Slovenska ljudovlada – Domorodna Skupnost

Slovenska ljudovlada – izvirna slovenska družbenopolitična ureditev

»Kjer prebivajo ljudje, tam je deržava, tam je vlada. Mikalo me je najprej vedeti, kako vlado imajo Devetodeželjani. Vprašam torej moža:

‚Kako pa živite, pod cesarjem, ali kraljem, ali kako?‘

Mož mi odgovori, da me ne umé, kaj mislim; besed cesar in kralj ni še nikedár slišal. S težka sem mu razložil, kaj je cesar in kralj. Nato mi odmaje z glavo:

‚Ne, kaj takega ni pri nas; mi se sami vladamo.‘

Ljudovlado torej imajo Devetodeželjani: to je zopet slovensko!«

(odlomek iz Deveta dežela, Josip Stritar, Zvon, Ljubljana, 1878, Tretje poglavje)

Slovenska ljudovlada je bila izvirna slovenska družbenopolitična ureditev naših prednikov v prvem tisočletju našega štetja. Čeprav so tujci okupirali slovenske domorodce v obdobju med 8. in 9. stoletjem ter jim postopoma vsilili svojo fevdalno družbeno ureditev ter institucionalno religijo oziroma krščansko – katoliško ali »vatikansko« vero, se je Slovenska ljudovlada zelo počasi spreminjala in umikala novi družbeni ureditvi. Postopoma so tuje fevdalne prvine in katoliška vera le prevladale. Kljub temu so se ostanki Slovenske ljudovlade, vsekakor v spremenjeni obliki, vendarle ohranili vsaj v Slovenskem Ustoličevanju, v skladu s katerim je bil nazadnje dokumentirano ustoličen vladar nadvojvod Ernest Železni, dne 18. 3. 1414 v Svatnah oziroma na Gosposvetskem polju na Koroškem.

Kljub dejstvu, da je v večjem delu slovenskih zgodovinskih dežel do konca srednjega veka izvirno Slovensko ljudovlado zamenjal tuji fevdalizem, pa to ne velja za vse slovenske dežele. Dokaz predstavlja Beneška Slovenija na skrajnem zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja, v kateri je Slovenska ljudovlada delovala še v 19. stoletju. Začetek njenega zatona je bila Napoleonova francoska okupacija, pravi konec pa vključitev Beneške Slovenije v Italijo po letu 1866.

Imamo pa prav po zaslugi te slovenske zgodovinske dežele, ki je vsaj 400 let obstajala kot državica zase, največ ohranjenih virov o Slovenski ljudovladi, ki pa so še danes v glavnem zapisani v italijanščini in niso prevedeni v slovenščino, kar očitno čaka prav nas, sedanje slovenske domorodce.

Kljub temu so bili pojmi ljudovlada, ljudovladen, ljudovladski, ljudovladje in ljudovladstvo v 19. stoletju še vedno dobro znani. To dokazuje kratek pregled časopisnih člankov in slovenskega slovstva, kjer je bil uporabljen pojem ljudovlada med leti 1854 in 1956.

Sredi 19. stoletja so bile tako pisane gorske ljudovlade med slavjanskim ljudstvom – pravilneje bi bilo slovenskim ljudstvom – v krajih, ki so jih stoletja zasedali Turki.

»Ob času vojske ali ob druzih važnih prigodbah, ko turška vlada terja kak večji davek, pokliče glavar skupšino, to je, zbor vsih starašin skupej; kar ta zbor sklene, to velja; je tedaj vlada njih ljudovlada, po kteri so, čeravno Turkom davek odrajtujejo, samostojni v druzih rečeh. Takih gorskih ljudovlad je ondi veliko, ki obstoje ali čisto iz slavjanskega ljudstva, ali tudi iz Grekov ali Romunov, s kterimi skup žive. Turki si ne upajo v te gorate kraje, v kterih imajo kristjani orožje, zakaj celo žene imajo meč ali pa pištolo za pasom. Zgled v tem so Černogorci.« (Ozir po svetu, Življenje Slavjanov na Turškem, Novice kmetijskih, obrtnijskih in narodskih reči, 08. 02. 1854, Tečaj XII., List 11, str. 43)

Kmetijske in rokodelske novice so v 19. stoletju pisale o ljudovladi – sicer beneški oziroma benecijski s čimer je mišljena Beneška republika – pod katero so leta 1420 pripadli Slovenci v Beneški Sloveniji, ki pa so imeli tedaj svojo lastno izvirno Slovensko ljudovlado.

»Katekizem za Slovence videmske nadškofije na Beneškem — je prišel nedavno na svetlo, v Gorici natisnjen. — „Novice” omenjajo to knjigo zato, da kažejo, da spet le cerkev skrbi za ohranjenje narodnega jezika in po tem naroda samega. „Danica” piše med drugim resnične te-le besede: „Slovenci dozdaj še niso imeli tiskane prestave tega katekizma; duhovni so sami prestavljali iz laškega v slovensko, torej je očitno, da se je v besedah pogrešala vtrjena edinost. Ni bilo pa moč skrbeti za likanje ondotnega podnarečja, ker slovenščini ondi še nikoli ni bila pot odprta ne v šole in ne v uradnije, akoravno je v videmski nadškofiji 40.000 Slovencev! Ti Slovenci so bili v začetku pod oglejskimi patrijarhi, 1420. leta jih je odločila benecijska ljudovlada; le samo v cerkvah se je ohranila slovenščina, in cerkev jo je obvarovala med ljudstvom. Po nekterih farah in kaplanijah je skoraj zginila ali se popačena ohranila.« (Slovensko slovstvo, Kmetijske in rokodelske novice, 24. 03. 1869, letnik 27, številka 12, str. 95)

V drugi polovici 19. stoletja je bil pojem ljudovlada uporabljan tudi v slovenski pravni oziroma odvetniški stroki, kar dokazuje spodnji članek v reviji Pravnik Slovenski leta 1871.

»Največ odlikovan pa je odvetniški stan v zveznih državah svobodne severne Amerike, kjer so razun šestero vsi in to naj imenitnejši predsedniki te krepke ljudovlade bili vzeti izmed odvetnikov …« (RAZLAG, R.: Odvetnik, pravdosrednik ali advokat, revija Pravnik Slovenski, Ljubljana, 1871)

Tedaj je bil tudi v slovenskih zgodovinskih povestih in romanih pojem ljudovlada v običajni uporabi.

»Na jutrovem bregu Jadranskega morja leži staro mesto Dobrovnik. Ta čas je bilo to mesto na vrhuncu svoje slave in sreče. Dobrovnik je bil samostalna ljudovlada, ki se je smela meriti z benečansko. Živahna kupčija na vse kraje je bogatila mesto in okolico; krasna poslopja so se vzdigovala in okinčala srečni Dobrovnik in morske obale.«

(odlomek iz slovenske zgodovinske povesti SLEMENIK, F., V.: Izdajavec, Zgodovinska povest, Slovenske večernice, Celovec : Družba sv. Mohorja, 29. zvezek, 1873 (https://sl.wikisource.org/wiki/Izdajavec_(Slovenske_ve%C4%8Dernice)#XII._Pri_buda%C4%8Dkih.))

