Pojem kramola je še eden izmed starodavnih pravdnih terminov, ki pripada najstarejšemu izrazju Slovenske pravde. Kramola je naravna in s tem starodavna ter neodtujljiva pravica ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki zlorabi svoj položaj ter od ljudstva podeljene pravice in dolžnosti ter postane tiranska oziroma, kot bi rekli dandanes – totalitarna. Enako velja tudi za oblast, ki navzven na prvi pogled ne zgleda tiranska, kljub temu pa deluje proti interesom ljudstva, ki je izvirni suveren in nosilec oblasti. Enostavneje povedano – kramola je upor ljudstva proti samodržcu. V skladu s starodavnima Slovensko ljudovlado in Slovensko pravdo, je imelo slovensko ljudstvo neodtujljivo pravico, da se je takšnemu vladarju ter oblasti in takšnemu nedopustnemu početju uprlo. Tovrsten upor ali punt se je imenoval kramola. Slovensko ljudstvo in slovenski narod seveda to pravico tudi dandanes še zmeraj imata, saj sicer ne bi bila neodtujljiva.

V kakovostnem Slovensko-nemškem slovarju Maksa Pleteršnika iz konca 19. stoletja, najdemo v slovenščini zapisano geslo – kramola, ki je označeno kot staroslovenska beseda. V poznejših slovenskih slovarjih je to geslo žal že izpuščeno. Kramola je v navedenem slovarju v nemščini pojasnjena kot »der Tumult« in »die Rebellion« .

V Tomšičevem Nemško-slovenskem slovarju, pomeni »Tumult«: hrušč, rabuko, upor, vstajo, »Rebellion«  pa pomeni upor, vstajo, punt. Vstajnik ali puntar bi bil torej v slovenščini pravilno imenovan tudi kramolnik, ženska udeleženka vstaje pa kramolnica.

Kramolo poznajo tudi Rusi. Pojem kramola je v Slovarju živega velikoruskega jezika Vladimirja Dahlja  pojasnjen kot: razburjenje, upor, uničenje, buna; izdaja, prešuštvo, zvite ideje.

V etimološkem smislu kramola pomeni »k soncu moliti«, K-RA-MOLI, ali moli k Soncu. K-RA-MOLA je torej najprej pomenila “čaščenje Sonca”, ali tudi slovenskega boga Belina, h kateremu so se obračali naši staroverski oziroma rodnoverski predniki. K-RA-MOLNIK je v etimološkem smislu preprosto častilec ali oboževalec Sonca.

Pojem kramola je danes med Slovenci skoraj povsem neznan. O njem nam poročajo le redki ohranjeni zgodovinski viri iz 1. tisočletja našega štetja.

Po smrti kneza karantanskih Slovencev Boruta (750), so bili v slovenske dežele načrtno poslani krščanski misijonarji, zgrajene pa so bile tudi prve krščanske cerkve. Krščanstvo kot vera sicer za Slovence ni predstavljalo nobene novosti, vsekakor pa je bila novost krščanstvo kot organizirana državna, agresivna in ekspanzionistična religija pod zaslombo frankovskega kralja in kraljestva, ter pozneje Svetega rimskega cesarstva. Po poročanju Nestorjeve kronike  je bilo krščanstvo med Sloveni v Dalmaciji, Panoniji in Noriku poznano že v 1. stoletju našega štetja, vendar se kot novo, tuje verstvo, ni preveč obneslo med ljudskimi množicami.

V 8. stoletju se je (rimo-katoliško) krščanstvo med Slovenci širilo na povsem drugačen način, tokrat tudi s silo in orožjem. Slovenski staroverci ali rodnoverci (Bogani) na čelu s svojimi župani in ostalimi strešinami ter veljaki, so institucionalnemu krščanstvu, ki so ga tedaj širili pod okriljem njihovih vojvodov ali knezov, ostro nasprotovali in so se mu organizirano uprli. Takratni upori Slovencev so v virih, zapisanih v latinščini, pokvarjeno imenovani »carmula«, pravilno slovensko torej kramola.

Zgodovinski viri nam poročajo o najmanj treh slovenskih kramolah oziroma vstajah proti uvajanju, tako verskega institucionalnega krščanstva, kakor tudi proti elementom drugačnega družbenega reda – fevdalizma. Oboje je namreč bilo tesno medsebojno povezano in v nasprotju z obstoječo družbeno ureditvijo – s Slovensko ljudovlado – vladavino slovenskega ljudstva. Kramole so trajale vse do konca 8. stoletja, pa tudi še v obdobju slovenskega kneza Ljudevita Panonskega – v zgodovinopisju tudi Ljudevita Posavskega –, s katerim se je proti Frankom, Bavarcem in Langobardom bojeval tudi del slovenskih Karantancev.

Ime oziroma pojem kramola, v nekoliko pokvarjeni obliki najdemo zapisan v latinsko pisanih virih iz 9. stoletja, ki se nanašajo na te slovenske staroverske upore v drugi polovici 8. stoletja. Tako je v spisu Conversio Bagoariorum et Carantanorum omenjena »carmula«, enako pa tudi v spisu Vita S. Virgilii. 

Tudi v samem obredu Slovenskega Ustoličevanja je pravica do kramole ali upora jasno izpričana v dejanju simboličnega udarca po licu novega vojvoda.

