Skoči na vsebino

Panter je znamenje boja proti silam zla

Panter se kot znamenje nahaja v dveh grbih slovenskih zgodovinskih dežel – Deželi Koroški in Deželi Štajerski, posledično pa tudi na obeh deželnih zastavah.

Grb Dežele Koroške

Pojavljajo se napadi na panterja kot znamenje in na njegov pomen, s tem pa tudi na zastavi dveh slovenskih zgodovinskih dežel ter na zastavo Zedinjenih slovenskih dežel (slovenska narodna zastava s Črnim panterjem na sredi), je vsekakor potrebno predstaviti panterja kot znamenje, kakršno dejansko je.

Napadi, blatenja in omalovaževanje podobe panterja, zlasti Črnega panterja kot prvega slovenskega izpričanega zgodovinskega grba, pred tem pa starodavnega slovenskega bojnega znamenja oziroma znamenja boja proti silam zla – zlodeju, satanu, vragu, hudiču…, nikakor ne predstavlja nič novega.

e v obdobju razpadanja jugoslovanske države med leti 1988 in 1991 so Črnega panterja nemudoma napadli. SAZU – Slovenska akademija znanosti in umetnosti je proti panterju uradno nastopila leta 1990. Tedaj se je oglasila »Zgodovinska komisija SAZU«, ki Črnega panterja ni omenila z imenom, da mu med zavednimi Slovenci ne bi naredila prevelike reklame. Panterja so žaljivo imenovali le »živalski lik«, ki bi naj po trditvah SAZU, oziroma njenih »politkomisarjev«, predstavljal simbol dolgoletnih slovenskih zatiralcev in zavojevalcev, s čimer so bili mišljeni Nemci. To, da Nemci v resjedi nimajo pojma o tem kaj predstavlja Črni panter, ki nikoli ni bil nemški simbol, omenjenim »zgodovinarjem« ni bilo pomembno, saj je bil njihov osnovni cilj diskreditiranje izvirnega in zgodovinsko utemeljenega slovenskega znamenja – 

Grb Dežele Štajerske

– branitelja dobrega pred zlom! Proti Črnemu panterju so nato sprožili odkrito gonjo, ki je bila predvsem sramotilna. Med drugim so ga imenovali »sesajoče tele«, »zmaj«, »skopljeni maček« ipd. Pisec članka »Dol s črnim panterjem” Albin Buttolo (Delo, 29.08.1990), je celo predlagal, naj se podoba panterja zamenja »s prašičem«. (Glej prispevek ČRNI PANTER – grb Karantanije, njegovo odkritje in pomen – dr. Jožko Šavli, elektronski vir: (http://www.hervardi.com/panter.php.html).

Zanimivo je, da je bil po drugi strani karantanski panter – v rdeči barvni različici – dne 23.08.1990 na dan ustanovitve Specialne enote slovenske policije izbran za njeno uradno znamenje.

V kasnejšem obdobju, po letu 1991, je bilo več poskusov, s katerimi so hoteli diskreditirati Črnega

Specialna enota policije

panterja. Za temi poskusi vseskozi stojijo iste sile zla, ki ne želijo svobodnih, suverenih in neodvisnih slovenskih ljudi ter slovenske družbe, ki bi se dokončno osamosvojila izpod katerekoli tuje prevlade ali oblasti. Razlika je le v tem, da se v javnosti predstavljajo z različnimi obrazi. Tako sta se po letu 1991 v zvezi s panterjem pojavili dve, med seboj popolnoma sprti in seveda povsem lažni trditvi. Ena pravi, da je Črni panter nacistični znak, druga pa, da je znak hrvaških ustašev. Seveda niso Črnega panterja nikoli nosili ne ustaši in ne nacisti!

Zaradi tega je Društvo za ohranjanje domorodnih izročil – Hervardi poskušalo uradno zaščititi znamenje karantanskega panterja. V zvezi s tem je prišlo do sodne obravnave na Upravnem sodišču Republike Slovenije, ki ni dovolilo zaščite panterja.