Pojem ljudovlada je bil v 19. stoletju v splošni uporabi za različne vladavine ljudstva v Franciji, Ameriki, Ekvadorju, Peruju, Boliviji in drugod.

»Tudi druge države so padle enako Avstriji globoko, ali utrdile in okrepile so se kmalo ter dospele na prejšnjo stopinjo; to nam dokazuje zadnja francoska vojna. Francoska ljudovlada nij poplatila le vseh milijardov, temuč poleg tega celo vničila Nemčijo z denarjem in industrijo; le Avstrija si ne more iz nepriličnega položaja pomagati, ter tako le životari. Avstrija ima čudna previlegija, da pada od stopnice do stopnice, in tal, katera je zgubila, ne more si več pridobiti.« (Avstrijani, kje so naše meje? Edinost, Trst, 12. 08. 1876)

»Država peruvanska je bila ogromna, ko so Španjolci na njen svet stopili. Obsezala je celo pobrežje današnjih ljudovlad ekvadorske, peruvanske, bolivijske in večino čilske. V primeri s to neizmerno daljino pa je bila širina zelo neznatna, kakih 90 zemljepisnih milj, več skoro gotovo ne.« (JAROSLAV, F.: Zemljepisni in narodopisni obrazi, Kmetijske in rokodelske novice, 07. 08. 1889, letnik 47, številka 32, str. 251)

Enako velja za pojem ljudovlada proti koncu 1. svetovne vojne, ko je postajalo vse bolj jasno, da bo Avstrijsko cesarstvo ozirom Avstro-Ogrska razpadla.

»Kak bi naj bil ustroj nove Avstrije in pod katero vrhovno oblast bi naj spadala? Voditelj socialnih demokratov dr. Adler je zahteval demokratično ljudovlado (republiko), krščanski socialci in nacionalci so pa za monarhijo, t. j. državo, ki bi ji stal na čelu cesar ali kralj.« (Razne politične vesti, Nemško Avstrijo so ustanavljali, Slovenski gospodar, 24.10.1918, št. 43, str. 2)

Zelo redki pa so primeri uporabe pojma ljudovlada v slovenskem časopisju za časa Kraljestva SHS in Kraljestva Jugoslavije, kakršen je spodaj prikazan primer članka, ki ima celo na naslovnici in v naslovu članka omenjeno ljudovlado:

»500 letnica ljudovlade

Švedska je obhajala zadnje dni meseca majnika 500letnico svoje ljudovlade. /…/ To je obletnica ljudstva, ki se zaveda svojih pravic do samovlade in samouprave, in ki svoje svobode ne da pogaziti. Zgodovina švedskega ljudstva – na Švedskem je nekaj nad 6 milijonov prebivalcev – daje temu narodu sijajno spričevanje, da ni nikdar dovolil, da bi nad njim trajnejše zavladal absolutizem. /…/

Pred 500 leti – 27. maja 1435 – je bilo, ko so se švedski kmetje, ki so se pod vodstvom rudarja Engelbrekta zmagovito vojskovali zoper Dance, v zvezi z zastopniki plemstva, duhovstva in meščanstva zbrali na prvem državnem zboru v Arborgi, ki se je iz njega razvilo poznejše stanovsko zastopstvo švedskega ljudstva. To ljudstvo je vedno znalo uveljaviti svoje pravice tudi, ko so nad njim zavladali kralji. /…/

Za ostali svet pa je ta 500letni jubilej živ dokaz, da so najtrdnejše države tiste, kjer ljudstvo samo sebe vlada in se more narod istovetiti z državo, ter da je volja in pravo ljudstva normalno stanje, diktatura in absolutizem pa nezdrav, abnormalen pojav.«

Potem, ko smo Slovenci konec leta 1918 vstopili v novo državo Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, so tudi pojem ljudovlada postopoma prenehal uporabljati. Nekatere stare slovenske izraze in imena so tedaj popolnoma zamenjali kot npr. kraljestvo – kraljevina, vojvodstvo – vojvodina, Belgrad – Beograd ipd., drugi pa so enostavno izginili iz slovenskega besednjaka. Poleg same ljudovlade zlasti pojem kramola, ki je ključnega pomena za Slovensko ljudovlado. O tem bomo več spregovorili v oddelku Stari pojmi Slovenske pravde.

Ena redkih knjig v katerih je bila tudi po letu 1945 uporabljena slovenska beseda ljudovlada, je zgodovinski roman slovitega poljskega pisatelja Henrika Sienkiewicza. V slovenskem prevodu leta 1956 je prevajalec dr. Rudolf Mole vseskozi uporabljal staro slovensko besedo ljudovlada za poljsko »republiko« oziroma pravilno poljsko »Rzecz Pospolita Polska«. Ta »Rzecz Pospolita Polska« ni bila enaka izvirni Slovenski ljudovladi, kajti na čelu je imela voljenega kralja v skladu s srednjeveškim fevdalizmom, glavna in vodeča družbena stanova pa sta bila visoko duhovništvo in plemstvo (šlahta).

Poglejmo odlomek besedila iz te knjige:

»V nobeni knjigi ni opisano, koliko bitk so še bile vojske, šlahta in preprosto ljudstvo ljudovlade s sovražniki. Vojskovali so se po gozdovih, poljih, vaseh, mestecih in mestih; /…/ vojskovali so se brez oddiha dan in noč. Vsaka gruda zemlje se je nasitila s krvjo. Imena vitezov, preslavna dela, velike žrtve so utonile v pozabo, ker jih ni zapisal letopisec in jih ni opevala lutnja. Toda pod silo teh naporov je naposled omagala sovražnikova moč.

In kakor se polasti lovcev bledi strah in se jim noge obrnejo v beg, kadar sijajni lev, ki je še pred hipom preluknjan od izstrelkov ležal kakor mrtev na tleh, naglo dvigne, strese svojo kraljevsko glavo in mogočno zatuli, tako je vstala ljudovlada vsa groznejša, polna božje jeze, pripravljena upreti se vsemu svetu; v kosti napadalcev pa sta stopila nemoč in strah. Niso več mislili na plen, marveč le na to, kako bi iz levjega žrela odnesli cele glave v domača gnezda.« (SIENKIEWICZ, H.: Potop, zgodovinski roman, II. del, prevedel Rudolf Mole, Maribor : Založba Obzorja Maribor, 1956, str.537)

Slovenski domorodci in Slovenska ljudovlada

Najpomembnejša zapuščina oziroma izročilo slovenskih domorodcev in domorodk je Slovenska ljudovlada – izvirna slovenska družbenopolitična ureditev, ki so jo ustvarili, razvili in živeli naši predniki v 1. tisočletju sedanjega štetja.

