Razglas o pravicah človeka in državljana – Domorodna Skupnost

Razglas o pravicah človeka in državljana 1789

Razglas o pravicah človeka in državljana (francosko: La Déclaration des droits de l’Homme et du citoyen), je eden ključnih dokumentov francoske revolucije iz leta 1789.

Na podlagi doktrine naravnega prava je ta razglas opredelil pravice, ki naj bi veljale za vse in vedno. Končno različico je 26. velikega srpana 1789 sprejela francoska konstituanta – Narodna ustavna veča (Assemblée nationale constituante), kot začetek priprav na novo ustavo. Zaradi univerzalne narave zapisanih pravic, je imel ta francoski razglas velik vpliv na poznejše podobne listine. Bistvo Razglasa o pravicah človeka in državljana je v univerzalni naravi zapisanih in razglašenih naravnih, neodtujljivih in svetih človekovih pravic za vse ljudi in večne čase.

Preambula Razglasa o pravicah človeka in državljana, sprejeta leta 1789, se glasi:

»Predstavniki francoskega ljudstva, konstituirani v narodno večo, so – upoštevajoč, da so nepoznavanje, pozabljanje ali preziranje človekovih pravic edini vzroki javnih nesreč in korupcije vlad – sklenili, da s svečanim razglasom razglasijo naravne, neodtujljive in svete človekove pravice:

Zato, da bi jih ta razglas, vselej pred očmi vseh članov družbenega telesa, nenehno opozarjal na njihove pravice in dolžnosti;
Zato, da bi – zaradi možnosti njihovega stalnega primerjanja s ciljem vsake politične ustanove – bolj spoštovali akte zakonodajne in izvršilne oblasti;
Zato, da bi bile pritožbe državljanov utemeljene poslej na preprostih in nespornih načelih, vselej usmerjene k ohranjanju ustave in k sreči vseh ljudi.

Zaradi vsega tega, v navzočnosti in pod zaščito najvišjega Bitja, narodna veča priznava in razglaša naslednje pravice človeka in državljana.«

Preambuli sledi 17 členov Razglasa. Razglas o pravicah človeka in državljana v svojih 17. členih določa bistvene pravice človeka in državljana, ki ju medsebojno razlikuje. Človekove pravice so naravne, neodtujljive, nezastarljive, svete in dane od rojstva, kar pomeni, da so večne in neodvisne od države. Državljanske pravice pa se nanašajo zgolj na ljudi z državljanstvom določene države. Gre za pravico sodelovati pri oblikovanju in sprejemanju zakonov, za pravico do dostopa do javnih funkcij in služb, ter za odločanje o potrebnih davkih in prispevkih, spremljanje njihove porabe in seveda nadzor nad tem. Teorijo o naravnih pravicah in svoboščinah, ki so prirojene (dane z rojstvom), sta razvila John Locke in Jean Jacques Rousseau, na podlagi predhodnega razvoja, ki ga lahko spremljamo vse od Slovenske pravde (Stare pravde) ter Jeana Bodina.

Razglas o pravicah človeka in državljana ima naslednje člene:

