Državnopravna mednarodna suverenost slovenskih zgodovinskih dežel
Uvod
Slovenske zgodovinske dežele, sprva imenovane vojvodstva, pozneje tudi kronovine, so bile do Napoleonovih vojn suverene države znotraj Svetega rimskega cesarstva. Njihova državnost je bila vseskozi mednarodno priznana. V pričujočem prispevku bomo predstavili listine, privilegije, zakone oziroma ustavne določbe, ki so vplivale tudi na položaj slovenskih zgodovinskih dežel ter posledično na njihove prebivalce, naše domorodne prednike.
Spodaj predstavljena mednarodno pravna dejstva in listine se najprej nanašajo na dežele v Svetem rimskem cesarstvu. Med temi so bile slovenske zgodovinske dežele, ki so izšle iz starodavne Karantanije, Gorotana ali Karantanske Slovenije, imenovane tudi dedne dežele Koroška, Štajerska, Krajnska in nazadnje Primorje. Po razpadu Svetega rimskega cesarstva se nanašajo na Avstrijsko cesarstvo, zatem na Avsto-Ogrsko cesarstvo in nazadnje na Kraljestvo SHS. Ko se je uradno pojavilo ime države Kraljevina Jugoslavija, je bilo to storjeno z diktatom in diktaturo kralja Aleksandra Karađorđevića, zatem pa je prišlo do okupacije in razkosanja slovenskih dežel med štiri okupatorje: Nemce, Italijane, Madžare in Hrvate.
Vso to obdobje so bili slovenski domorodci izpostavljeni očitnim elementom rodomora, kot so bili ubijanje, preganjanje, preseljevanje in naklepno izpostavljanje življenjskim razmeram, ki naj privedejo do popolnega ali delnega fizičnega uničenja slovenske domorodne skupnosti.
Kljub vsem tem dejstvom pa so slovenske zgodovinske dežele v mednarodno pravnem smislu obstajale od 12. stoletja in obstajajo še danes.
Pregled zakonov, privilegijev in listin, ki dokazujejo sosledje mednarodno pravnega statusa slovenskih zgodovinskih dežel
Wormski privilegij iz leta 1231
Wormski privilegij iz leta 1231 je v Svetem rimskem cesarstvu priznal posvetnim knezom popolno vladarsko oblast v njihovih deželah. Knezi so postali deželni gospodje (Landesherren) in so smeli sami postavljati sodnike, določati sejme, kovati denar, utrjevati deželo, graditi ceste. Hkrati so tudi velikaši vsake dežele dobili pravico potrjevati nove zakone. Pozneje so se ti velikaši imenovali Deželni stanovi (Landesstände).
Zakon o deželnem miru 1235
Zakon o deželnem miru (Landfriedengesetz), sprejet leta 1235 na državnem zboru v Mainzu, je bil prvi zakon napisan v nemščini in latinščini, s katerim je cesar omejil zasebne vojne in prepire. Naslednje leto 1236 je izobčil Friderika II. Bojevitega in njegove dežele – tudi Štajersko – razglasil za neposredne državne dežele (Reichsunmittelbar).
Privolilna pisma 1282
Leta 1282 so volilni knezi Rudolfu I. Habsburškemu s »privolilnimi pismi« (Willebriefe) dali dovoljenje, da je na državnem zboru v Augsburgu svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu podelil Avstrijo, Štajersko, Krajnsko in Slovensko krajino ali marko.
Ustoličenje koroškega vojvoda Majnharda II. Goriško-Tirolskega dne 1. 9. 1286
Leta 1286 je Rufolf I. Habsburški iz hvaležnosti za pomoč v boju zoper Otokarja II. podelil Koroško Goriškemu grofu Majnhardu II. Goriško-Tirolskemu, ki se je dal 1. kimavca 1286 v skladu z obredom Slovenske pravde ustoličiti na Knežjem kamnu na Gosposvetskem polju na Koroškem. Njegova hči Elizabeta je bila poročena z Rudolfovim sinom Albrehtom. To dejstvo pomeni, da rodbina Habsburžanov po ženski liniji izvira od Koroških vojvodov, ki so govorili slovensko in so pripadali Slovenski pravdi.
Zlata bula cesarja Karla IV. 1356
Zlata bula cesarja Karla IV. Luksemburškega iz leta 1356, določa pravice sedmih volilnih knezov v cesarstvu in govori o tem, naj se njihovi sinovi učijo slovenskega jezika.
