Članek Prošnje krajnskih deželnih stanov v rečeh slovenskiga naroda, v Kmetijske in rokodelske novice.

Krajnski deželni stanovi so, meseca malega travna 1848, cesarju na Dunaj poslali t. i. prošnje v rečeh slovenskega naroda, ki so navedene v 9. točkah:

»Prošnje krajnskih deželnih stanov v rečeh slovenskiga naroda.

Razun več druzih v prid dežele v velikim zboru krajnskih deželnih stanov sklenjenih prošinj, ktere bojo Krajnski deželni stanovi presvitlimu Cesarju na Dunaj poslali, tudi slovenska narodnost (Nationalität) ni bila pozabljena, marveč so bile njene vošila — razun malokterih, ki še ne vejo, de je Krajnska dežela Slovenska dežela, čeravno so Krajnci — enoglasno poterjene, de se imajo v imenu  deželnih stanov na  Dunaj  Cesarju poslati.

Te prošnje v slovenskih rečeh so:

1.) Pomnoženje šol po deželi, in de bi se v šolah nobeni soseski kak drug jezik ne silil, kakoršniga si ona sama izvoli.

2.) V mestnih šolah naj se sicer nemški jezik uči, zraven njega pa tudi slovenski jezik obširniši pravico zadobi, kakor dozdaj. — Za šolske pripravnike (Preperanden) naj se zraven nemškiga posebno slovensko učilistvo napravi.

3.) Razun šolske izreje fantov naj se bi tudi izreja deklic pazljiviši izpeljevala.

4.) Poduk v slovenskim jeziku naj se tudi že učencam latinskih šol (gimnazja) odpre.

5.) Ilirski pravopis naj se po vsih slovenskih šolah vpelje.

6.) Plačila deželnih učiteljev naj se povikšajo.

7.) Na cesarske službe, pri kterih imajo uradniki s slovenskim ljudstvam v kakoršni si bodi zadevi opraviti, naj se postavijo le taki možje, kteri se skažejo, de slovenski jezik popolnama umejo. Izpraševanja v ta namen naj se pripustijo deželnim stanovam, kteri bojo zbor v slovenšini učenih mož skupej poklicali, ki bo noviga uradnika izprašal.

8.) Vse cesarske povelja in postave naj bi, kakor dozdej v nemškim, prihodnjič tudi v slovenskim jeziku v natis prišle; ravno tako naj bi se tudi vse oznanila deželniga poglavarstva in vsih kresijskih in kantonskih gosposk v slovenskim jeziku v dokladi Novic vsaki teden med ljudstvo dajale.

9.) Šola za obertnost in umetnost (Realschule) naj se v Ljubljani napravi v nemškim jeziku, za proste rokodelce in obertnike pa v slovenskim; šola za kmetijstvo naj se bolj v djanskim poduku (praktisch) razširi, in pa šola zdravilstva živine in poduka v podkovanji konj v slovenskim jeziku napravi.

S temi in v oglasu kmetam razloženimi prošnjami, ktere bojo Krajnski deželni stanovi za-stran domačih potreb Cesarju predpoložili, se vežejo večidel prošnje, ktere so naši rodoljubi domorodci na Dunaji, pa tudi verla šolska mladost v Ljubljani deželnim krajnskim stanovam na serce položili, razun vošila, ktero je še posebej Ljubljanska šolska mladost na znanje dala, de bi se v Ljubljani vseučiliše (Universität) napravilo.

Tudi meni so deželni stanovi zaupanje skazali, de so me berž v začetku v zbor posvetovanja za deželno koristnih in potrebnih naprav poklicali. De sim se z vso gorečnostjo za napravo vsih potrebnih in mogočih domorodnih reči potegoval, mi mende ni potreba na dolgo in široko razlagati, ker moja prisega je bila in bo: več delati, kakor besedovati.

Bog daj, de bi bile vse naše vošila uslišane!