Med drugim je v svoji sodbi št. U2369/2008-14, z dne 15. 9. 2009 razsodilo: »Črni panter izhaja še iz časov Karantanije, najstarejše in najpomembnejše plemenske kneževine v vzhodnoalpskem oziroma slovenskem prostoru od 7. do začetka 11. stoletja. Kot svojega ga uporablja tudi Specialna enota slovenske policije in ima na ravni Slovenije poseben javni pomen.« (vir: ŠIŠKO, A.: Črni panter je nedvomno znamenje, ki je izšlo iz stare slovenske Karantanije, elektronski vir: http://www.hervardi.com/panter_znamenje_slovenske_karantanije.php.html [dostop 31. 07. 2023])

Prva stran sodbe Upravnega sodišča RS, št. U2369/2008-14, z dne 15. 9. 2009

V tej sodbi se je sodišče pri svoji obrazložitvi sklicevalo prav na argumentacijo Društva Hervardi, ki je želelo Karantanskega panterja zaščititi pred zlorabami in napadi. Dejstvo je, da panterja ni bilo moč zaščititi, ker ima po sodbi Upravnega sodišča RS na ravni Slovenije poseben javni pomen. To pomeni, da ga je dovoljeno uporabljati, saj je to v javnem interesu. Obenem pa je sodba Upravnega sodišča RS tudi skrajno nesmiselna, saj panterja dejansko ni z ničemer zavarovala. To pomeni, da ga lahko zlorabi vsak, ki ima 5 minut časa in ga v nasprotju z njegovim pravim pomenom v javnosti predstavlja kot znamenje zla – torej kot nacistični znak ipd.

Ko smo za enega izmed treh temeljev DSZSD – Domorodne Skupnosti Zedinjenih Slovenskih Dežel postavili prav slovenske zgodovinske dežele, smo se vsega zgoraj zapisanega zelo dobro zavedali. Tudi tega, da bo zelo verjetno slej kot prej prišlo do organiziranih napadov, ne samo na našo domorodno skupnost, marveč tudi na njena znamenja, med drugim na znamenja Slovenskih zgodovinskih dežel. Vedeli nismo zgolj tega, kdaj se bo to zgodilo, kdo vse bo med napadalci in kako natančno bodo ti napadi zgledali.

Zadnji napad na panterja kot znamenje, je bil predstavljen nekoliko drugače, kot so potekali zgoraj predstavljeni napadi. Šlo bi naj za znamenje Habsburžanov, ki so več stoletij vladali slovenskim deželam. Posledično naj torej Črni panter (in tudi štajerski Beli panter) več ne bi bil nacistično znamenje, pač pa znamenje cesarjev Habsburžanov, s čimer so napad pomaknili v zgodovino več sto let nazaj.

Ideologi zla, zlodeja, satana ali hudiča, ki stojijo v ozadju teh napadov, pa so 

Sodba15.09.2009

pri tem pozabili na bistvo – na neizpodbitno dejstvo, da je bil panter kot znamenje – velja tako za karantanskega Črnega panterja, kot tudi za štajerskega Belega panterja – v uporabi že več sto let preden so Habsburžani dejansko prevzeli vladavino v slovenskih zgodovinskih deželah.

Da boste členi in členice Domorodne Skupnosti Zedinjenih Slovenskih Dežel lahko brez težav zagovarjali naša zgodovinska znamenja, vsaj preberite ta članek, ki je v prvi vrsti namenjen prav vam!

Na kratko, v strnjeni obliki, so ključni odgovori na vprašanja, ki vam jih bodo postavljali tisti, ki jih zanima kaj predstavlja panter, kakor tudi tisti, ki ga načrtno napadajo, sledeči:

1.Kaj sploh predstavlja panter?

Panter je starodaven simbol ali znamenje boja proti silam zla: zlodeju, satanu, so-vragu, hudiču. Predstavlja obrambo dobrega pred zlom.

2.Zakaj bi naj bil panter sploh slovensko znamenje?

