Beneška Slovenija
Ime Beneška Slovenija ima svojo zgodovinsko upravičenost že iz davne srednjeveške dobe. Pridevnik beneška je bil tej Sloveniji dodan zaradi stoletja trajajoče politične pripadnosti pod Benetke – od leta 1420 do leta 1797, oziroma zaradi povezanosti z republiko, ki je po Benetkah dobila ime.
Že v srednjem veku je bila Beneška Slovenija gosto naseljena s Slovenci. Od 13. stoletja imamo zanjo ohranjene zgodovinske vire v večjem obsegu. V njih so omenjene skoraj vse vasi dolin in pobočij ob zgornji Nadiži in zgornjem Teru, na desni strani Idrije in ob pritokih teh rek. Od takrat naprej se v zgodovinskih virih pojavlja pristavek, da leže »med Slovenci«, da so tamkajšnji prebivalci Slovenci, za deželo pa je prišlo v navado ime Slovenija.«
Slovenci so že v antiki, brez dvoma pa vsaj v začetku srednjega veka, prebivali na precej večjem ozemlju imenovanem Venetsko ali Beneško. Ko je večinski del te dežele izgubil svojo slovensko večino in značaj, je na njenem vzhodnem delu ostala Beneška Slovenija – zadnji ostanek slovenske oblasti, Slovenske pravde in slovenskega jezika ter omike. Slovenci v Benečiji, so bili skozi zgodovino v glavnem administrativno navezani na Videm (ital. Udine) in Benetke (ital. Venezia). Stoletja so opravljali službo obmejnih vardov – oglednikov, stražarjev in čuvajev, za kar so si od osrednjih državnih oblasti izborili številne privilegije, predvsem pa jim ni bilo treba plačevati prispevkov in dajatev, ne v denarju, ne v blagu.
Še v 18. stoletju so Beneški Slovenci vardevali severne meje Beneške republike, in sicer petero prelazov: Podbonesec, Livek, Klinac, Klobučarji in Jajnik. Beneška Slovenija je za ta namen redno vzdrževala 200 vardov, po drugi strani pa so bili njeni prebivalci popolnoma prosti vojaške dolžnosti. Le v primeru vojne so tudi slovenske beneške soseske prostovoljno prispevale za skupne stroške. Za vzdrževanje lastne vojaške čete je imela Beneška Slovenija pravico pobirati posebne dajatve, ki jih je navadno nabirala v obliki mitnine in carine, največ na vino.
Prve ohranjene dokumente iz Beneške Slovenije o lastni sodni upravi imamo z dne 10. vinotoka 1401, v zvezi s kazensko sodbo zaradi uboja. Tamkajšnji Slovenci so takrat imeli lastno domače sodišče visoke instance. Te listine segajo še v dobo, ko so nad Furlanijo in Beneško Slovenijo vladali oglejski patriarhi in ne Beneška republika, zato je upravičeno sklepanje, da so Slovenci imeli že iz davnine, lastno, dobro urejeno sodno upravo.
Beneška republika je vključevala Beneško Slovenijo v okvir svojega ozemlja od leta 1419 pa vse do miru pri Campoformio leta 1799. Od 9. stoletja – pred Beneško Republiko – so v Beneški Sloveniji vladali oglejski patriarhi, posebno po letu 1077.
Je pa imela Beneška Slovenija ves čas svoje povezanosti z Beneško republiko povsem samostojen položaj in viri jo imenujejo tudi državico zase. Beneška vlada je tamkajšnjim Slovencem glede sodstva, uprave in obrambe pustila popolno samoupravo. Na povsem izviren slovenski ljudovladni način so tamkajšnji prebivalci na ljudskih zborih – večah – urejali svoje zadeve. Najprej v okviru krajevnih sosedenj, potem pa še na širših večah dveh dekanij ali tako imenovanih bank: Landarski in Mjerski s 36. soseskami ali sosednjami. Vsaj enkrat, po potrebi pa tudi večkrat na leto, so sklicali skupno večo predstojnikov vseh slovenskih sosedenj.
Predstavniki Beneške Slovenije niso bili nikdar udeleženi v srednjeveškem stanovskem zastopstvu Furlanije, imenovanem furlanski parlament. Beneške Slovenije namreč sploh niso šteli k »Furlanski domovini« (»Patria del Friuli«), marveč so jo imeli za posebno državno enoto. To samostojno deželo, ne le da viri stalno imenujejo Slovenija/Schiavonia, marveč jo tudi vseskozi ločijo in razlikujejo od Furlanije.