Najznamenitejši simbol ali znamenje Slovenske ljudovlade je obred Ustoličevanja karantanskih vojvodov, ki je v vsej svetovni zgodovini edinstven, znotraj tega pa Knežji kamen na katerem so svobodni kmetje ustoličevali svoje vojvode.

Tedanja Slovenska ljudovlada je bila huda grožnja okoliškim narodom, ki so svojo družbo zgradili na drugačnih temeljih kot Slovenci. Družba Rimljanov, pozneje Frankov, Obrov, Bavarcev, Nemcev, Madžarov je bila diktatorska, avtoritativna, plenilska, napadalna in zasužnjevalna. Z roko v roki z vatikanskim katolištvom je načrtno ropala in poneumljala svoje zasužnjene podložnike ter jih izkoriščala za svoje privilegije. Slovenska ljudovlada pa je temeljila na izvirni, pravi vladavini ljudstva, ki ni napadalo, ropalo, pobijalo in zasužnjevalo drugih narodov. V Slovenski ljudovladi so naši predniki živeli osebno svobodo in sožitje z naravo, v nasprotju s plenilsko logiko ljudstev okoli nas.

S svojim izvirnim družbenopolitičnim sistemom ljudovlado smo bili Slovenci za druge tako nevarni, da so se vsi spravili na nas in so nas v stoletjih omejili na »mikroregijo«, kajti današnja Slovenija je res zgolj ostanek ostanka nekoč ogromnega ozemlja v srednji Evropi na katerem so nekdaj živeli naši predniki. Od Črnega in Egejskega morja na jugu, do Jadranskega morja na zahodu ter Venetskega ali Baltskega morja in Severnega morja na drugi strani Evrope.

Zaradi naše prihodnosti je zelo pomembno, da Slovenci izvemo resjedo, kdo in kaj smo, zlasti pa kaj in kako so nekoč živeli naši predniki, brez katerih tudi nas ne bi bilo. Da lahko razumemo, kako so naši predniki lahko živeli v vladavini ljudstva – Slovenski ljudovladi, jih moramo najprej poznati. Pri tem se je potrebno soočiti z dejstvom, da zgodovino pišejo zmagovalci, in da je ideja med zatiranim ljudstvom bolj nevarna, kot pa orožje samo. Ko ti dve dejstvi povežemo, nam postane jasno, zakaj večini avtoritativno nastavljenih političnih sistemov, ideja prave svobodne ljudovlade ni všeč oziroma zanje predstavlja težavo.

Predstavljeni primeri jasno dokazujejo, da je bil v slovenščini pojem ljudovlada ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja še vedno splošno poznan in uporabljan. Pojem ljudovlada je v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju (PLETERŠNIK, M.: Slovensko-nemški slovar, Prvi del A-O, Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1894, stran 526, gesla ljudomorec – ljudski) takole preveden v nemščino:

»ljudovlada, f. die Republik, Jan., C., M., nk.

ljudovladen, dna, adj. republikanisch, Cig., Jan., nk.; demokratisch, Cig. (T).

ljudovladje, n. die republikanische Verfassung, Cig.

ljudovladski, adj. = ljudovladen, Cig.

ljudovladstvo, n. die Republik, die Demokratie, Cig. (T.), nk.«

A ne le to. O ljudovladi so se šolarji v srednjih šolah Avstro-Ogrske dejansko učili, kar dokazuje učbenik profesorja Janeza Jesenka z naslovom Občna zgodovina za niže razrede srednjih šol. V poglavju učbenika, z naslovom Omikopisne opombe je bilo navedeno:

»Da zamorejo ljudje drug drugega podpirati in braniti, so zlasti, kar je vseljenih, zvezani v velike družbe — deržave. Verhovno oblast v deržavi ima ali en sam človek — samovladar v samovladi (monarhiji), ali se pa izroča več možem vkup, ki se vsako leto ali tudi za več let volijo — ljudovlada ali republika. Republikanska deržava se zove plemeniška (boljarska ali aristokracija, če se je v njej en stan po posestvu, omiki ali rodu najbolj veljaven, polastil verhovne oblasti, ali pa prava Ijudovlada —demokracija, če je vladna oblast v rokah vseh deržavljanov.«

Kaj je Slovenska ljudovlada?

“Slovenska ljudovlada je bila v začetku srednjega veka družba svobodnih, neodvisnih in enakopravnih ljudi, ki so živeli v medsebojnem bratstvu ter predvsem v tesnem sožitju z materjo naravo. Zaradi svojega družinskega ali stanovskega porekla nihče ni bil več ali manj vreden oziroma nadrejen ali podrejen komurkoli. V skladu z njo je izvirni suveren sleherni posameznik, ki se rodi svoboden in tudi skupnost svobodnih ljudi – ljudstvo, ki ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja, ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje svoje izvorne pravice. (Zbornik: Mir, Svoboda, Zmaga, Maribor, 2016)” Pravilnejši izraz kot vladar je pravzaprav upravitelj oziroma pooblaščeni upravitelj, ki mu je lahko ljudstvo v primeru zlorabe položaja to podeljeno funkcijo in odgovornost takoj odvzelo.

Slovenska ljudovlada je izvirna družbena ureditev – vladavina ljudstva –, ki so jo poznali in nekoč v skladu z njo tudi živeli naši predniki – Slovenci, Sloveni. Srednji vek naj bi po prevladujočem razumevanju predstavljal temno in mračno obdobje človeške zgodovine. Toda za nas Slovence vsaj obdobje zgodnjega srednjega veka zagotovo ni bilo takšno. V prvih stoletjih tega zgodovinskega obdobja so namreč naši predniki živeli visoko razvito svobodno družbo – vladavino ljudstva ali Slovensko ljudovlado.

Svobodni ljudje – kmetje, so izmed sebe izbrali svoje voditelje, vse od osnovnih organizacijskih oblik (soseska, sosednja, sosečka, srenja, župa, vaška skupnost), preko razširjenih skupnosti (več sosesk ali žup), vse do višjih organizacijskih oblik, kot so bile krajine, vojvodstva, knežije in kraljestva. Izvoljeni voditelji so nosili naziv župan, veliki župan, vojvod, knez, nadvojvod in kralj. Običajno jim je pri vladanju pomagal svet modrecev oziroma starešin imenovan tudi dvanajstija.

Ljudovlada – vladavina ljudstva – pomeni pravdno, upravno in sodno oblast ljudstva. Ne zgolj na papirju, kot danes, ko imamo vladavino ljudstva le zapisano v 3. členu Ustave RS, temveč tudi v dejanskem življenju. O pravi ljudovladi lahko govorimo takrat, ko imajo svobodni ljudje pravico dejansko sami odločati o skupnih zadevah, o dajatvah in davkih, o odnosih z drugimi narodi in državami itd. O vsem tem danes v Republiki Sloveniji državljani Slovenije ne moremo več odločati.

