Skoči na vsebino

Dežela Koroška ali Vojvodstvo Koroško

»Koroško, (lat. Carantanum, nemški Kärnten) starodavno vojvodstvo in nekdanje politično središče vseh slovenskih dežel, sedaj kronovina avstrijskega cesarstva, leži med 30 21′ – 32 45′ vzhodne dolgosti in med 46 23′ – 47 7’29” severne širokosti.« Tako je opisana lega Dežele Koroške leta 1866 v slovensko pisani knjigi z naslovom Vojvodstvo Koroško v zemljepisnem, statističnem in zgodovinskem spregledu.

Opozarjamo na dejstvo, da je bila tedaj še uporabljena izvirna slovenska domorodna beseda vojvodstvo in ne srbska beseda vojvodina. To drugo nedomorodno besedo, smo Slovenci nekritično sprejeli v procesu pohrvatenja oziroma posrbljenja slovenščine, še posebej potem, ko smo leta 1918 prišli v skupno državo. Takrat smo pričeli v slovenščini uporabljati tudi srbsko besedo kraljevina namesto tisočletne domorodne besede kraljestvo. Še danes nas v šolah učijo o Kraljevini SHS in potem od leta 1929 o Kraljevini Jugoslaviji. Pravilno slovensko bi bilo Kraljestvo SHS in Kraljestvo Jugoslavija, a tega v Republiki Sloveniji ne upošteva nihče, čeprav 11. člen Ustave RS določa: »Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina«.

Uradni list deželne vlade za Slovenijo
Slika 1: Uradni list deželne vlade za Slovenijo, Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, z dne 1. svečana 1919

Uradni list deželne vlade za Slovenijo z dne 1. svečana 1919 ima še jasno navedeno slovensko domorodno obliko imena države – Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, v šolah pa še danes učijo o državi, ki ima srbsko ime Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Ustava Republike Slovenije, 11. člen
Slika 2: Izsek iz Ustave Republike Slovenije, 11 člen

V Republiki Sloveniji niti v šolah ne upoštevajo 11. člena Ustave RS, ki določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. V nasprotju z
Ustavo RS naše rojence in rojenke »učijo« o Kraljevini SHS in o Kraljevini Jugoslaviji, čeprav je kraljevina srbska beseda,
domorodna slovenska pa kraljestvo.

V drugi polovici 19. stoletja in v prvih desetletjih 20. stoletja so nam načrtno zamenjali naše stare domorodne besede vojvodstvo v vojvodina, kraljestvo v kraljevina ter dežela v pokrajina. Enako so tedaj namesto slovenskega imena mesta Belgrad pričeli uporabljati srbsko ime Beograd. Navedene besede predstavljajo le del načrtnega napada na naš domorodni jezik.

Ko smo že pri imenih, je za nas zanimivo tudi samo ime Koroška. V slovenščini poznamo naslednje izraze Koroška, Korotan, Gorotan in Karantanija. Praviloma v slovenščini ločimo Karantanijo in Koroško, pri čemer naj bi bila Koroška mlajšega izvora. Grobo rečeno je med zgodovinarji do konca 1. tisočletja govora o Karantaniji, od 12. stoletja dalje pa o Koroški, ki naj bi bila osrednja dežela oziroma neposredna naslednica razpadle Karantanije. Podobno je, ko gre za imena v latinščini: Carantanum in Carinthia. Popolnoma drugače pa je v nemščini, ko izraz Kärtnen načrtno uporabljajo že v 1. tisočletju in se pogosto načrtno izogibajo imenu Karantanija – Karantanien. Tipičen primer predstavlja vojvod, kralj in cesar Arnulf, ki ga Nemci imenujejo Arnulf von Kärnten, čeprav je za časa njegovega življenja nedvomno še obstajala Karantanija. Pravilno bi torej bilo Arnulf Karantanski ali Gorotanski in ne Arnulf Koroški. Na svetovnem spletu je v zvezi z imenom navedeno (spet je navedeno srbsko ime vojvodina in ne naše domače vojvodstvo): »Vojvodina Koroška se je na začetku svojega obstoja še imenovala Karantanija, a je v 11. stoletju ime Koroška prevladalo

Vojvodstvo Koroško okrog leta 990
Slika 3: Koroška ali Karantanija okrog leta 990

