soseska, župan, dvanajstija, kmet, kosez, hervard, knez, vojvod, nadvojvod, kral, itd. Nekateri izmed teh izrazov so pozneje v dobi fevdalizma ter zatem še kapitalizma dobili drugačen oziroma bistveno spremenjen pomen, drugi pa so nam danes večinoma povsem neznani, saj nas o njih v sistemskih šolah ne naučijo prav ničesar. Skupaj s slovitim obredom Ustoličevanja slovenskih karantanskih knezov ali vojvodov in nadvojvodov, predstavljajo temelje stare Slovenske pravde in družbene ureditve Slovenske ljudovlade.
Pravda
Pravda pripada izvirni slovenski pravdni terminologiji, njen prvotni pomen pa je precej širok in se nanaša na pravo, pravico in resjedo. Gre torej za večpomensko besedo, pri čemer pa je za nas ključnega pomena to, da so pravda, pravica in resjeda med seboj najtesneje povezani. Pravde brez pravice pravzaprav ni, oziroma je pravda namenjena prav doseganju pravice, oboje pa je najtesneje povezano tudi z resjedo.
Kaj pomeni beseda resjeda? Že sama razdelitev besede resjeda na posamezne sestavne dele, nam pojasni njen nedvoumen, nesporen in natančen pomen: res-je-da. Gre za pomensko in s tem energijsko obratno besedo od besede resnica, ki v razdelitvi na posamezne sestavne dele pomeni res-ni-ca (»ca« je samo končnica dveh predhodno povezanih besed res-ni). Uporaba besede res ni (resnica) v pomenu res je, predstavlja osnovo težav, ki jih imamo Slovenci že stoletja, morda celo tisočletja obstoja našega jezika in naroda. Žal ne vemo, kdaj in čemu je prišlo do takšne povsem neprimerne in hudo škodljive uporabe te besede ali pojma v njegovem ravno obratnem pomenu. Sleherna beseda ali pojem namreč vsebuje določen energijski in s tem valovni zapis, ki s pomočjo etra (vetra) potuje po vesolju vedno, ko besedo izgovorimo. S tem, ko uporabljamo besedo resnica v smislu nečesa, kar je res, v (v)eter pa dejansko pošiljamo sporočilo »res-ni«, nezavedno škodimo vsemu, kar je res. Natančno to nam posledično povzroča težave, nesporazume in zaplete, ki nikakor niso potrebni, so pa nedvomno škodljivi. Slovenci se moramo do svojega prelepega in samo nam lastnega jezika vesti primerno in odgovorno. Kakršenkoli škodljivi poseg vanj zagotovo ni dobrodošel, njegovo uničenje pa posledično pomeni tudi uničenje slovenskega naroda in slovenskega ljudstva. Pomeni neposreden napad na nas domorodce. Zato moramo za svoj slovenski jezik nenehno skrbeti in ga negovati. V ta sklop zagotovo sodi tudi vnovična vpeljava in uporaba naše prave in obenem zelo pomembne besede resjeda.
Resjeda je tvorjena na enak način kot beseda se-ve-da. Resjeda, resjede, resjedi, resjeda, z resjedo, pri resjedi. Resjedno, resjednost, resjeden, neresjedno, neresjednost, neresjeden.
Zatorej: naša prava beseda je resjeda – seveda!
Da sta pravica in resjeda izjemno pomembni sestavini starega slovenskega pravdnega izraza pravda, nam dokazujejo že najstarejša v slovenščini ohranjena besedila Brižinski spomeniki, ki so bili iz še starejših predložkov prepisani ob koncu 1. tisočletja. »PRAVDNA« izpoved (II/105) je prava, resjedna izpoved; »NEPRAVDNA dela in mišljenje (III/28-29) so nepravična dela in mišljenja; »PRIO« imeti (II/87) pa tolmačijo razlagalci spomenikov kot pravdo imeti v pomenu pravdati se. Pravda je torej resjeda, pravica in proces. Iz tega lahko sklepamo, da je beseda pravda pri Slovencih izvirnejša od besede pravo.«
Iz Brižinskih spomenikov izpostavljamo nekaj primerov izvirnega zapisa besede prauda:
- »devuám praudnim Iúʒē praudnim« (1. Brižinski spomenik)
- »Ili úne praudnei rote« (1. Brižinski spomenik)
- »naſu praudnu vuerun ipraudnv zbovuediu toiemoſim ztoriti« (2. Brižinski spomenik)
- »Uzeh nepraudnih del inepraudnega pomisleŋa« (3. Brižinski spomenik).