Izbrani slovenski vladar je bil v zgodovinski Slovenski ljudovladi odgovoren veči, ki ga je izvolila in mu predala deželo v vladanje, s čimer je od ljudstva prejel tudi sodno pristojnost. Šele pozneje, ko sta v Slovensko ljudovlado vse bolj prodirala tuje fevdalno pravo ter lastninski odnosi, je na veči potrjeni vojvod postal zgolj državni knez po pravu Svetega rimskega cesarstva, in je bil podsoden le kralju in njegovemu dvornemu sodišču. Toda to več ni bilo v skladu z izvirno Slovensko ljudovlado, ki tedaj ni več obstajala.

Vsa pomembna zborovanja in posveti so po pravilu potekali pod milim nebom. Kadar je šlo za velika ljudska zborovanja (veče) so se ta običajno vršila na poljih, manjša zborovanja pa so navadno potekala pod vaško lipo – simbolom slovenstva. Ljudske veče ali zborovanja so se morala vršiti pod milim nebom predvsem zaradi splošnega prepričanja, da so na ta način večniki neposredno povezani z višjimi silami oziroma s prasilo. Kadar je šlo za pravdne zadeve so se značilne staroslovenske rote oziroma prisege prav tako morale polagati pod milim nebom. Zborovanja v zaprtih prostorih so imeli za škodljiva in takšno mnenje je bilo splošno veljavno celo še v 16. stoletju.

Ljudje z negativnimi lastnostmi v Slovenski ljudovladi niso mogli biti izbrani na pomembne družbene položaje, v kolikor pa jim je to s prevaro oziroma zavajanjem vendarle uspelo, so ostali rojaki kmalu zavrgli njihovo samodrštvo z uporabo trajne in neodtujljive pravice do kramole (upor, vstaja, punt).

Da so zgolj splošno sprejete pozitivne vrednote resjedno temelj Slovenske ljudovlade, dokazuje ohranjena prisega iz Beneške Slovenije, ki so jo izrekli župani posameznih sosedenj oziroma veliki župan velike sosednje in se je glasila: »Prisegam, da si bom kot odposlanec svoje občine vedno prizadeval, da bom delal tako, kot bom po svoji vesti verjel, da je za te zedinjene sosednje najboljše, potem ko se bom odpovedal vsaki zasebni strasti, jezi, sovraštvu, trmi, pristranskosti in koristi, tudi svoji osebni, ki bi temu nasprotovale.«

Slovenska ljudovlada se je najdlje ohranila prav v Beneški Sloveniji. Beneški Slovenci so v obdobju Karla Velikega (konec 8. in v prvih desetletjih 9. stoletja) prišli pod nadoblast Frankov, ki so uničili langobardsko kraljestvo ter svojo oblast raztegnili tudi čez večino tedanjih slovenskih dežel. V 11. stoletju so prišli pod oblast Oglejske patriarhije, ki so ji cesarji Svetega rimskega cesarstva podelili knežjo oblast nad celotno Furlanijo. Kljub temu in kljub siceršnji uvedbi fevdalnega družbenega reda, pa so Beneški Slovenci uspeli ohraniti svojo starodavno izvirno ureditev Slovensko ljudovlado, ki so jo celo okrepili, ko je ozemlje Oglejskega patriarhata prišlo pod upravo Benetk. »Ta modra ljudovlada jim je prepustila precejšnjo svobodo, jih ščitila proti fevdalcem ter jih obdarila z novimi privilegiji, posebno z oproščenjem različnih davkov in doneskov.« Ker so vardevali beneško mejo proti Nemcem, so si izborili in posledično ohranili precejšnjo deželno in narodno samoupravo.

Organizacija slovenske družbe je bila pri njih strogo ljudovladna. »V najlepši obliki, precej modro in natančno zamišljena, je obstojala med Šenpeterskimi Slovenci.« Hišni gospodarji v sleherni vasi v Beneški Sloveniji so skrbeli za skupne vaške zadeve. O vsem so razpravljali in skupaj odločali v sosednjah oziroma na večah ali vaških zborih, ki jim je predsedoval izvoljeni župan (v latinsko pisanih virih imenovan tudi dekan). Približno štirideset vasi je bilo zedinjenih v dveh sodolinah ali bankah (mizah) in sicer Landarski in Merski banki. Vsaka banka je imela svojega velikega župana. Izvolile so ga vasi, ki so banko sestavljale. V Landarski banki so bili zedinjeni prebivalci Nadiške in Sovodnjiške doline, v Merski banki pa prebivalci Šentlenartske in Kožiške doline. Vsaka vas je imela svoje zastopnike pri svoji banki ali sodolini, ki so na večah razpravljali in odločali o skupnih zadevah. Enkrat ali po potrebi tudi večkrat, pa so se zastopniki obeh sodolin zbrali na skupni veči pod slovenskimi lipami pri cerkvici sv. Kvirina v Špetru Slovenov. Na teh večah so obravnavali skupne zadeve celotne dežele Beneške Slovenije. Na večah je imel besedo sleherni zastopnik katerekoli vasi, zapisnik pa je sestavljal javni notar oziroma kancler. Beneški Slovenci so torej poznali stari, strogo ljudovladen, majhen, a vendarle pravi pravcati parlament.

Beneški Slovenci so imeli tudi povsem samostojen sodni sistem, v skladu s Slovensko pravdo. Ta je bil organiziran ločeno od upravne organizacije. Vsaka Banka je imela svojo dvanajstijo (12 izvoljenih sodnikov), ki so sodili v malih in velikih zadevah, tudi ko je šlo za najhujša dejanja, kot je umor.

Vsa ta upravna in pravdna organizacija oziroma samoupravna ljudovlada je v Beneški Sloveniji veljala vse do Napoleonovih časov. To dokazuje tudi sklep beneškega senata, ki je dne 2. malega travna/aprila 1788 zapisal: »La Schiavonia, come una nazione diversa e separata dal Friuli si governava da se« , kar pomeni »Slovenija kot različen in od Furlanije ločen narod (nacija!), si vlada sama.«

V okviru ljudovladne družbene ureditve so naši predniki cenili in spoštovali zlasti naslednje vrednote:

svoboda,
varnost,
neodvisnost,
enakopravnost,
bratstvo,
poštenost,
domoljubje,
spoštovanje,
ljubezen,
odgovornost,
pogum,
disciplina,
zvestoba,
čast,
vztrajnost,
odločnost,

red,
nepopustljivost,
medsebojna pomoč,
odličnost,
dana beseda,
ponos,
odkritost,
vest,
plemenitost,
skromnost,
čistost,
dobrota,
blagostanje,
tovarištvo,
pravda (v pomenu resnica, pravica in pravdni postopek),
skupna korist pred osebno.