Zgodovina Koroške je v knjigi, ki že nosi spremenjen naslov vojvodina in ne več vojvodstvo – Vojvodina  Koroška iz leta 1910 opisana: »Leta 976. so pripadale k Karantaniji, ki je bila razdeljena v več majhnih grofij, kneževin in oblastnij, Koroška, Štajerska, Krajnska, Pusta Dolina na Tirolskem in Furlanska z Veronsko. Vse tiste dežele, po katerih stanujejo Slovenci še dandanes, so od desetega stoletja dalje samo ena upravna celota in združene s slovensko materjo, s Koroško ali Korotanom. Korotan se je popolnoma razlikoval od Bavarske. Nobena nemška vladarska rodbina se v začetku ni mogla utrditi popolnoma v deželi, posamezni vojvode so bili le državni upravitelji, a so se menjavali vedno.

Slovenski živelj je bil tedaj v Vojvodini odločilen. Korotanski vojvoda je imel na nemškem državnem zboru svoj glas in ta glas je veljal do leta 1648., ko so na westfalskem mirovnem zboru izbrisali Korotan izmed glasujočih dežel.

Korotanski vojvode so imeli pravico, da so smeli odgovarjati v državnem zboru slovenski ter se tudi zagovarjati v deželnem slovenskem jeziku, ako so bili toženi. V slovenskem jeziku so se vršili obredi pri ustoličenju novega vojvode na Gosposvetskem polju.«

Naslovnica knjige Vojvodstvo Koroško,
Slika 4: Naslovnica knjige Vojvodstvo Koroško, Jožef Erben, 1866

V nadaljevanju iste knjige pa še: »Korotanski vojvoda je priznal le nemškega kralja kot svojega vrhovnega gospodarja, poklonil se mu je pri nastopu svoje vlade in potrdil mu je dedne dežele; v ostalem je bil neodvisen gospodar in vladar. Bil je neomejen sodnik svojim podložnikom, pobiral je carino in mitnino, koval denar, uvajal tedenske in letne sejme ter od teh pobiral dohodke. Bil je v svoji deželi neomejen zakonodajec in nakladal je davke po svoji volji. /…/ Vojvoda je načeloval svojim vojakom, po svoji moči je napovedoval vojno ali pa sklepal mir in pogodbe; imel je pravico, v nemškem državnem zboru govoriti in glasovati.«

Slika 5: Naslovnica knjige Vojvodina Koroška, Matko Potočnik, 1910

Leta 1866 se je po slovensko Koroška še imenovala vojvodstvo, kar dokazuje naslovnica knjige (slika 4), leta 1910 pa je bilo že
uveljavljeno srbsko ime vojvodina (slika 5).

Grofa Majnharda II. Goriško-Tirolskega (Majnharda IV. Goriškega), je kralj Rudolf I. Habsburški že leta 1276. imenoval za glavarja Korotana, Krajnske in Slovenske Krajine. Dne 1. svečana 1286 ga je na državnem zboru v Augsburgu sprejel med nemške državne kneze ter mu poleg Tirolske podelil še Korotan. Njegova rodbina ga je obdržala do leta 1335. Temu so se sicer ugovarjali nemški volilni knezi, vendar je Rudolf I. Habsburški poudarjal zasluge grofa Majnharda II. Goriško-Tirolskega, ki mu je podelil Korotan »zaradi dotedanjih njegovih in prihodnjih še večjih zaslug z ozirom na dejstvo, da pridobi rimska država s pomnožitvijo državnih knezov večjo moč in kras.« Po starodavni slovenski navadi (consetudinem Sclavorum) oziroma po Slovenski pravdi ali Stari pravdi je bil  Majnhard II. Goriško-Tirolski ustoličen na Gosposvetskem polju dne 1. kimavca 1286. Koroško vojvodstvo je prejel iz rok preprostega in svobodnega slovenskega kmeta ustoličevalca na Knežjem kamnu.

Kot vojvod Koroški je bil leta 1360 na Knežjem kamnu ustoličen tudi kralj in cesar Rudolf IV. Habsburški, imenovan Ustanovitelj. Zadnji, ki je bil dokumentirano ustoličen v skladu s starodavnim slovenskim obredom na Knežjem kamnu, je bil nadvojvod Ernest Železni dne 18. sušca 1414.

Leta 1848 je imela Dežela Koroška v državnem zboru na Dunaju 7 poslancev, deželni zbor Koroške pa je štel 72 poslancev. Avstrijski cesar je leta 1861 s februarskim patentom določil deželno upravo, deželni volilni red in deželni zbor, ki je imel po novem 43 poslancev.