Beneški zgodovinar, potopisec in državnik Marin Sanuto je v svojem potopisu po beneški kopni zemlji iz leta 1483, zapisal da je: »izven čedadskih vrat voda, ki se imenuje Rosimian, ki teče v Nadižo; ta, kot pravijo, deli Italijo od Slovenije: torej na koncu koncev Italije sem bil«.
Dne 3. velikega srpana 1628 je tajnik fevdov Beneške Slovenije v Benetke poročal o tamkajšnjih Slovencih: »/…/, ki se morajo prištevati med najzvestejše in najbolj iskrene podložnike Svetega sedeža, ljudje in prebivalci rečnih dolin in sosesk Slovenije, imenovanih Landar in Mjersa …« Beneški senat je tamkajšnjim slovenskih prebivalcem vseskozi potrjeval privilegije, ki so jih kot kaže ohranili še iz obdobja Oglejskega patriarhata. Potrjevanje teh privilegijev lahko zanesljivo spremljamo vsaj od 12. vinotoka 1658 dalje, ko je beneški dož izrekel, da so prebivalci Nadižke doline ločeni ne le od Čedadske krajine, ampak od cele furlanske dežele. Z odlokom z dne 11. malega travna 1663 je beneški dož ponovil »da se ljudstvo iz Landra izreka za svobodno, nedotaknjeno in prosto vsakega kakršnegakoli bremena«. Poleg tega so doževi odloki vseskozi priznavali izrecno ozemeljsko samostojnost in neodvisnost Slovenije od ostale Furlanije.
To dokazuje tudi sklep beneškega senata z dne 2. malega travna 1788, ki se glasi: »Slovenija kot različen in od Furlanije ločen narod (nacija!), si vlada sama.« Besedilo se v italijanščini glasi: »La Schiavonia, come una nazione diversa e separata dal Friuli si governava da se«. Dežela Beneška Slovenija je torej vseskozi tudi z odloki beneškega senata in dožev predstavljala državo zase. Imela je tudi svoj deželni grb, ki so ga odkrili v rokopisu Vincenza Jacopija (1672 – 1726), in ga hrani knjižnica v Vidmu. V zgornjem delu grba sta upodobljeni dve gori Beneške Slovenije in sijoče sonce, rdeča barva v spodnjem delu grba pa predstavlja polja oziroma beneško ravnico.
Državo Beneških Slovencev so odpravili Napoleonovi Francozi, ko so leta 1805 premagali Avstrijo in ji odvzeli Beneško. Z odlokom z dne 11. velikega srpana 1806 so odposlali nekega Giovanni Battisto Cudicio z nalogom: »dopošljemo vas, da odpravite in razpustite takoj vse soseske navedenih krajev in da takoj ustanovite občinske svete po individualnih seznamih, ki so priloženi.« Kljub temu so Francozi vendarle imeli toliko ozira, da so imeli Beneško Slovenijo skoraj kot kanton zase in so bili vladni delegat, policijski komisar, mirovni sodnik in vsi predstavitelji uprave Slovenci.
Beneška Slovenija je po Napoleonovem porazu in po dunajskem miru zopet pripadla Avstriji. Z odlokom z dne 4. malega travna 1816 je Avstrija dokončno zatrla vseh 36 svobodnih sosesk Beneške Slovenije in iz tamkajšnjega slovenskega prebivalstva ustvarila okraj, imenovan San Pietro degli Slavi oziroma Špeter Slovenov. Vsako zborovanje ljudovladnih sosedenj je avstrijska vlada preprečila. Še dolgo pa so se shajali občinski možje na posvetovanjih ter so reševali domače stvari sporazumno. To svobodno stremljenje je segalo tudi preko tedanje Beneške meje v Kobariški Kot, zlasti v občine Breginj, Sedlo in Kred nad Kobaridom.
Leta 1866 je Beneška Slovenija pripadla Italiji, ki je uničila še tiste ostanke Slovenske ljudovlade, ki so se ohranili po Napoleonovi zasedbi in zatem še terorju Avstrije. Vsekakor ima Beneška Slovenija poseben pomen za slovenski narod, saj se je prav v tej slovenski deželi najdlje ohranila izvirna Slovenska ljudovlada.
Slovstvo in viri:
RUTAR, S.: Beneška Slovenija, Ljubljana : Matica Slovenska, 1899
ŠIŠKO, A.: Sloven(c)i in Slovenija, 1. del, Viri in slovstvo, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2021
ŠIŠKO, A.: Sloven(c)i in Slovenija, 2. del, Starodavno ime Slovenija, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2021
Slike:
Slika 1: Zemljevid Beneška Slovenija in Rezija
Slika 2: Naslovnica knjige Simona Rutarja Beneška Slovenija, Ljubljana : Matica Slovenska, 1899
Vse pravice pridržane!