Nasprotje zgornjim vrednotam so predstavljale:

izdaja,
samovšečnost,
sebičnost,
zavist (faušija),
brezvestnost,
pohlep,
kraja,
laž,
verolomnost,
samodrštvo,
napuh,

pristranskost,
osebna korist,
neodgovornost,
sovraštvo,
strahopetnost,
podkupovanje,
prevara,
goljufija,
stremuštvo,
zavajanje.

Že v 7. stoletju je frankovski kronist Fredegar opisal Slovensko kraljestvo (regnum Sclavorum) kralja Sama. Svojega vladarja so Slovenci izvolili izmed sebe, pri čemer so največjo vlogo imele tiste vrednote, ki jih je narod najbolj cenil in so mu hkrati zagotavljale najprimernejšega vladarja. Takšnega, ki bo služil ljudstvu, ne pa mu vladal kot tiran. Izbrali so najsposobnejšega, najboljšega in najpametnejšega, ob tem pa je ta moral biti še pošten in zvest svoji prisegi ljudstvu! V skladu s temi načeli je bil Samo najprej izbran za vojaškega vodjo – vojvoda in je Slovence vodil v uporu zoper Obre/Avare/Abare. V miru so ga izbrali še za kralja, ki je po navedbah frankovskega kronista Fredegarja na svojem dvoru gojil slovenske šege in običaje.

Prav slovenski izraz kral (danes splošno sprejeta oblika kralj je mnogo mlajša in se je pod vplivom načrtne slavizacije slovenskega jezika uveljavila šele v 19. stoletju) je izrednega pomena za samo idejo družbeno političnega sistema ljudovlade. Slovenskega krala, krola (še danes običajen izraz v narečjih panonskih Slovencev) ali korula, nikakor ne smemo enačiti z nemškim “königom” ali angleškim “kingom“. V slovenskem primeru gre namreč za izvoljenega predstavnika ljudstva, ki ga je to postavilo za svojega vladarja. Kral je moral priseči ljudstvu, da mu bo služil in ga varoval ter spoštoval njihove pravice, medtem, ko je moralo v primeru dednega “kinga“, ljudstvo priseči njemu. To pa je tako pomembna razlika in dojemanje vloge, da obeh izrazov nikakor ne bi smeli enačiti.

Slovenski kral ima svoje korenine v starodavnih etruščanskih korulih (curul), ki so bili prav tako izvoljeni upravniki posameznih etruščanskih mest-držav. O pojmu kral izčrpno piše Leopold Verbovšek v svoji knjigi Komu (ni)smo tujci? na straneh 141-144 med drugim sledeče: “Rimljanom je beseda curul pomenila plemenskega poglavarja. Vsvojem besedišču so jo nadomeščali z rex, regis, ki pa lahko pomeni tako vladarja kot despota ali samodržca. Iz istega korena je tudi glagol rego, rexi, regere v pomenu voditi, upravljati, vladati, zapovedovati, “regirati”.

Da bi izbrisali starodavni družbeni pomen slovenskega krala, so zgodovinarji iznašli trditev, da smo Slovenci besedo in pojem kral(j) prevzeli šele iz imena Karla Velikega (Carolus Magnus) po letu 800, ko se je dal na božič okronati. To so skušali dokazati tudi na podlagi dejstva, da slovensko besedilo v Brižinskih spomenikih ne pozna besede kraljestvo in namesto tega uporablja besedo bogastvo. Seveda stara slovenščina ni mogla, niti smela uporabljati pojma kraljestvo namesto bogastvo, kajti bogastvo izvira od Boga, kraljestvo pa od ljudi. Ko so nastale predloge Brižinskih spomenikov je to bilo piscem povsem jasno, medtem ko vodilnim zgodovinarjem v 20. stoletju prav nič več. Zraven tega so pozabili na dejstvo, da je iz istega obdobja 8. in 9. stoletja ohranjeno slovensko ime Kral med imeni t. i. slovenskih božjepotnikov v Čedajskem evangeliju, ki se je takrat nahajal v Štivanskem svetišču pri Devinu. Od ljudstva izvoljeni slovenski kral je raznim ideologom prav tako nevaren kot celotna Slovenska ljudovlada, zato so napeli vse svoje sile, da bi ju izbrisali iz zgodovine!

Podatki oziroma vedenje o Slovenski ljudovladi je bilo tudi potem, ko so bili odpravljeni tudi njeni zadnji ostanki na Koroškem (z izjemo Slovenske ljudovlade v Beneški Sloveniji) prisotno med renesančnimi krogi, kjer je bilo znanje o tem še “sveže”. O Slovenskem Ustoličevanju je pisal že papež Pij II., oziroma Piccolomini. Še pomembnejši pa je v tem oziru francoski pravnik, zgodovinar, ekonomist, filozof, državnik, humanist, demonolog, itd., Jean Bodin (1530-1596), ki je v svojem znamenitem delu Šest knjig ljudovlade zapisal »NIČESAR NI, KAR BI BILO MOGOČE PRIMERJATI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI« (BODIN, J.: Lex Six Livres de la Republique, Pariz, 1576, str. 129).

V skromni ohranjenih virih, ki omenjajo Institutio Sclavenica, Slavica lex in consuetudinem Sclavorum (beri Slovenska pravda ter Slovenska navada), in so zapisani okrog leta 1.000, je razvidno, da sta izvirni nosilec suverenosti ljudstvo in posameznik. Te pravice pripadajo obema nosilcema po naravni pravdi, in tako segajo daleč v preteklost. Ta slovenski izvirni in starodavni družbeni sistem je bil v prvem tisočletju nenehno napaden s strani fevdalizma in institucionalne Cerkve ali religije.

Na nižjih družbenih nivojih – vaških skupnostih (srenji, sosečki, sosednji) je narod izbral svoje predstavnike, ki so sestavljali dvanajstijo, ta pa je urejala sožitje med pripadniki vaške skupnosti. Na čelu vaške skupnosti je bil prav tako izbrani župan. Odločitve dvanajstije so sprejemali z glasovanjem, posamezne glasove pa so zabeležili tako, da so jih vrezali na palico imenovano rovaš. Dvanajstija je posebej dokumentirana v listini iz Nem (Beneška Slovenija) iz leta 1077. V Beneški Sloveniji je v 19. stoletju obstajalo in delovalo še 36 dvanajstij.

Najstarejši ohranjeni dokument, ki priča o obstoju te starodavne slovenske pravdne inštitucije ljudovlade je iz 8. stoletja. Gre za listino bavarskega vojvoda Tassila, ki omenja 30 Slovencev v imenu katerih je zaprisegel župan Physso (“XXX Sclavos, quos coniuravit ille iopan qui dicitur Physso”).