Koroška, ki je še v 16. stoletju veljala za »pravo slovensko deželo«, je bila v novem veku deležna hudega ponemčevanja in v začetku 20. stoletja sta bili kar dve tretjini dežele nemški. Slovencev je bilo naposled zgolj še za eno tretjino prebivalstva. Pa še ti niso imeli v deželi, v kateri so njihovi pradedje v slovenskem jeziku ustoličevali za svoje vojvode tudi Habsburžane, skoraj nobenih pravic. Volilni red za dunajski državni zbor iz let 1906/1907 je pokazal, da je imela ena tretjina slovenskega prebivalstva Koroške samo enega poslanca, dve tretjini Nemcev pa kar devet poslancev.

Po koncu prve svetovne vojne se je začel boj za slovensko Koroško in posledično za slovensko severno mejo. Istočasno, ko je general Rudolf Maister s svojimi prostovoljci razorožil Zeleno gardo v Mariboru, so v dogovoru z njim, slovenski prostovoljci iz Celja, pod poveljstvom nadporočnika Frana Malgaja osvobodili Mežiško dolino in Dravograd ter Pliberk, Velikovec, Labot in Št. Pavel. V osrednji in zahodni Koroški so že v začetku listopada 1918 koroški Slovenci sami osvobodili nekatere kraje v Zilski dolini, občine Brdo, Borovlje, Št. Jakob, Rož, Žitaro ves itd. Oblast so prevzeli krajevni narodni sveti, ki so takoj odstavili nemške uradnike in učitelje.

Sredi meseca grudna 1918 so Avstrijci začeli očitno načrtovano ofenzivo na slovenske prostovoljce in narodne straže. Hudi boji so potekali v Labotski dolini, kjer so Nemci okupirali Št. Pavel in Labot ter v južni Koroški okrog Borovelj in pri predoru v Podrožci. Severni vhod v predor so slovenski prostovoljci z velikimi žrtvami vendarle obranili.

Izgubljen pa je bil velik del južne Koroške ter kraji med Celovcem in Velikovcem. Med boji je bil ranjen in zajet tudi slovenski poveljnik major Lavrič. V slovenskih rokah je ostala vzhodna Koroška z Velikovcem, ki ga je branil nadporočnik Franjo Malgaj. Boji so se končali 14. prosinca 1919 s premirjem in pogajanji v Gradcu. Nato so se pričela pogajanja na mirovni konferenci v Parizu.

Šele konec malega travna 1919 so v Narodni vladi za Slovenijo spoznali in dojeli, da nam nihče ne bo Koroške kar podelil, pač pa bomo zagotovo obdržali zgolj to, kar bomo imeli dejansko osvobojenega. Na vrat na nos je bila ukazana ofenziva slabo opremljenih in maloštevilčnih slovenskih čet. Brez pravega načrta in s slabo usklajevanim poveljevanjem je slovenska vojska v noči iz 28. na 29. mali traven 1919 pričela ofenzivo proti Avstrijcem, vendar je bila že po prvem dnevu odbita. Avstrijci pa so nato pričeli s protiofenzivo in potisnili slovensko vojsko iz Koroške. V boje je ponovno posegel general Maister, ki mu je Narodna vlada v Ljubljani odvzela pristojnost za Koroško in s svojima dvema enotama preprečil napredovanje koroških Nemcev.

Potem so se takoj začele priprave na novo slovensko ofenzivo. Tokrat je bila ta bistveno bolje pripravljena, organizirana in vodena. Ukazana je bila mobilizacija letnikov 1890-1894. Poveljstvo nad ofenzivo je prevzel srbski general Krsta Smiljanić. Ta je slovenski vojski dodal nekaj enot srbske vojske, ki pa so bile v glavnem v rezervi ter nekaj častnikov. Vsekakor so glavnino bojev v tej ofenzivi uspešno izvedli slovenski vojaki.

V ofenzivi so sodelovali Labotski odred pod poveljstvom generala Maistra, Koroški odred, Jezerski odred, Ljubeljski odred in Jeseniški odred. Ofenziva se je začela 28. velikega travna 1919. Labotski odred je takoj zavzel Dravograd, drugi dan ofenzive pa še Labot in Etno vas. V skupnem napadu s Koroškim odredom sta 2. rožnika popolnoma razbila sovražnika. Po prehodu čez Dravo, kjer so bili porušeni vsi mostovi, je naša vojska 6. rožnika 1919 vkorakala v Celovec in nato osvobodila tudi Gosposvetsko polje. Že 4. rožnika 1919 pa so se v Kranju pričela pogajanja o premirju.

