Skoči na vsebino

Dežela Štajerska ali Vojvodstvo Štajersko

Štajerska se je postopoma izoblikovala iz dela stare slovenske Karantanije z imenom Karantanska krajina (marcha Karentana). Ta je predstavljala karantansko obmejno področje – nemirno vojno krajino na vzhodu proti Ogrski. Razprostirala se je ob rekah srednji Muri in Aniži, njeno osrednje ozemlje pa je bilo sprva med Mostom na Muri (nemško Brück an der Mur) na severu in Radgono na jugu. Leta 1147 se je Karantanski krajini pridružila Podravska krajina ali marka, imenovana tudi Ptujska krajina – marchia Pitouiensi oz. Krajina onstran gozda – marchia Transsiluana. Takrat je oblast v krajini prevzela dinastija Travenskih Otokarjev z gradu Styraburg, ki so se označevali za štajerske mejne grofe (marchiones Stirenses). Leta 1147 sta se Otokar III. in Bernard Mariborski udeležila druge križarske vojne. Iz svete dežele se Bernard Mariborski ni več vrnil, njegove posesti v Podravski krajini pa je podedoval Otokar III. Travenski.

Rodbina štajerskih Otokarjev
Slika 1: Rodbina štajerskih Otokarjev

Naslednik Otokar IV. Travenski, je bil leta 1180 povzdignjen v štajerskega vojvoda (dux Stirie), njegova krajina pa v vojvodstvo Štajersko (ducatus Stirie). S tem, ko je bila Štajerska povzdignjena v samostojno vojvodstvo, je prekinila dotedanjo povezavo z matičnim vojvodstvom Koroško ter postala ena izmed držav Svetega rimskega cesarstva. Sestavni deli naddržavne in večnarodne skupnosti z imenom Sveto rimsko cesarstvo so namreč bila kraljestva, vojvodstva in knežije, ki so v stoletjih izoblikovale svojo deželno pravdo in so predstavljale države srednjega in novega veka.

Leta 1192 so izumrli tudi Travenski – Otokar III. in IV. sta bila oba pokopana v kartuziji Žiče (Zajckloštru). Štajersko vojvodstvo so takrat podedovali Babenberžani. Leopold V. Babenberški, je bil uradno potrjen za štajerskega vojvodo tudi s strani cesarja Henrika VI. v Wormsu. Nasledil ga je njegov sin Leopold VI. Slavni. Za časa njegovega vojvodstva je leta 1199 na spodnjem Štajerskem prišlo do bojev s sosednjimi Ogri. V teh bojih je ptujski gospod Miroslav I. Ptujski (Friderik I. Herr von Pettau) Štajerskemu vojvodstvu pribojeval celoten Velikonedeljski okraj (Velika Nedelja, Ormož, Središče ob Dravi, Sv. Miklavž in Lotmerške/ljutomerske gorice), ki je do tedaj sodil k Ogrski. Sam Ormož naj bi bil ustanovljen v spomin na sklenjen mir z Ogri, na kar spominja njegovo neslovensko ime Friedau. V teh krajih se je okrog leta 1205 določila dolgoletna štajerska meja proti Ogrski – namreč reka Mura od Radgone do Mote pri Lotmerku/Ljutomeru.   

Leopolda VI. Slavnega, je leta 1230 nasledil Miroslav Bojeviti Babenberški (Friderik). Ta štajerski vojvod se je tudi prvi imenoval gospod Krajnske, kjer si je tudi pridobil nekatera posestva. Štajerski vojvod Miroslav Bojeviti je bil nekaj časa celo v sporu in v boju s cesarjem Friderikom II. V bitki (15. 6. 1246) z ogrskim kraljem Belo IV, ob reki Litavi, so njegove čete sicer zmagale, sam pa je v boju padel. Z njegovo smrtjo se je končala vladavina Babenberžanov, ki so Štajerski vladali 54 let, saj so tedaj izumrli tudi oni.

V tem obdobju se je izoblikovala uprava dežele Štajerske. Največjo oblast poleg samega vojvoda so imeli deželni poglavar, deželni sodnik in deželni pisar (notar).

Po smrti zadnjega Babenberžana je prišlo na Štajerskem do t. i. medvladja, ki je trajalo kar 36 let. Nazadnje je papež Štajerce kaznoval z najhujšo cerkveno kaznijo, z interdiktom, ki je prepovedoval vsakršno božjo službo. Za Ebersteinskim je cesar Friderik II. na Štajersko za svojega namestnika poslal grofa Majnharda Goriško-Tirolskega. 