Več dvanajstij se je običajno sestajalo na večah pod svetim slovenskim drevesom lipo, kjer so sprejemali odločitve pomembne za širšo narodno skupnost. Tam so običajno svoje sklepe potrdili z javno prisego, ki se je v slovenščini sprva imenovala rota. Šele po pokristjanjenju je ta starodavni slovenski pravdni izraz zamenjala beseda prisega. Na vseljudski Veči v Svatnah oziroma na Gosposvetskem polju so svobodni ljudje lahko tudi izbrali in potrdili svojega vojaškega vodjo – vojvoda in v mirnem času kralja. Izbrani vladar je sprejel oblast iz rok ljudstva na Slovenskem Ustoličevanju – znamenitem in neprimerljivem obredu v svetovnem merilu. Na Gosposvetskem polju je kraj, kjer so nekdaj rotili in se zato imenuje Rotišče.

V starodavni in izvirni Slovenski ljudovladi je imelo ljudstvo pravico svojega vladarja odsloviti in ga zamenjati. Janez Vetrinjski jasno navaja, da je kmet ustoličevalec novemu vojvodu “prisolil” rahel udarec na njegov vrat ter mu ukazal naj bo pravičen sodnik. Šlo je za zadnje dejanje predaje kmetove zakonite oblasti izbranemu ljudskemu vladarju. Hkrati pa tudi za jasno opozorilo: mi smo ti dali oblast in mi ti jo lahko tudi vzamemo, kajti naša je in ne tvoja!

Opisan izviren družbeno-politični sistem Slovenske ljudovlade je med našimi predniki obstajal v obdobju Samovega Slovenskega kraljestva, zatem izpričano tudi v obdobju Borutove Karantanije in še kasneje. Spreminjati se je začel postopoma z uveljavitvijo krščanstva in frankovskega fevdalnega reda, kar pa je trajalo še stoletja. Da je temu res tako dokazuje slovesni obred Ustoličevanja, ki je šele sedemsto let pozneje izgubil svoj smisel in so ga v 15. stoletju zato prenehali izvajati.

Med Slovensko ljudovlado in demokracijo je velika razlika

Videli smo, da so pojem ljudovlada v 19. stoletju, ko je še bil v splošni rabi med Slovenci, velikokrat enačili z demokracijo ali z republiko. Točno to tudi izhaja iz zgoraj predstavljenega Slovensko–nemškega slovarja iz leta 1894. Videli smo tudi članke v katerih je bilo govora o različnih ljudovladah – o gorskih ljudovladah, benecijski (beneški) ljudovladi, ekvadorski, peruvanski, bolivijski in čilski ljudovladi, francoski ljudovladi, ameriški ljudovladi, švedski ljudovladi ter poljski ljudovladi. Med naštetimi ljudovladami je bila dejansko velika razlika, saj so imele nekatere kralja, druge so bile na povsem različni stopnji razvoja itd. Zato je potrebno v našem primeru namesto splošnega izraza ljudovlada uporabljati določnejši izraz Slovenska ljudovlada.

Poglejmo zato, kako so v drugi polovici 19. stoletja o pojmih demokracija, republika in ljudovlada učili tedanje slovenske srednješolce:

Primer starogrške demokracije v Atenah

Najprej poglejmo t. i. Solonovo ustavo v grških Atenah pred našim štetjem. »Leta 594 so izvolili zaslužnega Solona za pervega arhonta ter mu naročili deržavi dati nove postave. Zaupanja mu niso pridobila le rečena dela, ampak še bolj njegova sposobnost in zvedenost v deržavnih stvareh, ki jo je občinstvu kazal v jedernatih pesnih. /…/

Potem je atensko deržavo znova uredil. Za podlago nove uredbe je postavil posest zemlje ter po tej v deržavi odmeril vsakemu njegove pravice in dolžnosti. Posestnikom, je mislil, je dosti bolj mar, da se deržava ohrani in v blagostanji obderži kot onim, ki imajo le na kupe denarjev; kajti ti pri vsaki priliki lehko odidejo in se drugodi naselijo.

Po velikosti stalnega posestva je razdelil ljudstvo v 4 razrede. 1) V pervi razred so se šteli vsi veliki posestniki, ki so na lastni zemlji vsaj 500 korcev (medimnov) žita (ali olja in vina) pridelovali. 2) V drugi razred so spadali tisti, ki so vsaj 300 korcev na leto pridelovali. Bili so po večem manj imenitni plemenilniki in se zvali konjiki, ker so se le na konjih vojskovali. 3) V tretji razred so se verstili vsi mali posestniki in bogati kmetje, ki so od svojega polja vsaj 150 korcev na leto dobivali, 4) V četertem razredu so bili vsi deržavljani, ki so še manj kot 150 korcev na leto pridelovali, ali pa nič zemlje niso v lasti imeli ter so z obertnijo, kupčijo ali z doneski svojega premakljivega premoženja živili.

Davke so plačevali po razrednem posestvu, in sicer pervorazredniki največe, četertorazredniki so pa bili davka in vojaščine oproščeni. Po teh razredih so se tudi udeleževali vladanja. Tako so arhonte, ki jih je Solonova ustava kot najviše deržavne oblastnike obderžala, volili le izmed pervorazrednikov. — Poleg arhontov je vpeljal veljavno «svelovalstvo» (bule), ki je 400 svetovalcev štelo. V to svetovalstvo so se volili le možje iz pervih treh razredov.

Imelo je v rokah deržavno upravo in je deželo zastopalo v vseh zunanjih zadevah. Posvetovalo se je o vseh postavah in drugih važnih stvareh. — Narodni zbor (eklezija) je obsegal vse atenske deržavIjane, ki so bili vsaj 20 let stari. Po občnih razgovorih je konečno sprejemal ali zametal postave, določeval o vojski in miru ter volil arhonte, svetovalce in druge uradnike. Ker je Solon prav za prav največo moč v roke dal narodnemu zboru, so njegovo ustavo zvali demokratijsko ali »ljudovladsko«.

Solonova ustava razen deržavljanov še pozna meteke in sužnje. Meteki so se zvali tujci iz raznih krajev, ki so se zlasti zarad kupčije v Atenah naselili. Sužnji atenski se ne dajo primerjati s špartanskimi heloti, ampak so kupljeni tujci, s kterimi so milo ravnali. /…/

Veliki posestniki so po Solonovi ustavi imeli naj več oblasti; vendar niso bili s tem zadovoljni in so kot plemeniška stranka z Likurgom na čelu še več zahtevali. Srednjo stranko je vodil Megaklej; tretjo, pervi ravno nasprotno, pa Pizistrat. Ta je obsegala vse bolj revno ljudstvo, kteremu se je Solonova ustava zdela še preveč plemeniška. Pizistrat je bil kraljevega rodu nilidskega in se je po premoženji med vsemi boljarji naj bolj odlikoval. Proti tem je bil silo osoren, jako prijazen pa proti prostemu ljudstvu. To porabi, da bi se polastil najviše deržavne oblasti.

