Leta 1225 je ogrski kralj Andrej II. imenoval Slovenskega bana, ki mu je bil podrejen Primorski ban. Dejansko je torej ogrski kralj Andrej II. za področja južno od reke Drave imenoval dva bana. Prvi ban, imenovan Slovenski ban, je vladal celotni Sloveniji (totius Sclavoniae), drugi ban pa se je uradno imenoval Primorski ban (banus de maritimis partibus) in je vladal le pravi Hervardski ter tistemu delu Dalmacije, ki je sodil pod Ogrsko kraljestvo. Bana z imenom hervatski torej tedaj sploh ni bilo, Primorski ban pa je bil podrejen Slovenskemu banu oziroma banu celotne Slovenije (totius Sclavoniae).

24. malega travna 1252 je bil Slovenski ban Štefan, v virih imenovan ban celotne Slovenije: Nos Stephanus banus tocius Sclauonie. Pet let pozneje, leta 1257 je bil isti Štefan v virih imenovan, ban celotne Slovenije in kapitan Štajerske: Stephani bani tocius Sclauonie et capitanei Stirie, saj sta bili tedaj Bezjaška Slovenija in vojvodsko Štajersko zedinjeni oziroma povezani in pod isto vladavino.

Dne 19. malega travna 1273 je v Zagrebu v Bezjaški Sloveniji potekala splošna Veča celotnega kraljestva Slovenije, latinsko Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis. Gre za prvo znano večo ali zbor odposlancev Bezjaške Slovenije z ohranjenim zapisnikom in sklepi, ki so napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Odločitve veče Slovenskega kraljestva so se imenovale statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli postave oziroma pravila, zakoni in ustava. Shranjene so v pozneje izdelani Škrinji privilegijev in svoboščin Kraljestva Slovenije, ki se nahaja v Zagrebu. Dejstvo, da so se nam s te veče ohranili zapisniki in sklepi, nikakor ne pomeni, da je to bila prva veča Bezjaškega kraljestva. Veče Kraljestva Slovenije so istega izvora, kot so bile stare ljudske veče v Gorotanski/Korotanski Sloveniji – Karantaniji (Slovensko Ustoličevanje) in tudi v mestu Slovensk (danes mesto Novgorod) v Rusiji. Nedvomno pripadajo izvirni Slovenski stari pravdi ter družbeni ureditvi – Slovenski ljudovladi.

Na takratni veči – deželnem ali državnem zboru Bezjaških Slovencev so razpravljali o sodstvu in sojenju, vojaških dolžnostih in davkih. Na veči so zraven Slovenskega bana Matije Čaka (v virih je imenovan tudi Čak in Čako), omenjeni tudi plemiči iz zagrebečkega, križevskega in zagorskega županstva. Zabeleženih je bilo triintrideset določb. Od prve do dvajsete se nanašajo na sodstvo in sojenje, ostale pa na nasledstvo plemiških posesti, vojaško službo ter davke. 

Glede vojske je bilo odločeno: »Če sovražna vojska napade kraljestvo, oziroma bi kralj sam odšel v vojno, so plemiči Kraljestva Slovenije dolžni posamič in vsi skupaj stopiti v vojsko, vendar tako, da se lahko svobodno in po lastni volji pridružijo izbranemu baronu.«

Vsekakor je zanimivo, da so na veči razpravljali tudi o pravicah plemičev in vojakov oziroma v oči bode predvsem to, da so poleg njih razpravljali tudi o pravicah in svoboščinah neplemenitih svobodnjakov, svobodinov. Zanimivo je tudi dejstvo, da so pravice oziroma popisane pravice kraljestva in banstva, ki naj bi jim pripadale zlasti v razmerju do kralja, na to večo že prinesli. Ban je te pravice sprejel in potrdil kot statuta et constitutiones. Najbrž je torej šlo za stare, že dalj časa obstoječe in uveljavljene pravice – za Staro pravdo. Tudi to kaže na najtesnejšo izvorno zvezo z izročilom in ureditvijo stare Karantanske Slovenije.

Zagotovo lahko sklepe te slovenske veče, ob upoštevanju ogrske Zlate bule iz leta 1222, primerjamo s slovito angleško veliko listino svoboščin – Magna karta (lat. Magna carta libertatum ali Magna charta libertatum) iz leta 1215.