Odgovor: Panter je zgodovinsko dokazano, to pa je obenem potrjeno tudi s strani Upravnega sodišča RS, starodavno slovensko znamenje, ki izhaja še iz časov vojvodstva Karantanije med 7. in 11. stoletjem in ima na ravni Slovenije poseben javni pomen. Panter je bil v različnih oblikah še pred pojavom grbov v srednjem veku slovensko bojno znamenje. Takoj ob pojavu grbov v 12. stoletju je izpričan na vojvodskih pečatih, kjer je upodobljen na ščitih in praporih.

3.Zakaj je panter upodobljen v grbih, je sploh živel pri nas?

Panter je pred davnimi časi tudi živel v naših krajih oziroma v Evropi, vendar to nikakor ni bistveno za to, da je upodobljen v grbih. V Evropi je cela vrsta narodov, ki v svojih grbih uporabljajo podobo leva, ki je zraven orla najpogostejše živalsko znamenje v grbih. Lev je vsekakor podoben panterju in dejansko pripada isti družini velikih mačk, vendar je med njima vseeno razlika. Leva imajo v svojih grbih Angleži (tri leve), Škoti, Norvežani, Švedi, Finci, Danci, Nizozemci, Belgijci, Španci, Bavarci, Čehi in Bolgari. Panterja imamo v svojem starodavnem narodnem grbu in bojnem znamenju samo Slovenci! Pripadniki zgoraj naštetih narodov se nikdar ne sprašujejo o tem, ali je lev kdaj živel pri njih. Vedo, da je lev njihov zgodovinski grb in se tega dobro zavedajo, zato ne postavljajo neprimernih, dobesedno neumnih vprašanj. Pomembno je to, kaj znamenje upodobljeno v grbu dejansko pomeni oziroma predstavlja! V primeru Črnega in Belega panterja je to boj proti silam zla!

Royal Arms of England
Coat of arms of Bulgaria
Grb kraljestva Češke

4.Panter se nahaja v grbu dveh najstarejših slovenskih zgodovinskih dežel: Dežele Koroške in Dežele Štajerske. V grbu Dežele Koroške je upodobljen Črni panter, ki je starejši, v grbu Dežele Štajerske pa je upodobljen Beli (Srebrni) panter, ki je mlajši. Oba grba sta bila v uporabi davno preden so v naše kraje prišli Habsburžani in seveda tudi preden so tukaj prevzeli oblast, zato nimata z njimi ničesar skupnega. Nikakor niti Črni panter, niti Beli panter nista simbola Habsburžanov! Panter kot najstarejše slovensko znamenje, ki je vrh vsega prisotno v dveh od sedmih zgodovinskih dežel, je tudi znamenje Zedinjenih slovenskih dežel. Zato je kot Črni panter v grbu postavljen na sredino slovenske narodne zastave.

Vam, ki se zavedate dejanskega pomena znamenj slovenskih zgodovinskih dežel, ki so sestavni del zgodovine našega naroda in želite več zvedeti o teh znamenjih med našimi predniki, je namenjeno nadaljevanje tega članka.

Panter kot znamenje pred pojavom grbov

V slovenski Karantaniji in njenih krajinah se je od 8. do 11. stoletja izoblikovala posebna omika, ki jo danes arheologi imenujejo ketlaška kultura, tudi karantansko-ketlaška kultura. Ime je dobila po kraju Köttlach, kar je bilo izvirno najbrž Kotle pod Semernikom ali Severnikom (v latinsko pisani listini iz leta 1221 imenovani »Mons Semernik«), v nemščini pozneje imenovanem Semmering. Pravo slovensko domorodno ime bi torej bilo Kotlaška ali Karantansko-kotlaška omika. Arheološke najdbe kažejo, da so bila za to omiko značilna utrjena gradišča, izdelava orožja: meči, ostroge, bodala, dobro razvito lončarstvo in nakit: uhani, obeski, ogrlice, ter zaponke ali broše. V znamenjih na teh arheoloških najdbah se še odraža predkrščanska vsebina. Motivi na teh najdbah pa so najpogosteje golob, orel, lilija, drevo življenja in panter, ki nas pri tem najbolj zanima. (vir: ŠRIBAR, V. in STARE, V.: H kronologiji blejskih grobišč, v Situla, razprave Narodnega muzeja, Ljubljana 1974, št. 14 in 15; Od kod keltaške najdbe v Furlaniji?, Arheološki vestnik, Ljubljana, 1976, št. 25; Drava- meja med Oglejskim patriarhatom in Salzburško nadškofijo v luči arheoloških najdb, v zborniku Slovensko morje in zaledje, Koper, 1978/79 – 2, 3)

