Dežela Prekmurje ali Slovenska krajina
Prekmurje je ostanek nekoč precej večjega dela slovenskega ozemlja, ki je okrog tisoč let sodilo v politično in državno sfero Krone svetega Štefana, oziroma Ogrske, pred razpadom leta 1918 pa Avstro-Ogrske. Imenovati to ozemlje Madžarska je nedvomno napačno, saj Ogrsko kraljestvo nikakor ni bilo enonarodno, še manj istovetno ozemlju današnje Madžarske.
Prekmurje ali Slovenska krajina, tudi slovenska okroglina je zgolj majhen ostanek Blatenske Slovenije, ki se je nekoč razprostirala ob Blatnem jezeru. Tam sta v 9. stoletju vladala oče in sin – vojvod Pribina in vojvod Kocel, za njima pa vojvod Braslav, dokler niso v deželo vpadli Madžari in jo zasedli ter uničili. Današnji Prekmurci so še zadnji ostanki potomcev tedanjih Blatenskih ali Panonskih Slovencev, saj se je v zgodovinskih virih to območje imenovalo tudi Spodnja Panonija
Ko se je v 12. stoletju ustalila meja med Vojvodstvom Štajersko in Ogrsko na reki Muri je bilo današnje Prekmurje razdeljeno na južno županijo Zala z Lendavo ter severno županijo Železno (Vas) z Mursko Soboto. Obe županiji (comitatus) je med seboj delila enaka meja, kot je bila od leta 1176 tudi cerkvena meja med škofijama v Györu na severu ter Sveto Cirkvo Zagrebečko Slovensko na jugu.
Zgolj skrajni severni del škofije Sveta Cirkva Zagrebečka Slovenska, se je v vizitacijskih zapisnikih več krat imenoval districtus Transmuranus oziroma po slovensko Prekmurje. Ime se je v tej obliki razširilo na ostalo slovensko ozemlje, ki bi se z vidika prebivalcev Prekmurja tudi lahko imenovalo Prekmurje. To se je zgodilo šele po 1. svetovni vojni, po zedinjenju s preostalo Slovenijo.
V zgodovinskih virih je za Prekmurje najti ime Slovenska krajina imenovana v madžarskem jeziku Totsag. Gre za upravno enoto, ki je združevala slovenske župnije v Železni županiji. V administrativnem izrazoslovju györske škofije so upravno enoto imenovali Totsag, slovenski domačini pa so jo imenovali Slovenska krajina ali Slovenska okroglina. Skozi zgodovino se je obseg te Slovenske krajine spreminjal in je najprej označeval obsežnejše ozemlje južno od reke Rabe do Zalske županije. Na zahodu je segal v današnjo Avstrijo, na vzhodu pa se je razprostiral do Stražne krajine (Őrseg). Zgodovinar Ivan Zelko je mnenja, da je »prvotni obseg Totsaga istoveten z ozemljem madžarskega mejno obrambnega pasu na odseku: med reko Rabo na severu, Štajerskim vojvodstvom na zahodu, zalsko mejo na jugovzhodu in Őrsegom – prvotno madžarsko mejo na vzhodu«.
Ob koncu 17. stoletja so k tej Slovenski krajini pripadale tudi dve ponemčeni (Dobra in Sv. Martin) in ena pomadžarjena župnija (Velemer). V 18. in 19. stoletju je bilo ozemlje pod imenom Slovenska krajina ali okroglina že precej zmanjšano in je obsegalo tako imenovani distrikt Totsag, v katerega so bile vključene slovenske župnije v murskosoboški dekaniji. Ivan Zelko je Slovensko krajino podrobno popisal v svojem prispevku z naslovom Ime Totsag in sedež Belmurskega arhidiakonata, pri čemer ima teritorialni termin Totsag za veliko starejšega od doslej znanih zgodovinskih virov. Novodošli Madžari so namreč v Panoniji živeče Slovene imenovali Tot, njihovo ozemlje pa Totsag ali krajina Slovenov oziroma Slovenska krajina. Pokrajinsko ime Totsag »za slovensko zgodovino ni le lokalnega značaja, marveč zadeva celotno zgodovinsko Panonsko Slovenijo«.
Z razpadom Avstro-Ogrske leta 1918, so bili prebivalci v Slovenski krajini pred odločitvijo, ali naj ostanejo del novo nastale Madžarske, ali naj postanejo samostojni (Republika Slovenska krajina), ali pa naj se pridružijo novo nastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Madžarski voditelji so bili navidezno naklonjeni široki samostojnosti Slovenske krajine, zato je Jožef Klekl z drugimi slovenskimi politiki razdelal »avtonomističen program«. Kmalu pa je na Madžarskem izbruhnila revolucija in stanje se je hitro povsem spremenilo. Začasno je sicer nastala t. i. Murska republika (od 29. velikega travna 1919 do 6. rožnika 1919), ki pa jo je zatrla madžarska vojska. Zatem je nadzor nad področjem Prekmurja z mednarodnim mandatom prevzela vojska Kraljestva SHS.
Klekl je leta 1920 javno zastopal program prekmurske samostojnosti v Kraljestvu SHS, zaradi gospodarskih, jezikovnih, verskih in drugih posebnosti. Neznan avtor je v uvodniku Novin zapisal: »Nikdar ne pozabimo svojega programa, šteri šče siromaka delavca, kmeta podpirati, ne pa velike kapitaliste, verižnike. Nikdar ne odstopimo od svoje zahteve, štera šče vsem veroizpovedim, katoličanom ino evangeličanom zasigurati versko slobodo i nikdar za pravo ne spoznamo tisto sokolsko vzgojo štera trga vero iz srca dece. Avtonomijo … Prekmurske županije, s posebnimi predpravicami, enakopravnost, našega domačega jezika, dokeč ne postane zglajeni književni jezik«. Zahteve Prekmurcev je odklonil belgrajski parlament.
Ob podpisu Trianonske pogodbe, dne 4. rožnika 1920 je devet slovenskih vasi v okolici Monoštra ostalo na Madžarskem. Ostale vasi Slovenske krajine so bile priključene h Kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dežela med državno mejo in reko Muro je dobila ime Prekmurje, ozemlje devetih slovenskih vasi med državno mejo in reko Rabo pa Porabje.
Slovstvo in viri:
ŠIŠKO, A.: Zedinjena Slovenska varda, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2020
ZELKO, I.: Ime Totsag in sedež Belmurskega arhidiakonata
Slike:
Slika 1: Zemljevid Blatenske Slovenije oziroma Spodnje Panonije
Slika 2: Zemljevid Slovenska krajina ali Prekmurje
Vse pravice pridržane!