Skoči na vsebino

Kralj Matjaž in pravi slovenski domorodci

»Od kralja Matjaža pravijo, da je bil slavni, nepredobitni vitez, kjer koli se je le prikazal s svojo černo vojsko, so sovražniki od straha trepetaje utekali. Tedaj so Slovenci bili mogočni, slavni in srečni. Po njegovej smerti se je pa Slovencem vedno hujše godilo, zato je pregovor: Kar kralj Matjaž spi, nobene več pravice ni. Pripovedali so tudi: da se bode Slovencem zmiraj hujši godilo, da ne bodo imeli svoje gospode, slovenskih žlahtnikov, kteri bi slovenski narod branili in se za njega zauzeli, da bode tedaj na svetu’ tako malo serčnih prijatlev slovenščine in pravih slovenskih domorodcev, da bodo vsi v senci jedne košate lipe mesta dovolj imeli. Tedaj bode kralj Matjaž spet prišel s černo vojsko in za Slovence bodo spet bolji časi.«

Predstavljena legenda je bila v tisku javno objavljena leta 1848, vendar se nedvomno nanaša na veliko starejše čase, ko so bili Slovenci še Bogani, rodnoverci ali staroverci ter še niso bili pokristjanjeni. Gre zagotovo za starejšega izmed dveh časovnih ciklov legend o Kralju Matjažu. Starejši ciklus pripada predkrščanskemu rodnoverskemu obdobju, mlajši pa se nanaša na obdobje bojev s Turki, ko so Slovenci obudili stare legende o Kralju Matjažu in jih uporabili za dvig morale v strašnih časih nenehnega vpadanja Turkov v Slovenske dežele.

Legenda Kralj Matjaž in pravi slovenski domorodci je bila res objavljena leta 1848, a njen nastanek sodi še za več kot tisoč let v preteklost, saj vemo, da so Slovence nasilno pokristjanili v drugi polovici 8. stoletja, po treh krvavih kramolah rodnovercev. Iz tega logično izhaja, da so bili Slovenci tudi v 8. stoletju v naših krajih domorodci.

Legende o Kralju Matjažu so nedvomno najbolj znane slovenske narodne/ljudske legende. Pripovedovali so si jih v vseh slovenskih zgodovinskih deželah, od vzhodnih, nekdaj pripadajočih stari Panoniji (Prekmurju), do zahodnih na Beneškem. Bistvo o Kralju Matjažu je prav gotovo zadel

Legenda Kralj Matjaž v kateri je govora o pravih slovenskih domorodcih
Legenda Kralj Matjaž v kateri je govora o pravih slovenskih domorodcih

dr. Sergij Vilfan, ki je zapisal: »Kralj Matjaž je osrednja oseba slovenskega izročila o državi in njenem vodstvu, je lik idealnega vladarja, kot si ga predstavlja slovensko ljudstvo. Zlasti po dveh znakih se odlikuje dober vladar. Oba znaka sta združena pri Kralju Matjažu, ki deli bogatim in revnim enako pravico …« (Sergij Vilfan, Pravni motivi v slovenskih narodnih pripovedkah in pripovednih pesmih, Etnolog 1943, str. 6).

Skupen imenovalec legend o Kralju Matjažu so zlati časi, ki so jih v njegovi dobi bili deležni vsi Slovenci in ki se bodo nekoč znova vrnili, ko bo Kralj Matjaž vstal in se vrnil med nas.

Kralj Matjaž (Dolenska)

V svoji obilnosti se bodo Slovenci napuhnili in razvadili… Zapustili bodo Boga in Bog bo zapustil njih. V pravični jezi bo preklel in zavrgel našo domovino.