Izmed predkrščanske simbolike se je takoj ob pojavu grbov v 12. stoletju na njih pojavil prav panter in to na celotnem ozemlju, ki ga lahko brez zadržkov označimo kot slovensko-karantanskega.

Panter z Bleda in vojvod Urh III. Gorotanski

Osrednje vojvodstvo Koroška, kot tudi vojvodstvo Štajerska sta takoj ob pojavov grbov v 12. stoletju izpričano uporabljali grb s panterjem, še natančneje grb s Črnim panterjem. Enak grb sta uporabljali obe deželi ali vojvodstvi zato, ker je predstavljal skupno zgodovinsko oziroma državno pravdo stare slovenske Karantanije iz katere sta obe nastali.

»Koroški grb, tako kot sploh grbi, izvira iz vojaškega znamenja. Ko je bil leta 976 Koroška razglašena za samostojno vojvodstvo – mimogrede, prva in najstarejša na današnjem avstrijskem ozemlju –, je to pomenilo pravno in predvsem ozemeljsko ločitev od vojvodstva Bavarske.« (vir: LEITNER, F., W.: Zur Geschichte des Kärntner Landeswappensstr, str. 159, elektronski vir: https://www.zobodat.at/pdf/Rudolfinum_2000_0159-0173.pdf [dostop 01. 08. 2023])

Zagotovo je da so koroški vojvodi v najstarejšem ohranjenem vojvodskem pečatu uporabljali heraldično upodobitev Črnega panterja na beli podlagi – to je razvidno iz listine vojvoda Hermana Gorotanskega iz leta 1163. S tem je tudi naveden zgodovinski vir iz katerega heraldik izpeljuje razvoj in zgodovino deželnega grba: pečat, pravno orodje za overjanje izdanih listin. Gotovo je tudi, da se je panter pojavljal v zgodnjih pečatih koroških vojvodov, enako kot tudi pri mejnih grofih Štajerske. Ker je bila današnja Štajerska do leta 1180 imenovana Karantanska oz. pozneje Koroška krajina/marka in je spadala pod vojvodstvo Koroško, je razumljivo, da je bil panter tam uporabljen kot pečat in kasneje kot podoba v grbu. (vir: prav tam)

Na pečatu mejnega grofa oziroma krajnika Karantanske krajine Otokarja III. Travenskega je že leta 1160 na ščitu upodobljena podoba panterja. Tri leta pozneje 1163 pa je, kot že rečeno na pečatu koroškega vojvoda Hermana Gorotanskega ali Korotanskega oziroma Španhajma (nem. Spanheim, slovenski prevod bi se glasil Gospoddomači) upodobljen enak znak – panter. Ker je bila tedaj Karantanska krajina ali marka še vedno deželnopravdno odvisna od vojvodstva Koroške in stara Karantanija še vedno ni povsem razpadla, je povsem jasno, da panter na obeh ščitih pomeni očitno pripadnost prvotni Karantaniji – Gorotanu/Korotanu. Jasno je tudi, da je panter že očitno heraldično ali grboslovno znamenje oziroma prestavlja pristen karantanski grb. Na nekaterih listinah se panter kot znamenje pojavlja že od leta 1143, vendar naj bi bile te listine nepristne. (vir: VON SIEGENFELD, A.: Das Landeswappen der Steiermark, str. 142; BARTSCH, Z.: Steiermärkisches Wappenbuch 1567 (Faksimikausgabe, Gradec, 1900, von J. v. Zahn und A. v Siegenfeld), Gradec, 1893, str. 51)

Pečatnik štajerskega krajnika ali »markgrofa« Otokarja III. Travenskega iz leta 1160 s Črnim panterjem na ščitu Slovenski – gorotanski bojni znak panter.