1. člen: »Ljudje se rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah. Družbene razlike smejo temeljiti samo na splošnem interesu.«
2. člen: »Cilj vsakega političnega združevanja je ohranitev naravnih in nezastarljivih človekovih pravic. Te pravice so svoboda, lastnina, varnost in upor proti zatiranju.«
3. člen: »Načelo vse suverenosti izvira predvsem iz naroda. Nobeno telo, noben posameznik ne more izvrševati oblasti, ki ne izhaja neposredno iz naroda.«;
4. člen: »Svoboda je v tem, da lahko storiš vse, kar ne škodi drugemu. Izvrševanje naravnih pravic vsakega človeka tedaj nima drugih omejitev kot onih, ki zagotavljajo drugim članom družbe, da uživajo enake pravice. Te meje sme določiti samo zakon.«;
5. člen: »Zakon sme prepovedati samo družbeno škodljiva dejanja. Vse, kar z zakonom ni prepovedano, je dovoljeno, in nikogar ni mogoče prisiliti k nečemu, kar z zakonom ni zapovedano.«;
6. člen: »Zakon je izraz splošne volje. Vsi državljani imajo pravico osebno ali preko svojih predstavnikov sodelovati pri njegovem sprejemanju. Biti mora enak za vse, pa naj varuje ali kaznuje. Ker so vsi državljani pred zakonom enaki, so jim enako dostopne vse časti, mesta ali javne zaposlitve, v skladu z njihovimi sposobnostmi, brez vsakih drugih razlikovanj, razen onih, ki se tičejo njihovih vrlin in sposobnosti.«;
7. Člen: »Nikogar ni mogoče obtožiti, pripreti ali zapreti , razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. Vse, ki spodbujajo, pospešujejo, izvršujejo, ali omogočajo izvrševanje samovoljnih ukazov, je treba kaznovati, toda vsak državljan, ki ga pozovejo ali privedejo na podlagi zakona, mora takoj ubogati. Vsako upiranje je kaznivo.«;
8. Člen: »Zakon sme predpisovati samo strogo in očitno nujne kazni, kaznovati pa je mogoče samo na podlagi zakona, ki je bil sprejet ali proglašen pred kaznivim dejanjem ter zakonito uporabljen.«;
9. Člen: »Vsakdo velja za nedolžnega, dokler se ne ugotovi njegova krivda. Če je nujno, da ga priprejo, je treba vsako strogost, ki ne bi bila potrebna za zagotovitev njegove navzočnosti, strogo preprečiti z zakonom.«;
10. Člen: »Nihče ne sme biti vznemirjan zaradi svojega prepričanja, tudi verskega ne, pod pogojem, da njegovo izražanje ne moti javnega reda, ki ga določa zakon.«;
11. člen: »Svobodna izmenjava mišljenja in misli je ena najdragocenejših človekovih pravic; vsak državljan sme torej govoriti, pisati, tiskati svobodno in odgovarja samo za zlorabo te svobode v primerih, ki jih določa zakon.«;
12. člen: »Za zagotavljanje pravic človeka in državljana je potrebna javna oblast; ta oblast je zato postavljena v korist vsem, ne pa v posebno korist tistim, ki jim je zaupana.«;
13. člen: »Za vzdrževanje javnih oblasti in za stroške uprave je nujno skupno prispevanje, ki mora biti enakomerno porazdeljeno med vse, ob upoštevanju njihovih možnosti.«;
14. člen: »Državljani imajo pravico, da sami ali po svojih predstavnikih ugotavljajo potrebnost javnih dajatev, da vanje svobodno privolijo, da nadzorujejo njihovo uporabo, da določijo višino, način obdavčenja in pobiranja ter čas trajanja teh dajatev.«;
15. člen: »Družba ima pravico zahtevati obračun dela od vsakega javnega uslužbenca.«;
16. člen: »Družba, v kateri nista zajamčeni varstvo pravic in delitev oblasti, nima ustave.«;
17. člen: »Ker je lastnina nedotakljiva in sveta pravica, je ni mogoče nikomur odvzeti, razen če obstoji očitna, z zakonom določena javna potreba, in to ob predhodni in pravični odškodnini.«