Leta 1250 je cesar umrl, grof Majnhard Goriško-Tirolski pa je nato zapustil deželo, ki je ostala brez vladarja. Novi pretendent za vojvoda Štajerske je postal Čeh Otokar II., ki se je poročil z Margareto Babenberško, da bi si tako po Stari Slovenski pravdi pridobil pravico do Dežele Štajerske. Štajersko pa je obenem hotel tudi ogrski kralj Bela IV., ki jo je nameraval izročiti svojemu sinu Štefanu. Zato je prišlo do vojne med obema kraljema. Mir med njima je bil sklenjen 3. 4. 1254 v Budimu na Ogrskem, po katerem je Štajerska pripadla mladoletnemu sinu ogrskega kralja, Štefanu. Istega leta 1254 je Štajerska na severozahodu izgubila Travensko krajino (nemško Traungau), ki je pozneje pripadla Gornji Avstriji, ter grofijo Pitten na severovzhodu, ki je postala del Spodnje Avstrije. V tem obdobju pa je pripadel Štajerski del nekdanje Savinjske mejne krajine (prvič omenjene leta 980 kot Sovuina) severno od Save. Drugi, dolenski del Savinjske krajine je bil kasneje znan pod imenom Slovenska krajina oz. Marka (Marchia Sclavonica, que vulgo Windismarch dicitur) in se je potem združil s Krajnsko.

Zaradi mladoletnosti sina ogrskega kralja Štefana, je Štajersko upravljal Štefan Šubic iz Zagreba, vendar je bilo ljudstvo z njim nezadovoljno, prav posebej domače plemstvo. Ker Ogri niso hoteli potrditi njihovih pravic, so štajerski plemiči izvedli kramolo (upor) in ogrskega namestnika Štefana Šubica Zagrebečkega leta 1258 izgnali iz dežele. Nato je novi ogrski vladar Štefan prispel na Ptuj z veliko vojsko.

Nove razmere je izkoristil Otokar II. Češki, ki je hotel Štajersko vojvodstvo zase. Leta 1259 je prišel v Gradec in tam nastavil svojega namestnika. Zaradi tega mu je ogrski kralj Bela IV. napovedal vojno. Do odločilne bitke je prišlo pri Kressenbrunu na Moravskem polju leta 1260. Tam so bili Ogri, tudi s pomočjo junaških Štajercev, ki so se bojevali pod lastnim štajerskim praporom z Belim (Srebrnim) panterjem na Otokarjevi strani – premagani. Ogri so bili prisiljeni zapustiti Štajersko. Ta je s tem pripadla Otokarju II., ki je postal novi vojvod Štajerski. Leta 1262 je tudi cesar potrdil in Otokarju II. uradno izročil Štajersko vojvodstvo v fevd. V času Otokarjeve vladavine je nastal natančen popis vseh posestev štajerskih deželnih knezov z naslovom Rationarium, ki predstavlja izjemno pomembno knjigo za štajersko topografijo srednjega veka.

Ker je med tem izumrla tudi cesarska rodbina Hohenstaufenska, so tudi na Nemškem nastale zmedene razmere. Istočasno sta bila za kralja izvoljena angleški kraljevič Rihard Kornwalski ter španski vladar Alfonz X. Nihče izmed njiju pa ni imel prave, dejanske oblasti. Dne 20. kimavca 1273 so nemški knezi za kralja izvolili grofa Rudolfa Habsburškega, doma iz Švice. Natančneje se je njegov grad Habsburg (oz. Habichtsburg, kar naj bi pomenilo Jastrebov grad) nahajal 4 kilometre zahodno od kraja Slovensk (Windisch pri Aargavu), zahodno od današnjega Züricha. Na državnem zboru v Norimbergu (Nürnbergu) je bilo sklenjeno, da morajo vsi državni fevdi pripasti nazaj državi, v kolikor se njih posedniki oz. vazali ne bodo oglasili pri nemškemu kralju. Ta sklep je seveda bil naperjen naravnost proti češkemu kralju Otokarju II., ki je bil tudi vojvod Koroške in Štajerske ter gospod Krajnske in Slovenske krajine (Marke). 

Otokar II. na to nikakor ni hotel pristati in zato je prišlo do nove vojne med njim ter Rudolfom Habsburškim. Ker je med tem prišlo do upora celo na samem Češkem, je leta 1276 Otokar II. sklenil mir z Rudolfom Habsburškim, pri čemer se je odpovedal vojvodstvu Štajerskemu in Koroškemu ter gospostvu Krajnskemu. Že naslednje lega leta 1277 je Habsburžan Štajercem na Dunaju potrdil vse njihove stare pravice in jim obljubil, da jim nikoli ne bo dal drugega kneza za deželnega vladarja, kot le tistega, ki ga bodo sami izbrali. Prav tako je Štajercem obljubil, da jim ne bo treba priseči zvestobe nobenemu deželnemu knezu, ki jim ne bo pripravljen potrditi njihovih starodavnih pravic. Koroško vojvodstvo je tedaj podelil grofu Majnhardu II. Goriško-Tirolskemu.