Slovenski – gorotanski bojni znak panter

Že davno pred pojavom grbov na ščitih, v antiki oziroma v starem veku, so številna stara ljudstva poznala bojne znake. Te so dejansko poznala že plemena.

Bojni znaki v starem veku so imeli »plastično« obliko oziroma so bili izdelani tudi iz lesa in so jih nosili na kopju ali drogu. Najbrž je še danes najbolj znan plastični bojni znak Rimljanov – orel. Rimske kohorte so poleg bolj znanega orla uporabljale tudi mednarodno znamenje zla – zmaja.

Pečat štajerskega maršala Herranda I. Wildonskega (okrog 1195) s »plastičnim« Črnim panterjem na drogu, ki predstavlja bojni znak še iz predgrbovnega – karantanskega obdobja

Za nekatera stara kraljestva in vojvodstva poznamo stare bojne znake npr. orla za Sveto Rimsko cesarstvo, zmaja za Normane in Angleže, pozoja ali zmajevsko kačo za Langobarde, konja ter leva za spodnje in zgornje Sase, lilijo za zahodne Franke ipd. Glede na dejstvo, da so bili Rimsko cesarstvo, Langobardi, Sasi in Franki dobesedno slovenski sosedje, je povsem logično, da so tudi stari Sloveni imeli svoj bojni znak, čeprav ta v ohranjenih virih – ti pa vsi pripadajo sovražnikom naših prednikov – ni izpričan.

Kljub temu pa je nemško-štajerski grboslovec Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld v svoji knjigi Das Landeswappen der Steiermark izrecno označil karantansko območje grbov s panterjem za »bavarsko-karantansko« skupino

Pečatnik štajerskega krajnika ali »markgrofa« Otokarja III. Travenskega iz leta 1160 s Črnim panterjem na ščitu Slovenski – gorotanski bojni znak panter.

Pečat štajerskega maršala Herranda I. Wildonskega (okrog 1195) s »plastičnim« Črnim panterjem na drogu, ki predstavlja bojni znak še iz predgrbovnega – karantanskega obdobja

grbov. Zapisal je, da sta bili Karantanija in Bavarska kakšnih 50 let združeni vojvodstvi s skupnim vojvodom, to združeno vojvodstvo pa je imelo za bojni znak panterja. Območje karantanskih dežel je v svoji knjigi vseskozi imenoval Jugovzhodna Nemčija (nemško Südostdeutschland), kar nikakor ne ustreza resjedi in dejstvom. S tovrstnim zavajanjem je Siegenfeld slovenski – gorotanski bojni znak enostavno »spremenil« v nemškega, bavarskega ali južno-nemškega. Šlo je dejansko za izraz takratnega nemškonacionalnega vzdušja nekaj let pred pričetkom 1. svetovne vojne. (vir: VON SIEGENFELD, A.: Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900, itm., priloga k str. 362)

Znano dejstvo je, da je imela Bavarska sprva za svoj znak leva in ne panterja, šele pozneje pa je za svoj grb sprejela modro-bel karirast ščit. In tudi tega sta na obeh straneh držala leva, cesar Ludvik pa je bavarski ščit z levom še leta 1338 označil kot »arma nostri ducatus Bauarie«, kar pomeni »grb našega vojvodstva Bavarske« (vir: SEYLER, G., A.: Geschichte der Heraldik (Siebmacher’s grosses Wappenbuch), Reprographusches Nachdruck der Ausgabe Nürnberg 1885-89, Neustadt an der Aisch, 1970, str. 79)

