Slovenski klobuk – starodavno znamenje svobode!
Slovenski klobuk je najslovitejši in najznamenitejši klobuk srednjeveške Evrope – je starodaven klobuk svobode! Značilen Slovenski klobuk – klobuk svobode – je bil sive barve s sivo vrvico; en njen konec na levi (srčni) strani klobuka, je moral prosto viseti in je predstavljal življenjsko nit.
Pri slovitem slovenskem obredu Ustoličevanja karantanskih vojvodov je posebno mesto pripadlo klobuku, ki je v takratnih zgodovinskih virih imenovan Slovenski klobuk. Ohranjeni zgodovinski viri so bili napisani v latinščini in v nemščini. Nemci so za Slovence namesto našega domačega imena uporabljali svoje ime Vindi, Vendi ali Veneti, iz tega poimenovanja pa izhaja izraz Windischer hut.
Značilni širokokrajni klobuki oziroma izstopajoča pokrivala so pogosto upodobljena na območju srednje Evrope že pred našim štetjem. Izročilo v zvezi s tem je starodavnega izvora, saj najdemo njegove upodobitve na številnih vrčih ali situlah že iz 6. stoletja pred našim štetjem. Širokokrajna pokrivala, so očitno predstavljala znak dostojanstva. Tisoč let kasneje je imel širokokrajni klobuk, imenovan Slovenski klobuk, v Karantaniji še zmeraj posebno vlogo in pomen.
V srednjem veku je Slovenski klobuk predstavljal znamenje svobode, oblasti, plemenitosti in neodvisnosti – suverenosti. Siv Slovenski klobuk je ob Ustoličevanju na glavi nosil vsak novo ustoličen slovenski karantanski/koroški vojvod, ko je s simboličnim dejanjem na temelju starodavnih izročil domorodne Slovenske pravde in Slovenske navade (institutio Sclavenica in consuetudinem Sclavorum) neposredno od ljudskega predstavnika, kmeta ustoličevalca, sprejel oblast.
Obredni in zaprisežni jezik pri Ustoličevanju je bila vselej slovenščina, kar priča o izrazitem narodnostnem značaju karantanske državne tvorbe in je nekaj edinstvenega v vsej takratni Evropi, kjer se je v tistem času dosledno uporabljala latinščina. Slovenščina je imela pri Ustoličevanju simboličen političen in ustavnopravden značaj saj se je prav v slovenskem jeziku pred pričami vedno sklenila pogodba med vladarjem in ljudstvom.
Najstarejši vir o Slovenskem Ustoličevanju, nemško Švabsko ogledalo (Schwabenspiegel) iz 13. stoletja je o oblačilu novega slovenskega vojvoda poročalo sledeče: »/…/ in preko suknjiča mu dajo siv plašč, in posade nanj siv Slovenski klobuk, s sivo klobučno vrvico, in ga posade na konja in ga peljejo k nekemu kamnu…«.
V drugem viru je kronist Otokar v svoji Rimani kroniki v kateri je opisal ustoličenje vojvoda Majnharda Goriško – Tirolskega leta 1286 poročal: »Tudi mu je na glavi dovoljeno nositi klobuk, koničast, sive zunanjosti, na njem so postavljene štiri ploščice – te lične klobuke so v zadnjem času nosili na Koroškem – en konec vrvice mora prosto viseti«.
Upodobitev takega klobuka najdemo na pečatu Majnhardovega sina in naslednika koroškega vojvoda Henrika v letih 1297 in 1303. Gre za značilen kupast širokokrajni klobuk, od katerega visijo štirje lipovi list, ki jih je Otokar opisal kot ploščice. Na vrhu klobuka je petelinov čop – bojno znamenje.
Slovenski klobuk je simboliziral družbeno odgovornost ustoličevanega vladarja do dežele, ki ji bo vladal. O tem nam v tretjem neodvisnem viru o Ustoličevanju poroča opat Janez Vetrinjski: »In kakor pravijo, sodi k temu obredu: vojvod napravi iz kmečkega klobuka požirek mrzle vode, da ljudstvo, to videč, ne bi plamtelo po vinu, marveč bi se zadovoljilo s tistim, kar rodi zemlja – rodnica za vzdrževanje življenja«.
Gre za obred pitja t. i. žive vode iz klobuka, ki naj novemu vladarju dežele stoječem na božjem Knežjem kamnu prinese zdravje in življenje v posvetnem in večnem pomenu. Čudovit zgled, po katerem se naj ravna ljudstvo iz katerega vojvod izhaja, kateremu da roto in kateremu služi.
V slovenski Karantaniji in kasnejšem vojvodstvu Koroški, so bili Slovenski klobuk in kmečka oblačila, zlasti značilen siv Slovenski plašč za razliko od drugih evropskih dežel dostojna vladarja. Slovenski klobuk, ki so ga med Ustoličenjem posadili na glavo novemu vladarju, je imel podoben pomen, kot pri drugih narodih krona. Predstavljal je pravo vladarsko insignijo, ki jo je moral karantanski in kasnejši koroški vojvod nositi tudi pred cesarjem. S svojo posebno in značilno obleko ter pokrivalom je namreč predstavljal svoj narod, starodavno pravico in dostojanstvo svoje dežele ter svobodo vseh njenih ljudi. Pred cesarjem je imel pravico, da svojega Slovenskega klobuka nikdar ni snel z glave, kar je prav tako predstavljalo posebnost srednjeveške Evrope. Enako pravico, ne sneti svojega klobuka pred svojim vojvodom je imel v Karantaniji tudi slovenski kmet. Zato, ker je klobuk predstavljal starodavno znamenje svobode in je bil najtesneje povezan s samim izvorom besede kmet.
Značilen Slovenski klobuk se je v 14. stoletju pojavil v grbu Slovenske krajine (Windischen Mark). Ime Slovenska krajina se je v zgodovinskih virih nanašalo tako na Karantanijo, kot tudi na Panonijo oziroma na ostanek panonske Slovenije (Windische Mark, Vinedorum marca ipd.). Omenjeni grb pa se je dejansko nanašal na srednjeveško krajino ali marko, ki je bila v virih prvič izpričana v 13. stoletju, ko se je ime zanjo pojavljalo skupaj s Krajnsko (Carniola et Marchia Slavonica que vulgo Windismarch dicitur). Cesar Friderik III. jo je s posebno listino leta 1463 pridružil vojvodstvu Krajnski. Sam naziv »gospod Slovenske krajine« je ostal v naslovu vladarja vse do konca habsburško-avstrijske monarhije leta 1918, skupaj z njim pa seveda tudi njen grb oziroma ščit v velikem grbu cesarskih dežel.
Najlepša upodobitev grba Slovenske krajine se nahaja v knjigi grbov Oesterreichisch – Ungarische Wappenrolle, Dunaj 1980. Opis grba se glasi:
»Ščit: na zlatem polju črn Slovenski klobuk, opasan pri vrhu in v sredini z rdečo vrvico; klobuk ima rdečo podlogo; od njega visita dve ornamentalno zaviti rdeči vrvici, ki imata na koncu čopa iste barve.
Okras: nad ščitom turnirska čelada (navadno plava) z zlato krono; nad njo osmerokotna zlata blazina, okrašena na zunanjih vogalih z očesi pavjih peres; na njej slovenski klobuk; od čelade navzdol se vije na obe strani ščita črno-zlato spreminjajoče se listovje.«
Avtor besedila Hugo Gerard Ströhl je ob tem posebej poudaril: »Sliko v grbu so zmeraj imenovali Slovenski klobuk« (Das Wappenbild ist stets als ein Windischer Hut angesprochen worden).