Slovenska vojska je osvobodila večino slovenskega narodnega ozemlja na Koroškem. Naše enote so v rokah držale mejno črto Kleinalpl-Roje-Pustrica-Djekše-Gospa sveta-Vrbsko jezero-Rožek-Korensko sedlo. Predstavniki Avstrijcev, ki so v Kranju pristali na pogoje premirja in podpisali pogodbo, je kasneje niso hoteli priznati. Izgovarjali so se na to, da je bil 12. velikega travna 1919 za Koroško določen plebiscit, zato da pogodba ne velja. Trdili so, da je vrhovni svet mirovne konference zahteval, da moramo umakniti svoje čete s plebiscitnega ozemlja za Karavanke. Za to je najbolj zaslužna ameriška študijska komisija na Dunaju in njen vodja podpolkovnik Sherman Miles, sin bolj znanega očeta Milesa, ki je v Ameriki izvedel rodomor oziroma genocid nad indijanskim plemenom Apačev.

Vrhovni svet je plebiscitno ozemlje razdelil na coni A in B. Naše čete so se morale do 31. rožnika 1919 umakniti iz cone B. S tem je bil Celovec že vnaprej izgubljen, saj se je nahajal v coni B, kjer so bili že večinsko naseljeni Nemci.

Po pravi propagandni vojni, je bil plebiscit v coni A naposled izveden 10. 10. 1920., ki se je za Slovence končal tragično. Danes vemo, da je bil plebiscit ponarejen in posledično neveljaven. Slovenska politika je imela še eno možnost popraviti napako leta 1945, a je žal ponovno storila enako in umaknila našo vojsko še v drugič.

Slika 6: Zemljevid Koroške

Zemljevid Koroške v Avstriji z glavnim mestom Celovec in ostanek Dežele Koroške ali vojvodstva Koroške v današnji Republiki Sloveniji:
dva majhna rumena koščka – desno je področje od Dravograda preko Raven do Črne na Koroškem, levo je Jezersko.

V Republiki Sloveniji je tako ostalo zgolj kakšnih 10 % Dežele Koroške ozirom naslednji večji kraji: Dravograd, Ravne na Koroškem, Prevalje, Kotlje, Mežica, Črna na Koroškem ter Jezersko.

Slovstvo in viri:
ERBEN, J.: Vojvodstvo Koroško v zemljepisnem, statističnem in zgodovinskem pregledu, Ljubljana, 1866
Uradni list deželne vlade za Slovenijo, Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 1. svečana 1919
KAVČIČ, I.: Ustava Republike Slovenije, Ljubljana :  Založba Pravne fakultete : Založba Litteralis in Uradni list Republike Slovenije, 2017
POTOČNIK, M.: Vojvodina Koroška, Ljubljana: Matica Slovenska, 1910
ŠIŠKO, A.: Zedinjena Slovenska varda, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2020
ŠIŠKO, A.: Sloven(c)i in Slovenija, 1. del, Viri in slovstvo, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2021
ŠIŠKO, A.: Sloven(c)i in Slovenija, 2. del, Starodavno ime Slovenija, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2021
ŠIŠKO, A.: Boj za severno mejo, elektronski vir: http://www.hervardi.com/boj_za_severno_mejo.php.html [dostop 20. 12. 2022]

Slike: 
Slika 1: Uradni list deželne vlade za Slovenijo z dne 1. svečana 1919
Slika 2: Ustava Republike Slovenije, 11. člen
Slika 3: Koroška ali Karantanija okrog leta 990, elektronski vir https://sl.wikipedia.org/wiki/Koro%C5%A1ka_(vojvodina) [dostop 20. 12. 2022]
Slika 4: Jožef Erben, Vojvodstvo Koroško, Ljubljana, 1866, Matica Slovenska, 1866
Slika 5: Matko Potočnik: Vojvodina Koroška, Ljubljana: Matica Slovenska, 1910
Slika 6: Zemljevid Koroške v Avstriji in v Sloveniji danes, lasten vir

Vse pravice pridržane!