Ime Beneška Slovenija ima svojo zgodovinsko upravičenost že iz davne srednjeveške dobe. Pridevnik beneška je bil tej Sloveniji dodan zaradi stoletja trajajoče politične pripadnosti pod Benetke – od leta 1420 do leta 1797, oziroma zaradi povezanosti z republiko, ki je po Benetkah dobila ime.

Že v srednjem veku je bila Beneška Slovenija gosto naseljena s Slovenci. Od 13. stoletja imamo zanjo ohranjene zgodovinske vire v večjem obsegu. V njih so omenjene skoraj vse vasi dolin in pobočij ob zgornji Nadiži in zgornjem Teru, na desni strani Idrije in ob pritokih teh rek. Od takrat naprej se v zgodovinskih virih pojavlja pristavek, da leže »med Slovenci«, da so tamkajšnji prebivalci Slovenci, za deželo pa je prišlo v navado ime Slovenija.«

Slovenci so že v antiki, brez dvoma pa vsaj v začetku srednjega veka, prebivali na precej večjem ozemlju imenovanem Venetsko ali Beneško. Ko je večinski del te dežele izgubil svojo slovensko večino in značaj, je na njenem vzhodnem delu ostala Beneška Slovenija – zadnji ostanek slovenske oblasti, Slovenske pravde in slovenskega jezika ter omike. Slovenci v Benečiji, so bili skozi zgodovino v glavnem administrativno navezani na Videm (ital. Udine) in Benetke (ital. Venezia). Stoletja so opravljali službo obmejnih vardov – oglednikov, stražarjev in čuvajev, za kar so si od osrednjih državnih oblasti izborili številne privilegije, predvsem pa jim ni bilo treba plačevati prispevkov in dajatev, ne v denarju, ne v blagu.

Še v 18. stoletju so Beneški Slovenci vardevali severne meje Beneške republike, in sicer petero prelazov: Podbonesec, Livek, Klinac, Klobučarji in Jajnik. Beneška Slovenija je za ta namen redno vzdrževala 200 vardov, po drugi strani pa so bili njeni prebivalci popolnoma prosti vojaške dolžnosti. Le v primeru vojne so tudi slovenske beneške soseske prostovoljno prispevale za skupne stroške. Za vzdrževanje lastne vojaške čete je imela Beneška Slovenija pravico pobirati posebne dajatve, ki jih je navadno nabirala v obliki mitnine in carine, največ na vino.

Prve ohranjene dokumente iz Beneške Slovenije o lastni sodni upravi imamo z dne 10. vinotoka 1401, v zvezi s kazensko sodbo zaradi uboja. Tamkajšnji Slovenci so takrat imeli lastno domače sodišče visoke instance. Te listine segajo še v dobo, ko so nad Furlanijo in Beneško Slovenijo vladali oglejski patriarhi in ne Beneška republika, zato je upravičeno sklepanje, da so Slovenci imeli že iz davnine, lastno, dobro urejeno sodno upravo.

Beneška republika je vključevala Beneško Slovenijo v okvir svojega ozemlja od leta 1419 pa vse do miru pri Campoformio leta 1799. Od 9. stoletja – pred Beneško Republiko – so v Beneški Sloveniji vladali oglejski patriarhi, posebno po letu 1077.

Je pa imela Beneška Slovenija ves čas svoje povezanosti z Beneško republiko povsem samostojen položaj in viri jo imenujejo tudi državico zase. Beneška vlada je tamkajšnjim Slovencem glede sodstva, uprave in obrambe pustila popolno samoupravo. Na povsem izviren slovenski ljudovladni način so tamkajšnji prebivalci na ljudskih zborih – večah – urejali svoje zadeve. Najprej v okviru krajevnih sosedenj, potem pa še na širših večah dveh dekanij ali tako imenovanih bank: Landarski in Mjerski s 36. soseskami ali sosednjami. Vsaj enkrat, po potrebi pa tudi večkrat na leto, so sklicali skupno večo predstojnikov vseh slovenskih sosedenj.

Predstavniki Beneške Slovenije niso bili nikdar udeleženi v srednjeveškem stanovskem zastopstvu Furlanije, imenovanem furlanski parlament. Beneške Slovenije namreč sploh niso šteli k »Furlanski domovini« (»Patria del Friuli«), marveč so jo imeli za posebno državno enoto. To samostojno deželo, ne le da viri stalno imenujejo Slovenija/Schiavonia, marveč jo tudi vseskozi ločijo in razlikujejo od Furlanije.