Stari bavarski grb iz medenine

Panter ali leopard (lat. Panther pardus) je v predzgodovinskem času živel tudi v Evropi. Njegova najstarejša upodobitev je iz kamene dobe in sicer iz obdobja imenovanega Aurignacien (30.000-16.000 let pred n. št.). Gre za slonokoščeni kipec panterja iz jame Vogleherdhöhle na Švabskem. Na slovenskem ozemlju je med najstarejšimi znanimi panterjevimi upodobitvami tista na venetsko-ilirski Vaški situli ali vedru iz Vač iz obdobja okrog 500 let pred našim štetjem. Upodobitev panterja z rogom izobilja pa najdemo tudi na kamnih iz rimskega Norika.

Panter se sicer nahaja tudi že med simboli visoke omike v Mikenah (ok. 1400 pred n. št.), pa v mitu o boginji-materi Cibeli. Središče tega češčenja je bilo svetem mestu Frigije Pessinusu, v severozahodnem delu Male Azije, kjer je panter dokaj pogost na starih izkopaninah. Od konca 6. stoletja pred n. št. 

Bavarski grb

se panterjeve upodobitve nahajajo tudi na zlatih predmetih iz kulture Skitov. Najdene so bile npr. v vasi Witaszkowo (Vetersfeldse) pri mestu Gubin v Spodnji Lužici. To najdišče številni, tudi mednarodno priznani arheolog Jože Kastelic označujejo za zahodnoslovensko. Panterjev okras iz skitske grobnice hranijo tudi v muzeju Ermitraž v Petrogradu v Rusiji. Prav tako so bile panterjeve upodobitve prisotne tudi v etruščanskih grobnicah, npr. pri mestu Tarquinia (Tomba dei leopardi), kjer sta na steni upodobljena dva panterja (ok. 400 pred n. št.).

Panterja je opisal že Homer v svoji Iliadi: »Panter lovi jelene v goščavi hribovja; kakor hitro sliši lajež psov, plane iz grmovja na lovca, napade in ne odneha, četudi je preboden s kopjem.« Aristotel je v svojem delu o živalih Peri zoon historia iz 4. stoletja n. št. panterja imenoval pardel in je v zvezi z njim zapisal: »Pardel ve, da divje živali ljubijo njegov vonj, zato se prikrije, da se one približajo; tako ulovi celo jelene.« (ŠAVLI, J.: Slovenska znamenja, Bilje : Studio Ro, Založništvo Humar, 1994, str. 126).

Panter simbolično predstavlja zaščitnika dobrih v boju pred zlom – silami zlodeja, hudiča, satana

V 2. stoletju n. št. je v Aleksandriji Physiologus oz. Fiziolog v grškem jeziku napisal knjigo Mojster v spoznavanju narave, v kateri je predstavil lastnosti resjednih in izmišljenih živali. Med njimi je opisal tudi panterja. V naslednjih stoletjih je bila Fiziologova knjiga najbolj razširjena knjiga poleg Svetega pisma. Do 5. stoletja je bila ta knjiga že prevedena v etiopščino, sirščino, armejščino in arabščino, v 6. stoletju pa tudi v latinščino. Po Fiziologovih zgodbah o živalih je tako v 7. stoletju že posegal npr. Izidor iz Seville, ki jih je prevzel v svoje enciklopedično delo Etymologarium liber. (ŠAVLI, J.: Slovenska znamenja, Bilje : Studio Ro, Založništvo Humar, 1994, str. 127 in VON SIEGENFELD, A.: Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900, str. 72-130; PUSCHNIG, R.: Unser Steierisches Wapentier v Blätter für Heimatkunde 50, Gradec, 1976, str. 54-55)

Panter pri Fiziologu

Panter pri Fiziologu

Fiziolog je o panterju zapisal: »Lep je in miroljuben, tih in krotak. Prijatelj je vsem živalim, le zmaju je smrtni sovražnik. /…/ Potem ko se je bil nasitil, gre spat v svojo votlino. Tretji dan se prebudi in zarjove s silnim glasom, tako da ga slišijo živali od blizu in daleč. Obenem pa spusti od sebe neizmerno sladek vonj, kateremu živali sledijo in pridejo prav blizu, da jih ujame. Samo zmaj se, odrevenel v smrtni grozi, potegne v svojo votlino.« (ŠAVLI, J.: Slovenska znamenja, Bilje : Studio Ro, Založništvo Humar, 1994, str. 127).