Otokar II. pa s stanjem nikakor ni bil zadovoljen, zato je prišlo do nove vojne med njim in Rudolfom Habsburškim. Odločilna bitka se je spet odvila na Moravskem polju. V bitki leta 1278. je bila češka vojska poražena, kralj Otokar pa ubit. Te bitke, ki je določila nadaljnjo usodo Avstrije in slovenskih dežel, so se udeležili številni štajerski, koroški, krajnski in goriški plemiči. Po smrti češkega kralja Otokarja II. so postali štajerski vojvodi Habsburžani, Avstrija in Štajerska pa sta postali dedni deželi Habsburžanov.

Za Rudolfom Habsburškim so vojvodstvo Štajersko prevzemali njegovi nasledniki, vojvodi Albreht I., Rudolf III., Friderik Lepi in Albreht II. Modri. Ta vojvod je dal prevesti stare štajerske pravice iz latinščine v nemščino. Leta 1338 je bil prav v zvezi z deželnim pravom v štajerskem Gradcu zbor in posvet krajnskih, koroških in štajerskih stanov.

»Leta 1338 so se v Gradcu sestali zastopniki plemstva Štajerske, Koroške in Kranjske. Prosili so, da bi se razširile pravice štajerskega plemstva tudi na koroško in krajnsko plemstvo. Ne smemo misliti, da je bilo, ko je plemstvo prosilo za novo deželno pravo, zamenjano staro slovensko pravo z novim nemškim, kakor se je v našem zgodovinopisju včasih že trdilo. Deželno pravo je bilo dopolnjeno tudi na Krajnskem in Koroškem s pravicami, ki so si jih štajerski ministeriali v posebej ugodnih razmerah XIII. stoletja že pridobili. Ob tem se je pokazala povezanost plemiškega razreda v vseh treh pokrajinah, iz katerih se je začela že v drugi polovici XIV. stoletja oblikovati posebna skupina habsburških dežel, tako imenovana Notranja Avstrija. Plemstvo je namreč – po sporočilu Tomaža Ebendorferja, kronista iz XV. stoletja – izrazilo željo, da bi »s Štajerci postali eno ljudstvo«.«

Vojvodu Albrehtu II. je sledil Rudolf IV., ki je Štajerski priboril Slovenj Gradec. To gospostvo je bilo do časa njegovega vojvodstva v lasti Oglejskih patriarhov, ljudstvo pa mu je zvestobo priseglo leta 1346. Za Rudolfom IV. sta Štajerski skupno vladala njegova brata Leopold Pobožni in Albreht III., zatem pa Leopold III. Od leta 1396 do 1402 je na Štajerskem vladal vojvod Viljelm I., od leta 1402 do 1404 skupaj Viljem I. z bratom Ernestom I., ter od leta 1404 do 1406 Leopold IV.

Winidschgratz - Slovenj Gradec
Slika 2: Winidschgratz - Slovenj Gradec

Od 14. stoletja naprej (tudi leta 1918) je bil Slovenj Gradec štajersko mesto, kar dokazuje tudi izsek zgornjega zemljevida
vojvodstva Štajerske na katerem je Slovenj Gradec v nemščini imenovan Windischgraz.
V SRS Sloveniji in v Republiki Sloveniji se je uveljavilo zmotno prepričanje, da je Slovenj Gradec koroško mesto.
Uvrstili so ga v statistično regijo Koroška, ki nima nikakršnih zgodovinskih ali upravno-političnih temeljev

Dne 25. 9. 1379, v obdobju vojvodstva Leopolda Pobožnega in Albrehta III., je z Neubergersko delitveno pogodbo (Neuberger Teilugsvertrag) prišlo do dedne delitve na Leopoldinsko in Albertinsko vejo Habsburžanov. Druga delitev je bila sklenjena 22. kimavca 1395 v skladu s Pogodbo iz Hollenburga (Vertrag von Hollenburg). Posledica tega je bil nastanek t. i. Notranje Avstrije, kar je skupno ime za tedaj večinsko slovenske dežele oziroma vojvodstva Koroško, Krajnsko in Štajersko, Goriško-Gradiško grofijo (od leta 1500), Istro ter mesto Trst in Slovensko krajino (Windisch Mark). V obdobju po dednih delitvah Habsburžanov, v kasnejših desetletjih torej, je predstavljala Štajerska osrednji in obenem največji del Notranjih dežel (Innerösterreich), Gradec pa je bil prestolnica navedenih zgodovinskih dežel oziroma Notranjega nadvojvodstva.

Prvi pravi notranjedeželski vladar je bil nadvojvod (Erzherzog) Ernest Železni, ki so mu v skladu s starodavno Slovensko pravdo oziroma po starem karantanskem slovenskem obredu Ustoličevanja, dne 18. sušca 1414 na Gosposvetskem polju oziroma v Svatnah na Koroškem slovesno izročili oblast na Knežjem kamnu. Vsem vojvodstvom oziroma deželam ter grofijam in krajinam je vladal iz štajerskega Gradca.