V 14. stoletju so imeli močan vpliv na Kraljestvo Slovenije lendavski plemiči Baniči (madžarsko Banffyji), ki so jih Hervati preprosto »prekrstili« v Baniće. Iz omenjene rodbine sta v virih navedena Slovenski ban Nikolaj Banič/Banffy iz Dolnje Lendave (1343), zatem pa tudi njegov sin Štefan Banič/Banffy iz Dolnje Lendave (1380). Nikolaj Banič je prvič imenovan »ban celotne Slovenije« v pismu ogrskega kralja Ludvika z dne 25. velikega travna 1343.

Leta 1344 najdemo slovenskega bana Nikolaja Baniča na čelu 4.000 vojakov pred Kninom, kjer od vdove Nelipića, Vladislave iz plemena Gusić, zahteva predajo kraljevskega mesta, ki ga je njen pokojni mož 22 let nezakonito zasedal. Po neuspelem poskusu zavzetja Knina, se je Vladislava Nelipić vendarle bila pripravljena pogajati in je banu Nikolaju obljubila, da bo ogrskemu kralju Ludviku v znamenje pokornosti poslala posebnega odposlanca. Slovenski ban Nikolaj Lendavski je zatem prekinil z obleganjem Knina in se vrnil domov.

Vladislava je nato res poslala ogrskemu kralju svojega odposlanca, ki mu je prinesel izjavo njene popolne pokornosti. Kljub temu pa je kralj zahteval, da mu Vladislava preda Knin in druga mesta. Ker tega ni hotela storiti, se je po pomoč obrnila na hrvaške plemiče in na Beneško republiko, ki so ji obljubili pomoč. To pa je kralja Ludovika hudo razjezilo in začel je zbirati vojsko za vojno proti Hervatom. Tudi Benečani niso stali križem rok in so Hervatom poslali orožje ter tri generale (providure), ki bi naj pripravili vse za odpor. Pred glavnino kraljeve vojske je pred Knin znova prispel Slovenski ban Nikolaj Banič Lendavski. V mesecu rožniku leta 1345 se je pri Kninu sestal z bosenskim banom Štefanom Kotromaničem. Na čelu okrog 10.000 vojakov sta Slovenski in Bosenski ban od vdove Vladislave zahtevala predajo Knina. Dne 23. rožnika je med vpletenimi prišlo do sporazuma, po katerem se je Vladislava obvezala kralju predati Knin in še pet mest, pod pogojem, da bo njenemu sinu Ivanu Nelipiću potrdil vso rodbinsko posest, Sinj s cetinsko župo. Sredi meseca malega srpana 1345 je do Bihača ob Uni prispel tudi ogrski kralj Ludovik s 30.000 vojaki in potrdil sporazum med Slovenskim banom Nikolajem Lendavskim in Vladislavo Nelipić. Tedaj je Slovenski ban v Kninu namestil svojo posadko in od tam vladal tudi Hervatom. Hervaški zgodovinar Rudolf Horvat (Horvat: 1924, str. 111) trdi, da se Nikolaj Banič od tedaj uradno naziva »ban celotne Slovenije in Hrvaške«, prvič pa naj bi se s tem naslovom imenoval v listini z dne 13. sušca 1346.

Kraljestvo Slovenija je bilo v 14. in 15. stoletju tesno povezano z nekdanjima Savinjsko in Slovensko krajino (Windische Mark), katerima so vladali Celski grofje in kasnejši državni Knezi Celski. Ti so sodili med najmočnejše in najvplivnejše plemiške rodbine tako v okviru svetoštefanske krone (ogrske), kot tudi notranjeavstrijskih dežel. Barbara Celska je bila ogrska kraljica in pozneje še cesarica Svetega rimskega cesarstva, Celski grofje pa so imeli v Bezjaški Sloveniji v svoji posesti Krapino, Varaždin, Vinico, Vrbovec, Lobor, Oštrc, Belec, Trakoščan, Lepoglavo, Kostel, Cesargrad in oba Trnovca, skratka večino prekosotelskega Zagorja, tedaj naseljenega s Slovenci. Herman II. Celski je med leti 1432 in 1435 postal dedni ban Slovenije, njegov sin Miroslav II. (Friderik II.) pa je bil državni knez, dedni Slovenski ban in obenem gubernator tudi nad hervatskim plemstvom južno od Gozda.