Spor med panterjem in zmajem ali zmajevsko kačo predstavlja spopad med dobrimi silami in silami zla oziroma med predstavnikom dobrega – panterjem in predstavnikom zlodeja, hudiča ali satana – zmajevsko kačo. Gre za prastaro pripoved o boju med silami svetlobe in teme oziroma med silami dobrega in zla znano iz indijskih mitov, oziroma že iz starovedskega obdobja. Od tam prihaja tudi zgodba o treh dneh panterjevega spanja v votlini. Pozneje so jo, ker jim je to ustrezalo, prevzeli v krščansko simboliko ter to primerjali s Kristusovim vstajenjem.

Pečat vojvoda Bernarda Gorotanskega iz leta 1209

Pečat koroškega vojvoda Bernarda Gorotanskega iz leta 1209 s Črnim panterjem na ščitu

Prevodi Fiziologa so v več priredbah nastajali tudi v Srednji Evropi, V kraju Milje (Millstatt) na Koroškem je v 12. stoletju nastal rokopis priredbe Fiziologa Dicta Joannis Chrystostomi, ki je drugi najstarejši nemški oziroma bavarski prevod. V tem rokopisu so podobe panterja, ki spominjajo tudi na konja in so podlaga kasnejšim grboslovnim upodobitvam. Od konca 12. stoletja dalje ima panter v grbih pogosto rogove, od 14. stoletja dalje pa to postane redno. Od 15. stoletja dalje ima tudi levjo grivo. Prednje šape imajo obliko ptičjih krempljev, zadnje pa obliko levovih tac. Rep je sprva tako kot glava podoben konjskemu, pozneje pa je panter stiliziran in mu iz gobca švigajo plameni.

Panterjevi rogovi pomenijo njegovo moč, vztrajnost in žilavost. Enko velja za

zadnje levje tace in grivo. Ptičji kremplji na prednjih šapah predstavljajo znamenje čistosti. Panterjev posebej sladek vonj je sprva simboliziral odprti gobec, pozneje pa plameni, ki so mu najprej švigali iz vseh odprtin, nazadnje pa le še iz gobca.
Tovrstna podoba panterja je nastala zgolj v slovenskih deželah stare Karantanije, medtem ko je v deželah zahodne Evrope prevladala drugačna vrsta panterja imenovana »leopard«, ki se je v heraldiki kmalu docela spojila z levom in postala »lion passant«. (ŠAVLI, J.: Slovenska znamenja, Bilje : Studio Ro, Založništvo Humar, 1994, str. 128-129)

Arheološke izkopanine na območju stare Karantanije in rimskega ter predrimskega Norika so med drugim prinesle na plano tudi številne upodobitve panterja vklesanega na spomenike in nagrobnike. Avstrijski arheologi uvrščajo noriške upodobitve panterja v obdobje 2. stoletja našega štetja (Dietz E., Modrijan W., von Jabornigg-Altenfels M. F., Schober A. idr.)

Med najlepše ohranjenimi noriškimi panterji sta zagotovo panterja, ki sta vzidana na stolnico Gospe svete (Maria Saal) na Gosposvetskem polju na Koroškem. »Dva panterja na vsaki strani kamnite vaze, s taco na rogu izobilja (cornucopiae); na vazi živalski motivi, iz nje raseta dve bujni trti z grozdi in zraven golobice oz. ptice. – Upodobitev skorajda povsem ustreza drevesu življenja, ki ga v tem obdobju simbolizira le še ornament. Spominja pa tudi na perzijski hom ter na fiziologovski Peridexion.« (ŠAVLI, J.: Slovenska znamenja, Bilje : Studio Ro, Založništvo Humar, 1994, str. 131; VON JABORNIGG-ALTENFELS, M., F.: Kärnten’s römische Altenthümer, Celovec, 1870, str. 67, slika CXLI)

