Ko je ljudska veča izmed sebe izbrala novega vladarja, se je pričel obred, ki po vsebini predstavlja bistveni del Slovenske pravde in Slovenske ljudovlade – Slovensko Ustoličevanje. Ustoličevanje je namreč ustavnopravdni postopek in politični dogodek, med katerim se je izključno v slovenščini, javno ter pred pričami sklenila pogodba med ljudstvom in vladarjem.

Ustoličevanje torej ni samo obred, temveč predstavlja vrhunec oziroma posvetitev vrednot, ki jih pooseblja na splošni ljudski veči izbran predstavnik slovenskega ljudstva – kral, vojvod ali knez oziroma nadvojvod, katerega prvenstvena naloga je ljudstvu predvsem služiti, ne pa mu vladati kot tiran.

Simbolična dejanja in pravice ter dolžnosti izvirajo iz starodavnih izročil Slovenske pravde in Slovenske navade (institutio Sclavenica in consuetudinem Sclavorum). Obredni in zaprisežni jezik pri Ustoličevanju je bila vselej slovenščina, kar priča o izrazitem narodnostnem značaju karantanske državne tvorbe in je nekaj edinstvenega v vsej takratni Evropi, kjer se je v tistem času dosledno uporabljala le latinščina. Slovenščina ima pri Ustoličevanju simboličen politični in ustavnopravdni značaj, saj se je v slovenskem jeziku pred pričami sklenila pogodba med vladarjem in ljudstvom. Vse navedeno predstavlja sestavni del politične ideje izvirne Slovenske ljudovlade. Gre za edinstven in izredno pomemben državnopravdni akt ter izraz samonikle pravdotvornosti preprostih ljudi – slovenskega ljudstva – naših prednikov.

»V obredu ustoličenja koroškega vojvode imamo Slovenci zanimivo državnopravdno starino, ki je povzročila že celo vrsto razlag in obsežnih znanstvenih razprav. Enostransko presojanje posameznih delov obreda, ki da je tujega izvora, predvsem pa napačno osnovno načelo, da stopajo Slovenci kot narod brez prave politične organizacije, to je v svojih posledicah rodilo popolnoma neutemeljeno naziranje, češ da so Slovenci, takoj ko so v osmem stoletju stopili v pobližji stik z nemško državo, izgubili še tisto politično samostojnost in neodvisnost, kolikor so je sploh kdaj imeli, in da so si vrhu tega nakopali še osebno hlapčevsko podložnost. To zgrešeno naziranje temelji v modernem imperialističnem pojmovanju zaključene in izključno nacionalne države, ki skuša izenačiti in priličiti vse dele vladajočemu državnemu narodu in ki zato oblastno uravnava vse javno, zasebno, družbeno, socialno in gospodarsko življenje.«

Tudi barve so pri Slovenskem Ustoličevanju imele točno določen pomen: siva kot barva prahu je ponazarjala minljivost zemeljskega življenja, rdeča pa večne vrednote. Marogasta oz. pisana vol in konj sta v črno-beli različici predstavljala karantansko deželo, podobno kot znamenje Črni panter, ki se je na praporu in v grbu nahajal v enakih barvah. Prav tako sta ti barvi prvotno ponazarjali tudi staroslovensko vero v smislu dualizma – dobrega in zla. Šlo je za starodaven običaj, ki je nedvomno izviral iz staroslovenske vere, a se je v nekoliko spremenjeni različici ohranil tudi v obdobju krščanstva.

Bogastvo simbolov Ustoličevanja je trojnega pomena ter ima: ljudovladni, narodni in gospodarski značaj. Obred je bistveno kmečki, pri čemer je treba to besedo razumeti v pomenu svobodnega človeka, ki se zaveda in udejanja svoje pravice do političnega udejstvovanja in urejanja družbenih odnosov. Kmet je bil predstavnik svobodnega ljudstva, ki je bilo tedaj predvsem poljedelsko. Vojvod je moral ob Ustoličevanju s seboj pripeljati dve simbolični živali, konja in vola. Predaja obeh živin je predstavljala jamstvo, da bo ljudstvu dana priložnost mirno opravljati poljedelske posle.

Takratni slovenski kmetje so bili močni, častni, ponosni možje, in predvsem – ljubili so svobodo. Srednjeveški Nemci so v Švabskem ogledalu (Schwabenspieglu) takole označili slovensko kmečko ljudstvo: »Ne prenašajo vlade plemstva ali sile, temveč samo vlado poštenja in zvestobe.« Dobro znano dejstvo je bilo takrat, da ni bilo bolj poštenega in bolj vernega ljudstva, kakor so bili Slovenci – Korotanci. Bili pa so tudi ponosni možje. O njih je šel pregovor: »Ne sname klobuka pred nemškim cesarjem: on je slovenski kmet.« Ta pregovor je utelešenje zakonitega običaja. Vojvodski kmet je imel pravico nositi Slovenski klobuk na glavi tudi na cesarskem dvoru.

Obred Ustoličevanja na Knežjem kamnu predstavlja pravo bistvo ljudovladnih idej. Suverenost naroda je v njem izražena tako izrazito in s takim poudarkom, da praktično ne moremo najti jasnejše izražene ljudovladne ideje v kateremkoli drugem konstitutivnem obredu. Vojvod dobi moč od ljudstva, to pa je polno prave ljudovladne nezaupljivosti, ki zahteva trdna jamstva in kateremu je dan najvišji priziv: pravica do upora – do kramole. Vojvod je odvisen od dobre volje svobodnega – kmečkega naroda.

Stare slovenske kmečke države oziroma deržele/dežele ni združevala sila. Utemeljena je bila na pravičnosti in zakonu, ki ga je ljudstvo ustvarilo samo in ga je tudi spoštovalo ter priznavalo. Prvo kmetovo vprašanje, ki se je nanašalo na kandidata za vojvoda je bilo: »Ali je pravičen sodnik?« Vojvod je bil namreč tudi prvi sodnik v deželi. Pravičnost pa je bila obenem osnovni cilj slovenskega kmeta. Brez pravičnosti ne more biti političnega reda niti družbene ubranosti. Vojvodu je moral biti pri srcu predvsem blagor ljudstva. Ni smel dajati predpravic nobenemu razredu, nobenemu stanu. Pred njim so bili dejansko enaki vsi ljudje v pravicah in dolžnostih, prvi v enakosti pa je bil prav on sam.

Slovenski kmet ni želel ustoličiti drugega vladarja kot samo takšnega, ki je bil pripravljen obljubiti družbeno solidarnost, ter boljše in plemenitejše razmerje med človekom in človekom. Niti pokorščina zaradi zavojevanja niti suženjstvo nista bila temelja te stare deržele – Slovenske ljudovlade, temveč najvišji moralni nauk pravega in svobodnega deželanstva.