Klistenova sprememba Solonove ustave

Ko so samosilnika odpravili, so se stranke znova razperle; ena z Izagorom na čelu je hotela upeljati plemeniško ustavo, nasprotna z voditeljem Klistenom pa je bila za ljudovlado. Zadnja je nadvladala pa solonovo ustavo, zopet upeljano, tako prenaredila, da je bila popolnoma ljudovladska. Mesto starih 4 rodov je Klisten brez ozira na sorodnost razdelil ljudstvo v 10 okrajev (fil), kterih posamezne občine so bilo semlertje po deželi raztresene. Središče svoje so imeli na atenskem tergu, kjer so stali kipovi deseterih razrodovih heroov (junakov). Vsak okraj je izmed sebe volil 50 svetovalcev; celo svetovalstvo je tedaj štelo 500 členov. Pedesetero svetovalcev enega okraja (pritanija) je za 35 do 36 dni na leto prevzelo vlado deržavo in opravljalo vsa opravila pa sklicevalo narodne zbore. Tako je zlo zmanjšal oblast deveterih arhontov. V najvišo sodnijo jo vsak okraj volil 500 členov in 100 namestnikov. Da bi dotičnim razporom v okom prišel, jo določil, da uradnikov niso več volili, ampak izsrečkovali. Klisten je baje vpeljal ostracizem ali črepno sodbo. Če so deržavljani sumili, da deržavi preti nevarnost od posameznih mož, so se zbrali v narodnem zboru. Vsak je dobil lončeno tablico (ostrakon) ter nanjo zapisal ime njemu sumljivega moža. Čigar ime je vsaj 6000 deržavljanov napisalo, ta je moral v 10 dneh zapustiti mesto ter za 10 let iti na tuje. Nikakor pa mu z obsodbo niso škodili na premoženji ali osebni poštenosti. Ta kazen jo bila celo častljiva, kajti pričala je, koliko veljave da je izgnanec imel v deržavi. Ostracizom je varoval deržavo pred samosilniki, še bolj pa pred hudimi notranjimi razpori.

Primer rimske republike

Ko so Rimljanje izgnali Tarkvinija Superba, so odpravili kraljestvo in ustanovili ljudovladstvo.

Doba ljudovladstva (510—30 pr. K.)
Plemeniška vlada.

Ljudovladska ustava

Po pregnanji kraljev so se plemenitniki skoraj izključljivo polastili vse oblasti. Le izmed njih so se volili vsi deržavni uradniki za deržavno upravo in božjo službo. In celo voljeni so bili le tisti, ki so njim bili po godu; kajti po uredbi Servija Tulija so imeli plemenitniki vse volitve v svojej oblasti.

Ljudovladska ustava je deržavi na čelo postavila dva konzula (sperva pretorja imenovana). Razen bogočastnih opravil sta imela vso oblast poprejšnjih kraljev: bila sta najviša sodnika, perva upravnika in vojvoda. Stotnijski zbor jih je vsako leto volil izmed plemenitnikov. V velikih nevarnostih ali pa pri izvenrednih primerIjejih sta konzula odstopila, in izvolili so diktatorja (samovelitelja), ki je imel neomejeno verhovno oblast; vendar je ni smel dalje nego 6 mescev obderžati.

Zlo zmanjšano starešinstvo so pomnožili na 300 členov in mu izročili toliko oblast, da je prav zaprav ono vladalo deržavo.

Izselitev plebejcev pa ustanovitev ljudskih tribunov (494).

Neprestane vojske so hudo terle revno ljudstvo (plebejce); kajti rimljanski vojaki so morali sami skerbeti za orožje in živež: od deržave niso dobivali nikakoršnega plačila. Vojskuje se s sovražniki so zanemarjali svoja poljska in druga opravila, s kterimi so se živili. Mnogokrat je sovražnik celo pokončal njih majhena posestva, od kterih so visoke davke plačevali. Prisiljeni so tedaj bili na posodo jemati in od denarjev plačevati zelo visoke obresti. Gorje dolžniku (nexus), ki ni mogel dolga plačati. Terdoserčni plemenitniki, pri kterem so plebejci po večem si izposojevali, so mu prodali hišo in polje, ga zaperli in prisilili njega, njegovo ženo in njegove otroke, da so upniku hlapčevska dela opravljali, ali pa so jih na tuje (trans Tiberim) kot sužnike prodali. Take razmere so zmeraj bolj odbijale prosto ljudstvo od plemenitnikov; med njimi ni bil le razloček po kervi, ampak še veči po posestvu.

Na to so se plebejci pogodili s plemenitniki. Ti so jim privolili posebno oblast, ki je vsacega plebejca posebej in vse prosto ljudstvo skupaj pred plemeniško silo branila (jus auxilii). Ti oblastniki so bili peteri plebejski ali ljudski tribuni (tribuni plebis). Sklicavali so ljudstvo v posebne zbore, v kterih so po posameznih okrajih glasovali (»okrajno-občinski zbor,« comitia tributa). Poslušali so obravnave starešinstva pa prepovedovali (veto) sklepe, ki bi prostemu ljudstvu bili na škodo. Da bi vsakdo vselej pri njih našel pomoči, niso smeli mesta zapustili in njih hiša jo morala zmeraj odperta biti. Gorje tistemu, ki bi se njim bil ustavil ali jih poškodoval, kajti osebno so bili nedotakljivi (sacrosancti).«

Domorodna Slovenska ljudovlada

Staroslovenska domorodna družba dejansko ni poznala pojma državljani v takšnem pomenu kot pri starih Grkih ali Rimljanih, zato se je pojem Slovenska ljudovlada dejansko razlikoval tako od starogrške demokracije, kot tudi od rimske republike. Enako se je razlikoval tudi od novejših demokracij in republik ali ljudovlad, ki so se po francoski revoluciji leta 1789 v velikem številu razmahnile zlasti v Evropi.

V starogrški demokraciji in v rimski republiki je obstajal sloj svobodnih državljanov, obenem pa povsem brezpravni sloj sužnjev, s katerimi so trgovali kot z drugim blagom. To je tako pomembna in velika razlika s Slovensko ljudovlado, da obeh družbenopolitičnih stanj in sistemov nikakor ne gre enačiti. Preprosto nista primerljiva.

Slovenska ljudovlada se je nanašala na vse ljudi, ki so priznavali in živeli v skladu s Slovensko pravdo, čez stoletja imenovano tudi Stara pravda. Bistvena razlika med Slovensko ljudovlado in grško demokracijo ter rimsko republiko je bilo dejstvo, da v Slovenski ljudovladi ni bilo pravdnih razlik med družbenimi stanovi, obenem pa tudi ni bilo sužnjev razen vojnih ujetnikov, kar pa ni enako. Tudi ženske – Slovenke so v Slovenski ljudovladi imele več pravic, kot so jih imele ženske v stari Grčiji ali v Rimu. V Slovenski ljudovladi so bile lahko ženske tudi vojvodinje in celo kraljice (vojvodinja Pribislavka, kraljica Vida, kraljica Mara), čeprav je to dejansko bilo zelo redko. Pri tem moramo strogo razlikovati staroslovenske pojme vojvod, nadvojvod, knez, veliki knez in kralj od srednjeveških fevdalnih pojmov z enakimi imeni, saj je med njimi ogromna razlika. Srednjeveški kralj ali nadvojvod iz obdobja fevdalizma nimata nikakršne zveze s staroslovenskim kraljem ali vojvodom.