Podobno simboliko kažeta tudi odlomka kamnov pri cerkvi v Dovšah severovzhodno od Celovca. Na enem kamnu je upodobljen del vaze s ptico in trto, pod njo pa je glava panterja. Na drugem odlomku kamna pa so krila in rep pozoja oziroma zmajevske kače ali znamenja zla oziroma zlodeja. (vir: VON JABORNIGG-ALTENFELS, M., F.: Kärnten’s römische Altenthümer, Celovec, 1870, itm., slika CCCLXXV)

Kamen s panterjem se nahaja tudi v stolnici na Krki na Koroškem, naslednji je bil najden na Štajerskem

Panter na kamnu

v vasi Löffelbach blizu mesta Hartberg vzhodno od Gradca. V kraju Kaldorf južno od Gradca so našli od vode močno zlizan panterjev kamen, panterjeve upodobitve pa so našli tudi v drugih krajih starega Norika in Panonije: na Ptuju, v Lipnici na gradu Seggau, v Gradcu, v Sobotišču (Szobathely) in drugod. (vir: SCHOBER, A.: Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien (glej E. Dietz, itm., str. 19))

Noriško-panonske motive s panterjem je za razliko od avstrijsko-nemških arheologov, ki se sklicujejo na grško-rimsko mitologijo, v 19. stoletju razlagal Davorin Trstenjak s staroslovenskimi in staroruskimi verovanji. V upodobitvi panterja je videl psa čuvaja podzemskega sveta, prav tako pa tudi prastaro nasprotovanje med silami dobrega in zla oziroma svetlobe in teme. (ŠAVLI, J.: Slovenska znamenja, Bilje : Studio Ro, Založništvo Humar, str. 132)

Panterjevo znamenje se je tudi v drugačnih oblikah zelo razširilo med slovenskimi Gorotanci – Karantanci in je značilno za najdbe v grobovih že imenovane Kotlaške ali Karantansko-kotlaške omike med 8. in 11. stoletjem, vsekakor še pred pojavom grbov in grboslovja. Uhani in zaponke s panterjevo upodobitvijo so najbolj pogosti na gornještajerskih najdiščih Köttlach, Krungl, Bad Goisern, Brunn, na spodnještajerskem Ptuju, v krajnskih najdiščih v Kranju, Mengešu, na Bledu, v bohinjski Srednji vasi ter celo v furlanskem Kvaru (Corno di Rosazzo). Najverjetnje pa se panter nahaja tudi na broši v koroški Peravi in v Ogleju.

Za te Kotlaške motive arheolog J. Kastelic sodi, da gre za »attitude retrospective« oziroma za motive, ki jih je moč zasledovati daleč v prazgodovino, v same začetke človekovega ustvarjanja. (vir: KASTELIC, J.: Blejska fibula s kentavrom-lokostrelcem, Arheološki vestnik, Ljubljana, 1962-1963, str. 554)

Panter iz Bohinja iz 9. stoletja

Razvidno je torej, da je bil panter kot znamenje branilca pred zlodejem, v raznih oblikah prisoten med Slovenci – Karantanci in Panonci, že v 1. tisočletju. To je povsem razumljivo, saj je bil tudi slovensko bojno znamenje. Zato se je ob pojavu grboslovja ali heraldike v 12. stoletju takoj znašel v grbih Koroške in Štajerske. Vse to nima nobene zveze s Habsburžani!

Dvojni pečat koroškega vojvoda Bernarda in sina Urha III

Dvojni pečat očeta (koroškega vojvoda Bernarda Gorotanskega) in sina (Urha III. Gorotanskega) na isti listini, ki jasno priča, da Črni panter ni bil rodbinski grb rodbine Španhajm, marveč grb vojvodstva Koroške

Vse pravice pridržane!