Dr. Bleiweis«

Sredi malega travna 1848 so Novice objavile članek, ki so ga z Dunaja poslali tamkajšnji Slovenci in ima naslov Mili bratje slovenski! 

»Mili bratje Slovenski!                                    

V imenu Slovencov na Dunaji.

Dolgo časa je tverda stena med ljudstvam in Cesarjem stala. Vsak glas za polajšanje k milimu sercu našiga Vladarja je od te stene žalostno in votlo v serca narodov nazaj bobnil. Zastonj so bile prošnje , zato so se nevoljnih serca vnele, jeze šum in grozivni krik proti brezvestni steni doni, kri ulice Dunajske žari, in stena pade. Svoboda nas bode prihodnje osrečila, ako se bodemo nje vredne obnašali. Ogri, Čehi, Poljci, Horvati, Slovenci in Dalmatinci, vsi narodi avstrijanskiga cesarstva so se čez svoje potrebe posvetovali, in so jarm nemških stisk razdjali. Pervo je, de svobodni mož domovino, svoj jezik in narod goreče ljubi in to ljubezen v djanji za korist — občni blagor rojakov in svoje mile domovine pokaže. Zatorej pridejo od vsih krajev vsih dežela poslani miloserčnosti Cesarja prositi — in kakor skušnja kaže — tudi zadobiti, kar za srečo svojiga naroda potrebno spoznajo.

Oh serčni bratje Slovenski! solze nam po licih derejo, ko pomislimo, de le naša — naša lepa Slovenja je zapušena sirota, in pod starim jarmam zdihuje. Od dne do dne smo Slovenski sinovi na Dunaji čakali, de bodemo zamogli tudi nje poslane na vesele serca stisniti, na serca, ktere so 13. 14. in 15. sušca tudi za Slovenjo na Dunaji vojaškim puškam in kanonam nasproti stale; ali naše čakanje je bilo zastonj, zastonj je bil za korist Slovenje kervavi dar! — 

Hvala in slava tebi, dragi brat Slovenski! gospod Majer! kteri si z gorečo besedo iskreni čut za naš slovenski jezik po Novicah oznanil. — Res je pervo in naj potrebniši namesto ptujiga jezika — Slovenski jezik v šolah in kancelijah vpeljati; sej večstoletna skušnjav kaže, kako malo sadu nam je nemšina prinesla. Če Slovenec dve ali tri leta nemško šolo obiskuje, kmalo, ko doma ostane, nemško pozabi, slovenskiga se pa ni učil — torej nima druziga od tacih šol, kot zgubljeni čas. Slovenec ima bister um, tode nerazumljivi jezik ga v tamo tlači.

Potrebno je Slovenski jezik v kancelijah vpeljati, ker vsi izobraženi narodi spoznajo, de je potreba očitnih sodba (Oeffentliches Gerichtsverfahren). Kaj bo pa očitna sodba v nemškim jeziku Slovencu pomagala, ki le slovensko razume, in to je pri vsih kmetih. Ti so jedro naše domovine in veči del prebivavcov; za nje se mora skerbeti, de bodejo izobraženi in čez njih pravice vgotovljeni.

Trudite se Slovenci, kteri našo domovino ljubite, de tudi Slovenje poslani izmed krepkiga ljudstva se milimu prestolu našiga Cesarja bližajo. Poslani izmed krepkiga ljudstva, ker naši dozdanji stanovi nam še niso nič domorodniga duha pokazali.

Zdaj je čas za narod skerbeti; kadar se bo veliki zbor na Dunaji sklenil, od ustave (konstitucije) govoriti, bode prepozno. — Pridite mili bratje, z neizrečljivimi željami vam serca Slovencov na Dunaji naproti bijejo. — Sej polni jih tista kri, ki se po vaših žilah toči, po žilah Krajncov, Štajarcov, Korošcov in Primorcov. Vsi smo bratje, prosimo milostljiviga Cesarja — našiga očeta Ferdinanda, de nas, oh že predolgo ločene — pod enim vladarstvam sklene. Gotovo nam bode dovolil, sej ve, de eniga podložniga ne zgubi, ampak de v sklepu in zlogi celiga Slovenskiga naroda, se mu nova moč rodi. V sedanjih časih se vse zediniti želi, kar je eniga naroda, in se bode zedinilo. Nemilo je krojiti s silo, kar se po kervi, sercu in jeziku veže. 