Privilegium maius leta 1359
Rudolf IV, Habsburški je izdal Privilegium maius leta 1359. S ponarejenim Velikim pismom o svobodi, je vojvod Rudolf IV. Ustanovnik leta 1359, ponaredil več listin, iz katerih naj bi vojvodstvu Avstriji iz davnine pripadale posebne pravice. Med njimi so tudi simboli oblasti (krona in žezlo). Listine cesar Karel IV. ni priznal, ker jo je spoznal za ponarejeno. Gre za pet listin, ki so bile izdane kot domnevni izvirniki:
- Listina z dne 4. vinotoka 1058 – izdal kralj Henrik IV. za mejnega grofa Ernsta Avstrijskega;
- Listina z dne 17. kimavca 1156 – izdal cesar Friedrich I. Barbarossa, kot razširitev listine Privilegium minus;
- Listina z dne 24. velikega srpana 1228 – izdal kralj Henrik VII. za vojvoda Leopolda VI. Avstrijskega;
- Potrdilo z rožnika 1245 – cesar Friderik II., Potrdilo Privilegium maius dopolnjeno z nadaljnjimi pravicami;
- Listina z dne 11. rožnika 1283 – kralj Rudolf I. za sinova Albrechta in Rudolfa, gre za potrditev vseh prejšnjih listin.
Kar zadeva korpus listin Privilegium maius, je za Slovence najpomembneje to, da so med ponarejenimi privilegiji dejansko obstoječi privilegiji, ki so pripadali izključno nadvojvodstvu Koroški in so izhajali še iz stare slovenske Karantanije ter so pripadali domorodni Slovenski pravdi ali Stari pravdi. Mednje sodita vojvodov sprejem fevdov na konju in ne kleče, ter slovesni vojvodov nastop pri sprejemanju fevdov z Vojvodskim ali Slovenskim klobukom, ki sta med vsemi kraljestvi in vojvodstvi v Svetem rimskem cesarstvu bili značilni edino za vojvodstvo Koroško. V dokumentih najdemo tudi naziv “archidux” ali nadvojvod, ki se prav tako nanašata na nadvojvodstvo Koroško.
Ustoličenje slovenskega nadvojvoda Ernesta Železnega 18. 3. 1414
Ernest Železni iz Štajerske (Leopoldinske) rodbine Habsburžanov je vladal Deželi Štajerski, Deželi Koroški in Deželi Krajnski (s skupnim imenom Notranje dežele ali Notranja Avstrija) od leta 1406 do svoje smrti leta 1424. Dne 18. 3. 1414 je bil ustoličen na Knežjem kamnu na Gosposvetskem polju na Koroškem in s tem dejanjem je prejel nov višji naslov nadvojvod (nem. Erzherzog). Dejanje Slovenskega Ustoličevanja v skladu s starodavno Slovensko pravdo in prevzem naziva nadvojvod, je pripomoglo k poznejšemu priznanju oziroma potrditvi listin Privilegium maius.
Potrditev listin Privilegium maius leta 1453
Leta 1453 je cesar Friderik III. (sin zadnjega dokazano ustoličenega na Knežjem kamnu – nadvojvoda Ernesta Železnega) potrdil Privilegium maius Rudolfa IV. in od tedaj so imeli člani notranjeavstrijske veje Habsburške rodbine uradno potrjeni naslov nadvojvod (Erzherzog).
Večni deželni mir 1495
Cesar Maksimilijan je leta 1495 v Wormsu na državnem zboru razglasil Večni deželni mir (Ewiger Landfrieden). Na državnem zboru v Augsburgu so leta 1500 najprej razdelili Cesarstvo v 6 okrožij, na državnem zboru v Wormsu 1521, pa so dodali še štiri. Med njimi je bil tudi Avstrijski krog (Österreichischer Reichskreis), v katerega so sodile Habsburške dedne dežele (Erblande) Štajerska, Koroška, Krajnska, Goriška, Trst in Istra.
Westfalski mir, 24. 10. 1648
Dne 24. vinotoka 1648 je bil podpisan Westfalski mir oziroma sta bili slovesno podpisani dve mirovni listini Instrumentum pacis Osnabruggense et Monasteriense. Švedi in nemški protestantski državni stanovi so zborovali v Osnabrücku, Francozi in ostale katoliške države pa v Münstru. Državnopravne določbe so razdrle staro fevdalno državno zvezo, vsem državnim stanovom pa so priznali deželno gospostvo (ius territoriale) in pravico, da smejo pro sua conservatione et securitate sklepati zveze med seboj in z inozemstvom. Cesarju so ostale zgolj nekatere časti in reprezentacijske pravice.