Herman II. Celski je še leta 1390 bil »le« deželni glavar Krajnske. Vloga Celjanov se je v Bezjaški Sloveniji povečala predvsem po bitki pri Nikopolju leta 1396, v kateri je slovenska težka konjenica grofa Hermana II. rešila ogrskega kralja Žigo (Sigismunda) Luksemburškega pred turškim ujetništvom. V zahvalo za junaštvo in zvestobo se je kralj Žiga poročil s Hermanovo hčerjo Barbaro Celsko, grof Herman II. Celski pa je prejel Varaždin in tudi naziv baro regni Hungarie ter tako postal eden od prvakov ogrskega kraljestva. Dve leti pozneje je Herman II. Celski od ogrskega kralja prejel še Krapino in naziv zagorski grof ter tako postal trojni grof: Celski, Ortenburški/Radovliški in Zagorski. Herman II. Celski je postal eden trdnejših podpornikov ogrskega kralja Žige (Sigismunda); rešil ga je v Nikopolju (1396), drugič, ko so ga zaprli ogrski velikaši v Višegradu (1401) in tretjič, ko je prišlo do vnovičnega upora proti kralju leta 1403. Leta 1405 je kralj Sigismund grofu Hermanu II. potrdil stara darovanja, nato pa mu je za 48.000 dukatov odstopil tudi Čakovec s celotnim Medmurjem imenovanim Slovenski otok. Celski grof Herman II. je postal tudi upravitelj škofije Svete Cirkve Zagrebečke Slovenske – sam ogrski kralj ga je naslavljal kot gubernatorja zagrebečke škofije in svobodnega mesta Gradec. Celski so v številnih krajih Bezjaške Slovenije ustanovili pomembne omične, cerkvene in obrambne ustanove, kot na primer Pavlinski samostan v Lepoglavi ter znameniti grad Vrbovec, kasnejši Veliki Tabor. O tem podrobneje in – za razliko od večine hrvaških zgodovinarjev – dokaj objektivno piše Nada Klaić v svojem delu Zadnji knezi Celjski v deželah Svete krone, Celje, 1982:

»O Hermanovem odličnem položaju v teh letih (t. j. 1406-1407) priča tudi mesto v dignitariju dokumentov, ki jih je izdala kraljevska pisarna: Herman je postavljen pred palatina (palatin je bil kraljev namestnik, najvišji dvorni uradnik in varuh kraljevega pečata, op.), na prvo mesto med posvetnimi dostojanstveniki.«

Hermanovo imenovanje je doprineslo tudi h kraljevemu ugledu v Sloveniji. Okrog novega Slovenskega bana so se zbirali najuglednejši slovenski bezjaški velikaši.

V svobodnem mestu Gradec pri Zagrebu v Bezjaški Sloveniji so imeli Celski svojo drugo prestolnico ali neke vrste poletno rezidenco. Po smrti Hermana II. Celskega je cesar Žiga (Sigismund) njegovima sinu Miroslavu II. (Friderik II.) in vnuku Urhu II. (Ulrik II.) dne 30. 9. 1936 podelil naslov knez Svetega rimskega cesarstva. S tem sta Miroslav in Urh dobila uradni naslov principes in ne več zgolj comites, kar je pomenilo čast in položaj, ki ju ni imel nihče izmed velikašev v deželah krone svetega Štefana oziroma Ogrske. »Politični položaj enega in drugega kneza je bil znatno višji od tistega, ki ga je imel pokojni Herman II. Celski. Knez Urh je ta svoj novi položaj izdatno izkoristil med burnim dogajanjem po Sigismundovi smrti. Urh se je postopoma povzdignil do sovladarskega položaja; on je neokronani kralj.«

Kot samostojni vladarji Bezjaške Slovenije so Celski na podlagi zgodovinske Slovenske pravde v Regnum Sclavoniae in ogrske Zlate bule postali tudi resni pretendenti za ogrski kraljevski prestol, zaradi česar je bil v Beligradu zahrbtno ubit poslednji Knez Celski Urh II. (Ulrik II.). Vsekakor so Knezi Celski sredi 15. stoletja prestavljali najmočnejšo fevdalno rodbino v Sloveniji. Med njihovo Celsko knežijo na Štajerskem in med Kraljestvom Slovenijo dejansko ni bilo nikakršne meje. Šlo je za zaokroženo ozemlje trojnih grofov (celskih, radovliških/ortenburških in zagorskih), rimskih Knezov Celskih in Slovenskih banov, v katerem je v veliki večini prebivalo slovensko prebivalstvo.