De bodejo prihodnje naprave noviga vladanja v resnici za našo domovino koristne, morajo našimu ljudstvu primerjene biti. Postave in deržavne naprave, ako hočejo k pravi sreči peljati, ne smejo s silo od eniga ptujiga naroda na nas preložene biti, to moč naroda kvari. Temuč morajo navadam, mislim in djanju podložnih naravnane, tedaj iz ljudstva vzete biti. To se pri nas do zdaj ni zgodilo, — ptuji jezik je s ptujim glasam ptuje reči oznanoval, ali je čuda, de smo tako malo sadu prinesli!

Iskreni rodoljubi! kteri ljudstva lastnosti in potrebe poznate, zedinite se, prevdarite korist in blagor naše mile Slovenje, in pridite kmalo, dokler je še čas od vsih Slovencov na Dunaj k dobrimu Očetu Ferdinandu; upati smemo, smemo gotovi biti, de nas bode vse Slovence Krajnce, Štajarce, Korošce in Primorce — spoznaje naše — potrebe uslišal in dolgo s silo ločene brate sklenil.

Varvajmo se dalje, de nas ne bodo zopet nemški deržavni vezi (Deutscher Bund) pritisnili. Kar je skoz veliko let v Avstrii se slavniga godilo in napravilo, je od Slovanov prišlo, Slovani zdaj tudi svojo kri na Laškim prelivajo, zgodba pa krivična, ktere list Nemci v rokah derže, le Nemcam vse pripiše! Temu se mora pomagati!

Ozrimo se na Nemško politiko, ktera se zmiraj bolj očitno pokaže. Prusovski kralj je Pozno iz svoje oblasti spustil, o temu: de se bodo Poljci sami Rusam branili, Nemci pa za njih herbtam stali. Nemci vedo, de je veliki del Avstrije Slovanski, pa ga hočejo ki nemški deržavni vezi potegniti, de bi hrabri vojšaki Slovanski še dalje za nemško slavo se bojevali. Bratje! slavo, zgodbe spomin, skorej narodnost smo zgubili, le jezik je še ostal, in ta je že tudi v nevarnosti. V serce nam posebno zdej done krepke besede našiga slavniga Koseskiga: 

Gani se! komur je mar zahvale prihodnjiga vnuka.

Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodu!

Ako boli vas ošabnih besed ostrupeno želo

Z umam orožite se, ne bojte se znoja na čelu!

Urno tedaj kresavnike v dlan, zedinite iskre,

Dajte zasvetiti luč, množite, širite plam.

Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok,

Ganite jih, otrebite mah domovine do jedra,

Dvignite serčno zaklad slovenskiga dlana in uma,

Biti slovenske kervi bodi Slovenca ponos!

Martin Semrajc, pravdoslovec
Globočnik, pravdoslovec«

Članek Odperto pismice krajnskih poslancov vsim Slovencam, Kmetijske in rokodelske novice, 19.04.1848

Po vrnitvi z Dunaja, so krajnski poslanci v Odprtem pisemcu pojasnili, kaj vse so počeli v cesarskem mestu:

»Odperto pismice krajnskih poslancov vsim Slovencam.

