Veča predstavlja značilen pojav »najstarejše javne pravde, ki ga poznamo Slovenci« in sicer gre za izvrševanje javne oblasti ljudstva v zboru, na tej podlagi pa sta »v najstarejši dobi temeljila uprava in sodstvo, ki so ju tudi izvrševali isti organi«.

Prvotno je stara slovenska beseda veča označevala »javne zbore s pravdnimi pristojnostmi«¹. Očitno pa ima izraz veča svoj začetek že v davni prazgodovini, saj najdemo besedo vatsáh že v sanskritu in v starovedski omiki. Vsekakor ima v jezikoslovnem smislu izraz veča neposredno povezavo z izrazom vet-ja, kar pomeni svet oziroma posvet, posledično pa zborovanje. Profesor Sergij Vilfan je o pomenu veče zapisal: »Beseda je v starejši slovenščini večkrat izkazana, je pa šla v novem veku skoraj popolnoma v pozabo, razen kolikor tiči v korenu (s)vet in iz njega izvedenih besedah, kot npr. posvetovanje. Ustrezna latinska beseda se glasi placitum (iz nje izhaja npr. francoski plaid), nemška pa taiding.«

Slovenski zgodovinar Josip Mal meni, da je bila veča že v starodavni slovenski družbi sprva običajen plemenski zbor², z razvojem družbe pa je tudi veča potekala na različnih ravneh – pri Slovencih gotovo na ravni sosedenj, žup, knežij, vojvodstev in kraljestev. 

Prva znana omemba v zgodovinskih virih, pri čemer sicer ime veča ni izrecno zapisano, je iz 7. stoletja – Fredegarjeva kronika  – zapis pa se nanaša na trgovca Sama, ki so ga Slovenci najprej izbrali za svojega vojvoda, potem pa tudi za svojega kralja. Drugi zgodovinski vir je Conversio Bagoariorum et Carantanorum iz 9. stoletja, ki nam poroča, da so Slovenci (Sclavi populi) po smrti karantanskega vojvoda Boruta leta 750 od Bavarcev zahtevali, da jim vrnejo njegovega sina Gorazda, ki so ga potem postavili za vojvoda (ducem fecerunt). Ko je ta umrl, so enako storili še s Hotimirom (ducatum illi dederunt). Očitno je v vseh treh primerih šlo za izbor in potrditev kralja oziroma vojvoda (kneza) na vseljudskem zborovanju – veči, ter za Ustoličevanje po starodavni Slovenski pravdi.

»Tako je upravičeno mnenje, da ustoličevanje karantanskega kneza izhaja iz prvotne volilne veče in verjetno je tudi sam ustoličevalni obred potekal na zborovanju, ki je imelo značaj veče. Tako bi bila najstarejša slovenska veča nekaj podobnega kot državni zbor, kar ne izključuje več na nižjih stopnjah.«

Na večah, na katerih so svobodni ljudje – deželani izbrali novega kralja, kneza ali vojvoda, so najprej izmed sebe izbrali predsedujočega »sodnika«, ki je nato vsakega udeleženca posebej vprašal ali mu je novi vojvod po volji. Če ga je večina na veči sprejela oziroma izbrala z večino glasov, je zbrana množica prisotnih to javno potrdila s skupnim sklepom. Najstarejši ohranjeni vir o Ustoličevanju Švabsko ogledalo (Schwabenspiegel), ki temelji na predlogi iz 11. stoletja, navaja, da je imela veča pri karantanskih Slovencih vsenaroden pomen. Udeležili so se je lahko vsi svobodni, osebno ali pa preko zastopstva (kosezov), pri izbiranju pa niso upoštevali niti plemstva niti oblasti. Vsak glas je veljal enako. Položaj rodbine kandidata ni bil pomemben, temveč so v nasprotju s tem cenili njegove lastnosti: sposobnost, modrost, poštenost in zvestobo roti (prisegi) dani ljudstvu. Udeleženci veče so pred volitvami zaprisegli oziroma so položili roto, s katero so se obvezali k poštenju in resjedoljubnosti.

Ko sta se z uvajanjem fevdalizma v slovensko družbo, ki je postopoma nadomestil staro Slovensko ljudovlado, oblast in premoženje pričela deliti, so se drobila tudi zborovanja prebivalstva, ki so se prilagodila novo nastalim zemljiškim gospostvom. Iz teh gospostev pa so pozneje nastala ozemlja deželnih sodišč. Tako poznamo v srednjem veku deželsko-sodne veče, trške veče (Marckt wetchen), nasploh pa so se veče vse do najnovejših časov ohranile v Reziji, kjer se je iz samostalnika veča izoblikoval glagol večevati v obliki večüvati.