»Pravi simbol udarca korenini v globoki ljudovladni zavesti naroda. Udarec pomeni pravico do revolucije. Če vladar krši svoje obveznosti, je narod odvezan svoje podložniške prisege – nima več dolžnosti, da posluša.« Če vojvod ne vlada po zakonu, ga ima narod pravico odstraniti s prestola, ker prezira zakon oziroma vlada v nasprotju z voljo ljudstva. Pravica do odstranitve protiljudskega vladarja oziroma do kramole ali upora, je temeljna človekova in obenem narodova pravica.

Tipični primeri poznejših kramol so slovenski kmečki punti oziroma pravilneje slovenske kmečke vojne med 15. in 18. stoletjem. Po Grafenauerju pozna slovenska zgodovina v tem obdobju 123 kramol ali vstaj, ki jih danes v glavnem imenujemo kmečki upori ali punti.  Pri tem je potrebno opozoriti, da beseda punt izvira iz nemške besede »das Bund«, kar v slovenščini dejansko pomeni zgolj zveza.

Najznamenitejše kramole so bile: Koroška kramola 1478, Vseslovenska kmečka kramola 1515, Velika južno-slovenska kmečka kramola 1573, Druga vseslovenska kmečka kramola 1635 in Tolminska kmečka kramola 1713.

Največje slovenske kramole – vse tri v 8. stoletju, ter v letih 1478, 1515, 1573, 1635 in 1713 – smemo glede na število prebivalcev v takratnih slovenskih deželah mirno uvrstiti med največje upore svetovnih razsežnosti. Sodijo ob bok kmečkemu uporu v arabskem bagdadskem kalifatu v 9. stoletju, uporu v grškem bizantinskem cesarstvu, uporu na Kitajskem, ter kmečki vojni in vstaji v Angliji ter Nemčiji v 16. stoletju.

Kako je bilo pri nas v fevdalizmu ob začetku novega veka, najlepše vidimo iz pritožbe, ki je bila poslana cesarju v času vseslovenske kmečke kramole s strani Slovenske kmečke zveze leta 1515. Pritožba je imela 13 točk, ki so se nanašale na kršitve in negativne spremembe načina življenja podložnikov. Te spremembe je uveljavila gospoda, kmečka zveza pa je videla cesarja kot človeka, ki bo preprečil izkoriščanje. Seveda se je v tem motila. Poglejmo nekaj točk te pritožbe:

1. »Velike težave in škodo imajo podložniki zaradi različnih davkov, ki jih morajo plačevati že več let. Zaradi njih so že čisto obubožali. /…/
2. Težko se krši stara pravda z nezmogljivo tlako. /. . ./ moramo opravljati vse delo v vinogradu, na polju, pri delu na obzidju ali jarku, pri pripravljanju gradbenega lesa in kuriva in vse drugo delo, ki je potrebno, kolikokrat se nam zapove, ali pa nas rubijo.
3. V mnogih krajih je v navadi, da zastopniki gosposke po gospodarjevi smrti pridejo v hišo in vzamejo živino, žito, meso in kar najdejo. In če puste take stvari pri hiši, jih morajo dediči odkupiti z denarjem. Mnogo dedičev zaradi tega izgubi dediščino, ki jo potem gospod odda drugim.
4. Zvišujejo se globe in sodne kazni. Včasih primejo kakega tatu ali čarovnico, pa jih izpuste za denar, vino, živino ali drugo blago in ti delajo potem trojno škodo, ker so kaznovani za take in podobne zločine samo na mošnji.
5. Višajo nam večkrat mere pri dajatvah žita in vina, zlasti pri vino-gorskem pravu. Tudi pri gorskem pfenigu nas pritiskajo v nasprotju s staro pravdo, enako pri dajatvi od vinskega pridelka, ki ga nočejo vzeti od stiskalnice, marveč hočejo pozneje (na dan sv. Martina) imeti čisto vino. Oskrbniki, njihovi hlapci in duhovniki tudi pobirajo tako desetino, kakor je po starem nikoli ni bilo. /…/

/. . ./
10. Obremenjujejo nas glede ribištva. Prepovedujejo ribariti v malih in velikih potokih, kar je bilo po starem dovoljeno. Kdor ujame perišče rakov, kar po starem nikdar ni bilo prepovedano, ga zapro in mu nalože globo. Sedaj ribarijo grajski hlapci in speljujejo vodo preko njiv, s čimer uničujejo potoke in zemljišče.
11. Ponekod so gospodje prepovedali izrabo pravic v gozdu, na travnikih in pašnikih.
12. Podložniki se pritožujejo, da se njihove tožbe ne jemljejo v sodni postopek.«

Pritožba je zahtevala zmanjšanje davkov, tlake (obveznega dela), popravo kazenskega in sodnega sistema, preprečevanje finančnega kriminala, odpravo prepovedi dostopa do naravnih bogastev, odpravo napak v prometnih povezavah in nepravičnih zaplemb med procesom dedovanja ter odpravo prepovedi izrabe skupnih zemljišč sosesk ali sosedenj. Lepo kaže na odnos oblasti do ljudstva in postopno omejevanje pravic ter svoboščin posameznika in vaških skupnosti. Očitni so dvojni standardi na podlage ideologije ali družbeno-političnega sistema oziroma izgovora »modre krvi« in »božanske avtoritete«, kar je povzročilo vzpostavitev dveh jasno razmejenih skupin v fevdalizmu: manjšine privilegirancev in večine neprivilegirancev – tlačanov.