V zgornjem primeru, na podlagi pisanja v učbeniku iz 19. stoletja je lepo razvidno, da so bile pri starih Grkih in Rimljanih velike razlike tudi med posameznimi stanovi znotraj svobodnega dela družbe. Tako je imela npr. starogrška demokracija za časa Solona kar štiri sloje svobodnih državljanov, ki so na podlagi tega razlikovanja tudi plačevali različne davke ter imeli različne obveznosti. Podobo je bilo v rimski republiki, kjer sta bila sicer zlasti dva osnovna razreda ali sloja svobodnega prebivalstva patriciji in plebejci.

V Slovenski ljudovladi ni bilo pravdnih razlik med družbenimi stanovi, obenem pa tudi ni bilo sužnjev. Z drugimi besedami: v Slovenski ljudovladi so bili svobodni in enakopravdni vsi členi družbe. Res je, da so tudi v Slovenski ljudovladi obstajali, oziroma so se v teku stoletij izoblikovali različni sloji prebivalstva. Znano je, da so obstajali Kosezi in Hervardi. Oboji so nastali iz kmetov – svobodnih ljudi, ki so bili nosilci izvirne suverenosti, tako na ravni posameznika, kot na ravni skupnosti. Toda tako za sloj ali stan Kosezov, kot tudi za sloj ali stan Hervardov je značilno, da v primerjavi z ostalimi kmeti – pri tem mislimo na njihovo izvirno definicijo – niso imeli večjih pravic ali privilegijev. So pa nedvomno imeli večje dolžnosti, saj so morali biti prvi v obrambi dežele in zanjo ne le preliti kri, marveč tudi žrtvovati svoje življenje.

Za Koseze v staroslovenski ljudovladi je tudi posebej značilno, da so jih lahko kmetje v primeru zlorabe prejetih pooblastil tudi odpoklicali in zamenjali. Točno to dejstvo je naredilo Slovensko ljudovlado tako pomembno drugačno in različno od obstoječih sodobnih demokracij in republik. Ključna pri tem je bila Slovenska pravda ali Stara pravda, ki jo bomo obravnavali v posebnem oddelku.

Andrej Šiško, v Mariboru in Deželi Štajerski, 1. prosinca 2023

Slovstvo in viri:
STRITAR, J.: Deveta dežela, Zvon, Ljubljana, 1878
Ozir po svetu, Življenje Slavjanov na Turškem, Novice kmetijskih, obrtnijskih in narodskih reči, 08. 02. 1854, Tečaj XII., List 11
Slovensko slovstvo, Kmetijske in rokodelske novice, 24. 03. 1869, letnik 27, številka 12
RAZLAG, R.: Odvetnik, pravdosrednik ali advokat, Pravnik Slovenski, Ljubljana, 1871
SLEMENIK, F., V.: Izdajavec, Zgodovinska povest, Slovenske večernice, Celovec : Družba sv. Mohorja, 29. zvezek, 1873; elektronski vir: https://sl.wikisource.org/wiki/Izdajavec_(Slovenske_ve%C4%8Dernice)#XII._Pri_buda%C4%8Dkih.) [dostop 30.12.2022]
Avstrijani, kje so naše meje? Edinost, Trst, 12.08.1876
JAROSLAV, F.: Zemljepisni in narodopisni obrazi, Kmetijske in rokodelske novice, 07. 08. 1889, letnik 47, številka 32
Razne politične vesti, Nemško Avstrijo so ustanavljali, Slovenski gospodar, 24.10.1918, št. 43
500 letnica ljudovlade, Slovenski gospodar, List ljudstvu v pouk in zabavo, Maribor, dne 5. 6. 1935
SIENKIEWICZ, H.: Potop, zgodovinski roman, II. del, prevedel Rudolf Mole, Maribor : Založba Obzorja Maribor, 1956
PLETERŠNIK, M.: Slovensko-nemški slovar, Prvi del A-O, Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1894, stran 526, gesla ljudomorec – ljudski
JESENKO, J.: Občna zgodovina za niže razrede srednjih šol, Pervi del, Stari vek, Terst, 1871
ŠIŠKO, A.: Zbornik: Mir, Svoboda, Zmaga, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2016
VERBOVŠEK, L.: Komu (ni)smo tujci?, Ljubljana : Jutro, 1995
BODIN, J.: Lex Six Livres de la Republique, Pariz, 157
ŠIŠKO, A.: Zedinjena Slovenska varda, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2020
HAUPTMANN, L.: Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, 1954
GRAFENAUER, B.: Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Ljubljana : SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, 1952
VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996
FELICIJAN, J.: Slovenstvo in prva ustava ZDA (l. 1776), Ljubljana, 1995
FELICIJAN, J.: The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of Dukes of Carinthia, Cleveland, Ohio, ZDA, 1967
ŠAVLI, J.: Slovenska država Karantanija, institutio Sclavenica, Bilje : Založba Humar, 2007
ŠAVLI, J.: Slovenija podoba evropskega naroda, Bilje : Založba Humar, 2007
ŠIŠKO, A.: Slovenske legende in znamenja, Ljubljana : Založba Amalietti & Amalietti, 2011
ŠIŠKO, A.: Izvirna slovenska ljudovlada, elektronski vir: http://www.hervardi.com/izvirna_slovenska_ljudovlada.php.html [dostop 30. 12. 2022]

Slike:
Slika 1: Gorske ljudovlade za časa zasedbe Turkov, v časopisnem članku sredi 19. stoletja
Slika 2: Beneški Slovenci in ljudovlada leta 1420
Slika 3: Pobrežje današnjih ljudovlad ekvadorske, peruvanske, bolivijska in večino čilske, vir: Pravnik Slovenski, 1871
Slika 4: dr. Adler je leta 1918 za Avstrijo zahteval demokratično ljudovlado (republiko)
Slika 5: Slovenski gospodar, List ljudstvu v pouk in zabavo, Maribor, dne 5.6.1935, naslovnica
Slika 6: Ljudovlada – odlomek iz knjige Potop, 2.del, str.537
Slika 7: Pojem ljudovlada v Pleteršnikovem slovarju leta 1894, stran 526, gesla ljudomorec – ljudski
Slika 8: Izsek besedila iz poglavja Omikopisne opombe, ki opisuje različne ljudovlade

Vse pravice pridržane!