V današnji slovenščini se odlomek besedila iz 2. Brižinskega spomenika glasi:
»Zatorej na tisti dan, sinki, mislite,
ko se ne bo kam skriti,
temveč bo pred božjimi očmi stati
in to pravdo imeti,
ki sem jo napovedal.«
V srednjem veku se je pomen besede pravda zelo razširil in tudi razvejil. »Da se je to zgodilo že v srednjem veku, spričuje bogastvo pomenov, ki jih je – deloma po protestantskih piscih – zbral jezikoslovec Maks Pleteršnik.
Beseda je pomenila:
- pravo;
- postavo;
- pravičnost;
- pravico;
- izrek o pravici (pravdo dati, pravdo reči);
- sodni zbor,
- sodišče;
- sejo občinskega starešinstva;
- pravdni postopek, proces;
- urbarialno dajatev, tako glavno kot tudi manjšo, dodatno, za katero je izkazan izraz mala pravda (nem. KLEINRECHTE).«
Šele v 19. stoletju so, po mnenju profesorja Vilfana, v slovenskem izrazoslovju načrtno omejili pomen besede pravda na sodni proces. Vse druge pomene tega izvirnega slovenskega izraza so omejili na besedo pravo, ki je v slovenščini očitno mlajša, predvsem zato, da bi naše izrazoslovje izenačili s hrvaškim. Razlog temu je torej bil poskus pohrvatenja našega jezika in naroda, kar že samo po sebi predstavlja protinarodno oziroma protislovensko početje.
Zanimivo je, da se je obenem beseda pravo sprevrgla v golo formalistično »pravo«, v katerem več ni pomembno kaj je prav, pravično in res. S tem, ko je bila iz stare domorodne besede pravda izločena oziroma odstranjena črka »d«, je pravo postalo nekaj drugega kot pravda. Lahko celo rečemo, da je postalo njeno nasprotje. Tako naposled pridemo do »pravne države«, ki je postala pojem zlorabe za dosego lastnih, običajno delnih političnih interesov. Zato »pravna država« velja zgolj za nekatere in samo takrat, ko privilegirancem v današnji družbi to ustreza.
Hvala lepa za pravo in za pravno državo, mi domorodci imamo pravdo – Staro pravdo ali Slovensko pravdo v polnem in pravem pomenu besede!
Andrej Šiško, v Mariboru, Dežela Štajerska, 03. prosinec 2023
Slovstvo in viri:
KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 3. knjiga, (l. 1001-1100), Ljubljana, 1911
HAUPTMANN, L.: Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, Ljubljana 1954, Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, 1954
KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 2. knjiga, (l. 801-1000), Ljubljana, 1906
Brižinski spomeniki, diplomatični prepisi, elektronski vir: https://nl.ijs.si/e-zrc/bs/html/bsDT.html#bsDT [dostop 03. 01. 2023]
ŠIŠKO, A.: Zedinjena Slovenska varda, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2020
ŠIŠKO Andrej … [et. al.]: ZBORNIK: mir, svoboda, zmaga : slovenska država, družba in politika, 2. izdaja, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2017
VILFAN, S.: Očrt slovenskega pravnega narodopisja, v Narodopisje Slovencev 1-2, Ljubljana : Klas, 1944-1952
MAL, J.: Osnove ustoličenja karantanskega kneza, Ljubljana : Muzejsko društvo za Slovenijo, 1942
VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996
Slike:
Slika 1: Zgodovinski vir o Sclauenice institutiones testes, ki je bil zapisan med letoma 1002 in 1018; KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 3. knjiga, (l. 1001-1100), Ljubljana, 1911, str. 9
Slika 2: Odlomek iz Švabskega ogledala, Giessenski rokopis, v katerem je govora tudi o Slovenskem Ustoličevanju kot delu Slovenske Pravde
Slika 3: Odlomek besedila iz knjige KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku
Slika 4: Slovenske besede Stara prauda in Leukhup leukhup lukhup leukhup woga gmaina iz nemško pisanega letaka Ain newes lied von den Kraynerischen Bauern v zvezi s kramolo leta 1515, kar predstavlja prve tiskane besede v slovenščini
Slika 5: Celoten letak namenjen krajnskim kmetom oziroma kramolnikom, puntarjem iz leta 1515
Slika 6: Del besedila 2. Brižinskega spomenika
Vse pravice pridržane!