Od nedelje do petka popoldne (od 9. do 14. maliga travna) smo na Dunaji vse opravila dokončali, ktere smo — po izgledu poslancov druzih dežela — tudi mi prevzeli. Bili smo pri presvitlimu Cesarju, pri svitlimu nadvajvodu Francu Karlnu, pri svitlimu nadvajvodu Janezu, pri ministru Pillersdorfu, poslednjič pa, smo tudi obiskali izbor mestnjanov v hiši mestne gosposke in pa šolsko mladost v Dunajskim vseučelišu, kamor so nas naši verli domorodci z veliko veliko častjo spremili. Povsod smo bili prav serčno in prijazno sprejeti in dopolnjenje naših prošinj v kmetijskih, narodnih in druzih zadevah, ktere so po sklepu Ljubljanskiga deželniga zbora našim bravcam iz 15. lista Novic (na 58. in 59. strani) znane, nam je — kar koli bo mogoče — obljubljeno.

Obiskali smo tudi veliko svojih domorodcov, ki na Dunaji prebivajo, in soznanili smo se z mnozimi druzimi možmi slovanskiga naroda. Pogovarjali smo se vsak dan s svojimi domorodci: kaj je zdej naši domovini zastran narodnosti nar bolj in nar poprej potreba? Le ena misel je bila nas vsih, de je treba narodnost krepko povzdigniti in uterditi — ali v tem, kako se ima to storiti, de bi se lepi namen gotovo dosegel, nismo bili vsi enacih misel. Nekteri naših domorodcov so vsi uneti za slavo in povzdigo naše narodnosti, kar je prav lepo in častno, pa ne poznajo našiga sedanjiga stanu, naše sedanje dušne moči in terjajo, de bi drevo v enim mahljeji padlo. Veliko druzih domorodcov pa je tudi na Dunaji, ki so tudi vsi goreči za slavo in povzdigo naše narodnosti in ki so že v delih pokazali, de so pravi prijatli svoje domovine, ki pa oziraje se na sedanji stan in na sedanjo dušno moč slovenskih dežela, z nami vred le to želijo, kar je zdej moč v prid domovine izpeljati in so s poglavitnimi prošnjami deželniga krajnskiga zbora (15. list Novic) edinih misel. Namesto več druzih tacih verlih domorodcov imenujem le slavniga gosp. Dr. Miklošiča in mnogospoštovaniga gosp. Dr. Dolenca, ki sta goreča, pa praktiška Slovenca.

Nekteri za povzdigo naše narodnosti vneti Slovenci žele, de bi se krajnska dežela, slovenski del koroške in štajarske dežele, slovensko Istrijansko in Goriško v en narod zedinili. Mi smo te želje nekimu presvitlimu Gospodu na Dunaji razodeli, ki so jih pravične poterdili in pohvalili, pa le eno samo tode poglavitno reč so pristavili, namreč: de ni nikakor dovelj, de take vošila le nekateri iskreni domorodci na znanje dajo, ampak te vošila morajo edini glas vsih tistih ljudstev biti, ki imajo v tako novo zavezo stopiti. Ljudstvo mora govoriti, mora želje na znanje dati, de se ne sili h kaki reči, h kteri morebiti nagnjenja nima. Krajnci bojo — po mojih mislih — slovenskim bratam Štajarskiga, Koroškiga, Istrijanskiga, Goriškiga s serčnim veseljem roko podali in se z njimi zedinili, de bi bila Ljubljana sredica slovenskih dežela — kaj pa k temu ljudstvo na Koroškim, Štajarskim, Istrijanskim, Goriškim pravi? Ali si tudi to želi? Ali tudi to terja?

Nihče nima pravice v imenu celiga naroda govoriti, če ne more skazati, de vsaka soseska to želi.

To skazati je zdej perva nar potrebniši reč, brez ktere je vse drugo besedovanje, vse tišanje in gnanje — ki se ne vpira na želje ljudstva — le prisiljena reč! V tako važnih rečeh pa ne velja sila nič.

