Skoči na vsebino

Župa in župan (jopan, suppan)

Osrednja pojma v razvoju slovenskih vaških skupnosti sta župa in župan, ta naselbinska krajevna organizacijska oblika pa sodi med najstarejše v Evropi. Župa je bila v najstarejšem obdobju, podobno kot soseska predvsem vas ali skupina vasi, pozneje v obdobju fevdalizma pa se je njen pomen postopoma spreminjal. Župi je načeloval starešina, ki so ga imenovali župan (v virih jopan, suppan).

Najstarejši ohranjeni zapis o županu sodi v leto 777,  torej še v obdobje stare Slovenske ljudovlade, v katero pa so po zatrtju tretje kramole (772) preko Bavarcev (bavarski vojvod Tasilo II.) očitno že vdirali fevdalni in krščanski vplivi. V družbi tridesetih Slovencev, med katerimi sta bila poimensko našteta uradnika Taljub (Talivp) in Sparuna (Sparuna) je namreč moč najti tudi župana Fisa (Physso). V zvezi s tem je znana tudi razlaga, da Physo dejansko ni ime, marveč pomeni »višji« in gre dejansko za obrazložitev pojma jopan/župan – torej višji, zgornji.

Naziva župa in župan sodita med tiste formalne posebnosti pri Slovencih, ki se nanašajo tudi na vprašanje staroselstva ali morebitne priselitve. Primerjalna problematika, ki povezuje staroslovensko družbo z drugimi zgodnjimi t. i. slovanskimi družbami namreč kaže na to, da precej narodov, ki jih danes uvrščajo med Slovane, nikdar ni poznalo ne župe, ne županov. Zato nedvomno sodi med naloge zagovornikov t. i. Zakarpatske priselitvene slovanske teorije, pojasnilo stroki in širši javnosti, kako je mogoče, da nekateri Slovani o župah in županih nimajo pojma, pri Slovencih pa gre dejansko za eno temeljnih družbenih organizacijskih ureditev, ki obenem sodi celo med najstarejše v Evropi.

Vse pravice pridržane!