Pragmatična sankcija 19. 4. 1713
Cesar Karel VI. je 19. 4. 1713 izdal Pragmatično sankcijo, s katero je hčerki Mariji Tereziji po svoji smrti zagotovil nasledstvo na avstrijskem prestolu in vladarski položaj v državi. Določil je nedeljivost in enotnost habsburških dežel ter dedovanje svojih potomcev v ženski liniji. To pomeni, da je cesar Karel VI. priznal Slovensko Staro pravdo, ki priznava dedovanje potomcev tudi v ženski liniji, če izumrejo moški potomci.
Ljubenski mirovni sporazum, 18. 4. 1797
Ljubenski mirovni sporazum med Napoleonom in cesarjem Francem z dne 18. 4. 1797 (Articles preliminaires de paix de Leoben), v katerem so bile habsburške dedne dežele izrecno imenovane države (francosko etats hereditaires – 7. člen). V skladu s sporazumom, je Napoleon vrnil cesarju njegove dedne države : Tirolsko, Koroško, Krajnsko, Štajersko in Furlanijo (8. člen).
Razglasitev Avstrijskega cesarstva dne 7. 12. 1804 na Dunaju
V Cesarskem patentu je cesar Franc II. posebej poudaril, da novi dedni naslov vsakokratnega vladarja iz hiše Habsburžanov – cesar, v ničemer ne spreminja ustavnega položaja habsburških suverenih dežel in kraljestev – Koroške, Krajnske, Štajerske.
Cesarski patent z dne 30. 12. 1849
S cesarskim patentom cesarja Franca Jožefa I., cesarja Avstrijanskega z dne 30. grudna 1849 se je:
– izdala in razglasila deželna ustava za vojvodstvo Koroško (v nemškem besedilu dne 9. 1. 1850, v dvojnem, tudi slovenskem besedilu dne 15. 5. 1850);
– izdala in razglasila deželna ustava za vojvodstvo Krajnsko (v nemškem besedilu dne 10. 1. 1850, v dvojnem, tudi slovenskem besedilu dne 25. 5. 1850);
– izdala in razglasila deželna ustava za vojvodstvo Štajersko (v nemškem besedilu dne 16. 1. 1850, v dvojnem, tudi slovenskem besedilu dne 20. 6. 1850).
Cesarski patent z dne 25. 1. 1850
S cesarskim patentom cesarja Franca Jožefa I., cesarja Avstrijanskega z dne 25. prosinca 1850 se je:
– izdala in razglasila deželna ustava za pokneženo grofnijo Goriško in Gradiškansko in mejno grofnijo Istrijansko (v nemškem besedilu dne 15. 2. 1850, v dvojnem, tudi slovenskem besedilu dne 22. 7. 1850).
Cesarski patent z dne 12. 4. 1850
S cesarskim patentom cesarja Franca Jožefa I., cesarja Avstrijanskega z dne 12. malega travna 1850 se je:
– izdala in razglasila ustava za neposredno mesto Tržaško (v nemškem besedilu dne 16. 4. 1850, v dvojnem, tudi slovenskem besedilu dne 19. 7. 1850).
Poravnava 1867
Poravnavo je meseca grudna 1867 sklenila dinastija Habsburžanov s predstavniki ogrskih velikašev v budimpeštanskem parlamentu. Podobno kot Cesarski patent iz leta 1804 je potrdila in priznala obstoj deželne državnosti in avtonomije znotraj Avstrijskega cesarstva. Priznala je mednarodnopravni status dežel, saj konstitutivni akt jasno navaja, da dvodržavje sestavljajo Ogrsko kraljestvo ter Kraljestva in Dežele (množina) zastopane v državnem zboru (nemško Die im Reichsrat vertretenen Königreiche und Länder) na Dunaju. Dežele so bile torej tvorec dvodržavja sui generis in s tem tudi subjekt mednarodnega prava.