Dr. Bleiweis«

Članek Želja Slovencov, Kmetijske in rokodelske novice, 19. 04. 1848

»Želja Slovencov

»V zemlji slovenski, v predragi deželi,

Ki si jo ljubil preserčno ves čas;

V kteri očetje so naši sloveli,

Ktera zdaj ima grob komej za nas!«

Dr. Prešerin

Tako je zdihoval naš slavni pevic, prepričan iz svoje in svojih rojakov skušnje, kterim v domači deželi nikakor sonce prijazno ni zasijalo, ki so le zaterti po ternovih potih hodili in prosili majhin grižlej kruha iz ptujih rok v svoji domovini! —

Prikazala se je zarja v poslednjih dneh vsim narodam, vsaka deržava je zadobila pravico, razodeti svoje želje odkritoserčno — odgerniti zagrinalo, ktero je serčne rane pred obličjem mogočnikov zakrivalo in tako stopiti v red prostih samosvojih ljudstev, de vživa sad umne prostosti, po volji božji in po zasluženji človeškiga poklica. —

Ptice žvergole po zelenih germičih, kader prijazna spomlad njih želje obudi — vsaka le po materno prepeva — in le v kletki zaperti kanarček se mora po orgeljcah učiti. Kako bomo mi Slovenci prepevali zdaj, ko so se vrata naših kletek odperle? Ali ne bomo z edinim glasam v maternim jeziku zadoneli: Slava, Slava preljubimu Cesarju! Bog živi Dunajčane, ki so verige avstrijanskih narodov razsuli! —

Vidim vas bratje sicer radovoljno usta odpirati — pojemate — pa glasu — glasu — domorodniga ni! Saj ste se le ptujiga jezika vadili, domorodniga pa zaterali, zato, de je ptujic čez vas gospodoval!— Izobraženi Slovenci, omikani mestnjani! bili ste podložni ptujcam, neznani pa svojim sorojakam po deželi, kterih luč izobraženja dotekla ni. — Kaj čuda, de se je naš kmet gospoda ogibal! — saj mu je bil neznan. Kaj čuda, de je naš kmet omikaniga sorojaka pisano gledal, ker njegoviga jezika ni razumel! —

Le po deželskih šolah se je do zdaj domorodni jezik učil — in h kakimu pridu je bil? — Kake molitevske bukvice in kako sveto pismo ste znali brati. Prav je, de se človek za večnost pripravlja, ali če hoče to storiti, mora posvetno v pravim redu ohraniti. Za posvetne potrebe pa do zdaj prave podpore ni bilo. Po kancelijah so vas po slovensko vpraševali, in velikokrat jih niste razumeli, — po nemško so pa pisali, de niste vedili koga — oterpnjeni ste stali, kakor de bi vam bila megla pred očmi igrala. Svoje pravice in vse druge spiske ste le po nemško začerkane v roke dobivali — in nihče jih razumel ni! Ako ste hotli ta ali uni sostavik zvediti, ste mogli po kancelijah od mize do mize tavati, in ker imajo kancelirji po deželi zmirej dosti opraviti, ste se večkrat domu vernili, brez de bi bili svoje opravke opravili. Tako ste prišli kakimu postranskimi! goljufu v roke, de vam je pisma razlagal, napčino obračal, vas oslepil, ob denarje pripravil , v pravde zapledel ali pa zoper gosposke podkuril.

Le beseda od serca do serca sega, in de edinost izvari, mora sama edina biti!

Pomanjkanje edinosti med gospodo in kmetam v naših krajih pa gotovo tudi iz poptujčevanja domorodniga jezika izvira; in pomanjkanje edinosti se je v nekterih krajih naše dežele v gerdim razbojništvu razodevalo. —

De ne bomo v domači deželi ptujci, de ne bomo v domači deželi iz ptujih rok kruha prosili, tako zavpimo z donečim glasam: de naj se pervič naš materni jezik razširi, — de naj se vpelje v šolah in v pisarnicah, saj v tistih po kmetih; de naj nas verli domorodci vladajo: de naj nam naše pravice v maternim jeziku na svitlo dajejo, in sploh de naj se Slovenec po slovensko obrača; in po tem bomo peli:

»Na zemlji slovenski, v domači deželi,

Ki jo je ljubil Slovenec ves čas;

V kteri očetje so naši sloveli,

Ta bo imela svet raj zdaj za nas.«

Ambroš«