Zemljevid Notranje Avstrije oziroma Notranjih dežel
Slika 3: Zemljevid Notranje Avstrije oziroma Notranjih dežel

Zemljevid Notranje Avstrije oziroma Notranjih dežel: Vojvodstvo Štajerska, Krajnska, Koroška,
Goriško-gradiška grofija in Nemško-avstrijsko Primorje iz leta 1794 Vojvodstvo Štajerska, Krajnska, Koroška,
Goriško-gradiška grofija in Nemško-avstrijsko Primorje iz leta 1794.

Po smrti nadvojvoda Ernesta Železnega (1424), ga je nasledil njegov sin, poznejši cesar Friderik III., ki je kar 40 let živel in vladal v Gradcu. Leta 1462 je Štajersko razdelil v štiri okrožja oziroma četrti – firtle (nemško virtel), kar je bila prva celovita posvetna organizacija uprave in prva oblika centralno organizirane obrambe. Upravna okrožja so se pozneje sicer spreminjala, vendar so v temelju ostala enaka do 18. stoletja. Z reformami Marije Terezije in Jožefa II. so postale četrti osrednja območja okrožij. Okrožje med rekama Muro in Dravo je bilo jedro okrožja Maribor, zahodno od tega pa je nastalo okrožje Celje.

V Napoleonovih vojnah so bili Francozi na Štajerskem tri krat, prvič leta 1797, drugič 1805 in tretjič leta 1809. Po koncu Napoleonovih vojn, je bilo na Dunajskem kongresu sklenjeno, da se Štajerska vrne k Avstriji, v kateri je imela od leta 1849, pa do razpada Avstro-ogrske leta 1918 status samostojne kronske dežele.

Štajerski deželni zbor je imel 87 deželnih poslancev ter deželnega glavarja in njegovega namestnika, ki sta izvrševala to, kar je sklenil ves deželni zbor. Dežela je bila razdeljena na 22 okrajnih glavarstev. Na Spodnjem Štajerskem so bili pomembni kraji Brežice, Celje, Konjice, Slovenji Gradec, Maribor, Ptuj in Ljutomer. Mesta Celje, Maribor in Ptuj so imela, ob deželni prestolici Gradec, svoje posebne pravice (lastne statute) in niso bila podrejena okrajnim glavarjem.

Okrožja Dežele Štajerske leta 1855
Slika 4 : Zemljevid Vojvodstva Štajerske

Zemljevid Vojvodstva Štajerske prikazuje razdelitev Štajerske na tri okrožja (nemško Kreis):
1. Graško okrožje (nem. Grätzer Kreis); 2. Mostno okrožje (nem. Brücker Kreis) 3. Mariborsko okrožje (nem. Marburger Kreis)

Po razpadu Avstro-ogrske leta 1918, se je južni, še vedno slovensko govoreči del dežele Štajerske, po vojaškem posredovanju generala Rudolfa Maistra in njegovih prostovoljcev, ločil od ponemčenega dela dežele in se priključil novoustanovljeni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Le-ta je po 1. grudnu 1918 postala del nove države Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev.

25. rožnika 2017 so zbrani svobodni ljudje, štajerski in slovenski domorodci na Veči v Lesičnem v občini Kozje, po 99. letih ponovno oživili Deželo Štajersko.

Slovstvo in viri:
MEŠIČEK, J.: Vojvodina Štajerska, Celje : Založila Goričan & Leskovšek v Celju, 1913
ŠIŠKO, A.: Zedinjena Slovenska varda, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2020
ŠIŠKO, A.: Sloven(c)i in Slovenija, 1. del, Viri in slovstvo, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2021
ŠIŠKO, A.: Sloven(c)i in Slovenija, 2. del, Starodavno ime Slovenija, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2021
ŠIŠKO, A.: Boj za severno mejo, elektronski vir: http://www.hervardi.com/boj_za_severno_mejo.php.html [dostop 20. 12. 2022]
Veča svobodnih ljudi Dežele Štajerske, dne 24. rožnika 2017 v Lesičnem v občini Kozje

Slike:
Slika 1: Rodbina štajerskih Otokarjev;  Wikipedija,
geslo Otokarji, 
elektronski vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Otokarji [dostop 25. 12. 2022]
Slika 2: Winidschgratz – Slovenj Gradec
slika 3: Zemljevid Notranje Avstrije oziroma Notranjih dežel
Slika 4 : Zemljevid Vojvodstva Štajerske z okrožji
Slika 5: Zemljevid Notranje Avstrije oziroma Notranjih dežel 

Vse pravice pridržane!