Manifest cesarja Karla 1918
Avstrijski cesar Karel I. je pred koncem 1. svetovne vojne dne 16. 10. 1918 obelodanil svoj Manifest: ustavni akt, ki je upošteval zgodovinsko državnost, suverenost in avtonomijo vojvodstev in kraljestev, ki so imele svoje predstavnike v cesarskem svetu. V njem je predvidel, da si lahko suverene zgodovinske dežele izberejo svoje parlamente oziroma narodne svete po etničnem oziroma narodnostnem ključu ter se po lastni odločitvi svobodno združujejo ali razdružujejo. Cesarjev Manifest je nastal povsem v skladu z zakonodajnim postopkom. Dne 15. 10. 1918 je Kronski svet pripravil besedilo Manifesta, ki ga je nato v noči na 16. vinotok sprejel Ministrski svet, zatem pa potrdil še cesar. Manifest je uradno stopil v veljavo naslednji dan. Ameriški predsednik Wilson, ki je podpiral pravico narodov do samoodločbe je odrekal veljavnost slehernemu ukrepu avstrijske monarhije po prosincu 1918, priznal pa je veljavo Manifesta glede Avstro-ogrskih državnih zadev. S tem je Manifest de facto obveljal ter postal podlaga legitimnosti narodnih svetov v deželah Avstrijskega cesarstva.
Ustanovitev Narodne vlade za Krajnsko, Primorsko, Koroško in Štajersko dne 31. 10. 1918
V Ljubljani so na podlagi Karlovega Manifesta poslanci slovenskih dežel dne 31. 10. 1918 ustanovili skupno Narodno vlado za Krajnsko, Primorsko (tudi za Trst, Istro in po Kozlerjevo Istrske otoke) ter slovenska dela Koroške in Štajerske, enako kot so na Dunaju nemški predstavniki za nemške dežele v Avstriji razglasili – Nemško Avstrijo/Deutschösterreich.
Slovenski narodni svet je o svoji odločitvi na podlagi Manifesta uradno obvestil vlado na Dunaju, ki je slovensko ustavnopravdno dejanje sprejela na znanje brez ugovora. Dejstvo, da je Narodni svet v Ljubljani s tem dejanjem prevzel suvereno upravo slovenskih dežel, dokazuje zgodovinsko državnost in suverene pravice teh dežel, oziroma slovenske vlade, ki je s tem prevzela državne posle. Tako je bila zagotovljena legitimnost in državnopravdno sosledje slovenskih zgodovinskih dežel vključno z ozemljem, mejami, deželani/državljani in oblastjo.
Zedinjenje dežel Države SHS s Kraljevino Srbijo in Črno goro 1. 12. 1918
Pomembno je tudi dejstvo, da je v besedilu listine o zedinjenju s Kraljevino Srbijo in Črno goro dne 1. 12. 1918 v Belgradu prišlo do spremembe imena Država SHS v »dežele Države SHS«, kar pomeni, da subjekt mednarodne pravde ni bila Država SHS, bile pa so to dežele Države SHS, torej slovenske zgodovinske dežele, ki so dejansko imele mednarodno pravno subjektiviteto.
Slovenske zgodovinske dežele še vedno obstajajo, v njih pa prebivamo mi – Slovenski domorodci!
Slovenske zgodovinske dežele predstavljajo starodavno izročilo naših domorodnih prednikov. Bile so njihove, so naše in bodo pripadale našim potomcem! Mi domorodci se jim nismo nikdar odpovedali ali odrekli, zato še vedno obstajajo.
Slovenskih domorodcev v zvezi z zgodovinskimi deželami nikdar ni nihče ničesar vprašal, zato so sleherne spremembe mednarodnega državnopravnega položaja z domorodnega vidika nepomembne in neveljavne. Zaradi načrtnega ignoriranja pravice samoodločbe slovenskih domorodcev pomenijo zgolj enostransko nasilno dejanje, pravzaprav okupacijo, morebiti pa tudi rodomor ali genocid nad slovenskimi domorodci.
Rodomor ali genocid predstavlja največji zločin nad človeštvom, ki nikdar ne zastara.
Dne 9. grudna 1948 je bil s sklepom Generalne skupščine OZN rodomor (genocid) razglašen kot zločin proti človeštvu. V mednarodnem pravu rodomor ureja Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina rodomora (genocida). Slovenija je podpisnica konvencije o rodomoru od leta 1950, ko ga je ratificirala SFRJ. Republika Slovenija je konvencijo notificirala dne 1. 7. 1992, z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo.
Vse pravice pridržane!