Madžarski zgodovinar Pálosfalvi piše o tem, da sta potomca Hermana II. Celskega, trojna grofa in državna kneza Miroslav II. (Friderik II.) in Urh II. (Ulrik II.) v nasprotju z voljo kralja Žige Luksemburškega zahtevala položaj Slovenskega bana. Pri tem sta nastopila tudi z vojaško silo, vendar njun poizkus leta 1440 ni uspel, leta 1445 pa vendarle je. Zatem centralna oblast dvajset let ni uspela vplivati na usodo dežele. Res je Janoš Hunjadi (Hunyadi) leta 1446 dobil naslov vikar Slovenije, vendar mu svojih zahtev ni uspelo uveljaviti niti s silo. Že naslednjega leta 1447 pa se je Hunjadi s tajnim sporazumom odrekel svoji vlogi v deželi. Prav tako tudi ni uspel poizkus, po katerem bi madžarska oblast po transilvanskem oziroma erdeljskem vzoru v Sloveniji uvedla guvernerja, ki bi vladal ob Slovenskem banu.

Po umoru zadnjega Celskega kneza Urha II., leta 1456, je vlogo Slovenskega bana v Kraljestvu Sloveniji prevzel nekdanji celski vojaški poveljnik Jan Vitovec. Svoj banski položaj je ohranil tako za časa ogrskega kralja Ladislava V. kakor tudi kralja Matije Korvina. Med Korvinom in Vitovcem je prišlo do odkrite sovražnosti, vendar sta se leta 1463. zaradi turške nevarnosti pomirila. Vitovec je prejel pomembna pooblastila, v ofenzivni protiturški politiki pa je dobil pomembno vlogo. Nazadnje je od ogrskega kralja Korvina prejel čast in dolžnost, ki je prej ni bilo – postal je vrhovni kapitan Slovenije in Hervatske. Pálosfalvi naposled ugotavlja, da Slovenija med leti 1445 – vladal je rimski državni knez in Slovenski ban Urh II. Celski – ter 1464 – vladal je Slovenski ban in vrhovni kapitan Slovenije in Hervatske Jan Vitovec – sploh ni bila pod nadzorom oblasti ogrskega kralja.

Resni zgodovinarji torej nikakor ne morejo mimo dejstva, da so Celski knezi pred svojim tragičnim koncem ustvarili lastno državnost tako v deželi svetoštefanske krone (Kraljestvo Slovenije) kot tudi v deželah svetega rimskega cesarstva (lastni državni kneževini na območju vojvodstev Koroške in Štajerske, delno pa tudi na območju Krajnske oziroma Slovenske krajine), med njimi pa meje ni bilo. Nikakor ni mogoče spregledati tudi dejstva, da je v vseh deželah nastajajoče Celske države, knežije ali kraljestva, veliko večino tvorilo slovensko prebivalstvo.

Leta 1492 je ogrski kralj Vladislav II. ponovno priznal poseben položaj Kraljestva Slovenije ali Bezjaške Slovenije v svojem Večjem dekretu – Decretum maius, ki mu je po 108. členih, ki se nanašajo na celotno ogrsko državo, dodal še 11 členov s skupnim nazivom Articuli nobilum regni Sclavoniae, ki se nanašajo samo na Kraljestvo Slovenijo oziroma Bezjaško Slovenijo.

Dne 8. grudna 1496 je ogrski kralj Vladislav II. Ogrski/Jagelonski z grbovnico potrdil stari grb Kraljestva Slovenije. Kraljeva grbovnica se danes nahaja v Škrinji privilegijev in svoboščin Kraljestva Slovenije v Zagrebu. Izvirno latinsko besedilo in slovenski prevod grbovnice sta v celoti objavljena v knjigi Anton Vramec in Slovenci, na straneh 352-355.