Primerjava besedil Francoskega razglasa in Ustave Republike Slovenije

Primerjava med Francoskim razglasom in Ustavo Republike Slovenije nam takoj pokaže, da v Ustavi RS ni več niti najmanjšega sledu o uporu proti zatiranju (2. člen francoskega razglasa!). Gre za eno ključnih načel Slovenske Stare pravde, ki je v slovenščini poznano z izvirnim terminom – kramola. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na osnovna izhodišča – gre namreč za to, da so zapisane pravice in svoboščine v francoskem razglasu »naravne, neodtujljive in svete«! Ker se praktično vsi pravniki, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami strinjajo, da je imel francoski Razglas o pravicah človeka in državljana nesporen vpliv na ostale dokumente o človekovih pravicah in svoboščinah, ter na številne ustave, je to dejstvo vsekakor posebej zanimivo. Kako je mogoče, da so pisci Ustave RS iz zapisanih ustavnih načel izločili prav pravico do upora zoper zatiranje (po slovensko kramolo), čeprav gre za naravno, neodtujljivo in sveto pravico?! Ne glede na to dejstvo, pa pravica do kramole ostaja naravna, neodtujljiva in sveta!

3. člen francoskega razglasa izrecno poudarja, da načelo suverenosti izhaja iz naroda in, da nobeno telo ter noben posameznik ne more izvrševati oblasti, ki ne izhaja neposredno iz naroda. V tem delu je načelno izjemno podobna besedilu Preambule Ustave RS, pa tudi 3. členu Ustave RS. Je pa res, da slovenska Ustava govori tako o narodu (pravica do samoodločbe), kot tudi o ljudstvu.

6. člen francoskega razglasa govori o tem, da »Zakon je izraz splošne volje. Vsi državljani imajo pravico osebno ali preko svojih predstavnikov sodelovati pri njegovem sprejemanju.

V Ustavi RS je zapisan vsebinsko soroden 44. člen: »Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.«, ki pa ni več tako jasno določen, kot je v francoskem razglasu. Še manj pa lahko državljani RS dejansko sodelujejo pri sprejemanju zakonov!

12. člen francoskega razglasa izrecno navaja, da je javna oblast postavljena v korist vsem, ne pa v posebno korist tistim, ki jim je zaupana. To izrecno pomeni, da izvoljeni začasni oblastniki, bolje rečeno začasni upravitelji oblasti, nimajo nobenih posebnih pravic in ne smejo delovati v nasprotju s splošnimi javnimi interesi, saj oblast ni njihova. Česa takšnega v Ustavi RS nimamo izrecno zapisanega, kljub temu pa bi to moralo veljati tudi v državi Republiki Sloveniji!

14. člen francoskega razglasa je posebnega pomena. Zato še enkrat poglejmo njegovo vsebino. »Državljani imajo pravico, da sami ali po svojih predstavnikih ugotavljajo potrebnost javnih dajatev, da vanje svobodno privolijo, da nadzorujejo njihovo uporabo, da določijo višino, način obdavčenja in pobiranja ter čas trajanja teh dajatev.«

Primerjava z Ustavo RS pokaže, da je trenutno 90. člen slovenske Ustave v neposrednem nasprotju s 14. členom francoskega razglasa in da so torej v Ustavi RS celo zapisane kršitve človekovih pravic.

90. člen Ustave RS – zakonodajni referendum, se namreč v drugem odstavku glasi:

»Referenduma ni dopustno razpisati:

– o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč,

– o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna,

– o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb,

– o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.«

Poslanci Državnega zbora RS so državljanom in državljankam Republike Slovenije, v nasprotju s temeljnimi, naravnimi, neodtujljivimi in svetimi človekovimi in državljanskimi pravicami zapisanimi v 14. členu francoskega razglasa, zapisanimi že leta 1789, onemogočili odločanje o dajatvah in obdavčenju.

Vprašati se je potrebno v kakšna država je dejansko Republika Slovenija, kakšni poslanci in poslanke v tej državi sprejemajo zakonodajo in Ustavo in v katerem časovnem obdobju dejansko živimo …

Slika vir:
Slika 1: Razglas o pravicah človeka in državljana (francosko: La Déclaration des droits de l’Homme et du citoyen) iz leta 1789
Slika 2: 90. člen spremenjene Ustave RS iz leta 2013, ki predstavlja očitno kršenje temeljnih človekovih pravic

Vse pravice pridržane!