Od vseh strani se bodo privalili vanjo sovražniki našega rodu in imena. Omehkuženi narod se jim ne bo mogel upirati. Teptali in pustošili nam bodo deželo, da se bo izpremenila skoro v ogromno morišče in pogorišče. Mesta in vasi nam bodo popalili in razdejali; od morja do Drave, od Kolpe do Triglava ne bo ostala nobena cerkev, nobena hiša. V porušenih človeških bivališčih se bodo naselili volkovi in krokarji ter se pasli z mesom ubitih naših rojakov. Naši možje in mladeniči bodo popadali v nesrečnih bitkah. Brez milosrda bodo podavili srditi krvniki sive starce in drobno deco, device in žene naše pa sramotili in si jih vzeli za ljubice. Kdor bo utekel iz občega poboja, se bo skrival v odljudnih brlogih, smradnih duplinah in podzemeljskih jazbinah … Ljudje se bodo hranili v svojih zavetjih kakor divje zveri s travo in koreninami, kruh si bodo mesili od stolčene hrastove in smrekove skorje … V ti neskončni revi bodo spoznali ljudje svoje grehe in s skrušenim srcem prosili Boga oproščenja in podpore . .. Ozrl se bo zopet milostivo na Slovence ter jim poslal mogočnega odrešenika in maščevalca.

Zbudil se bo iz tisočletnega spanja Kralj Matjaž ter nam prihitel na pomoč s svojimi junaki… Sovražnikov bo privihralo nanj kakor listja in trave, ali ne bo se jih niti bal niti se jim umikal. Napadal in odganjal jih bo sedem let. Zadnji, poglavitni boj se bo vršil osmo leto na ljubljanskem polju. Trajal bo brez presledka od Velike do Male maše. Ta dan bo posekal pod Šmarno goro Kralj Matjaž s svojo roko cesarja in vodnika sovražnih vojsk in potopil ostanke njegovih krdel v deroči Savi. Po slavno končani vojni bo prišel za našo domovino že zdavnaj prerokovani zlati vek stanovitnega miru, blaženstva in poštenja. . . .Vsak bo imel toliko, kolikor bo potreboval zase in svojo rodbino. V deželi ne bo nikjer niti siromaštva niti prevelikega bogastva… (V njej) bo stanoval sam Kralj Matjaž, vladaje po volji božji in narodni zveste svoje Slovence in njihove brate, ki bodo hodili od vseh strani k njemu kakor dobri otroci k svojemu skrbnemu očetu …

Voznik pri Kralju Matjažu (Koroška)

Neki Slovenec (pravijo), je iz Ogerske vina domu vozil. Nekega dne pride po svojem potu skoz veliko dobravo, nameri se pod visoko goro, na kterej opazi hišico, ktera stoji na pol v skalo zazidana, tako da se je kumej streha iz zemlje vidila. Pred vratami zagleda verlega junaka, s sabljo opasanega. Kadar se Slovenec s vozam približa, začne junak govoriti in ga pitati: »Prijatelj! ti si iz gornjih naših stran. Povej mi, ali še lazijo mravlice na te tri verhe: na Šent-Krištofov, na Šent-Helenin in na Šent-Urihov verh?«

Tako se imenujejo tri gore na severoizhodnej strani od Celovca. Na verhu vsake teh treh gor je cerkvica izzidana, kamor so Slovenci radi na božji pot hodili. Tudi je bila ta navada, da so se morale vse tri cerkve na jeden den objiskati, kar je bilo dosti težavno. Cerkvica sv. Uriha se je že poderla: unidve ste pa še celi.

Slovenec je odgovoril: »Še lazijo, pa ves čas le redje.«

»Povej doma: kadar bode vera toliko oslabela, da ne bode nikdo več hodil na te tri verhe, tedaj bodem jaz ustal in prišel s svojo černo vojsko.«

»Kdo si pa ti?« ga upraša Slovenec.

»Jaz sim Kralj Matjaž! Stopi bliže in pojdi za menoj v to hišico, da se sam s svojimi očmi prepričaš.

Slovenec gre z njim v hišico in Kralj Matjaž mu ukaže: »Stopi tu za me in poglej meni črez desno ramo skoz toto okno.«

Človek stori, kakor mu je ukazano in vidi ravno polje, dolgo in široko. Po celim polju črez in črez vse sami vojaki v orožji s konji. Pa vse mirno in tiho. Nič se ne gane, kakor da bi spali konji in vojaki.

»Vidiš, to je černa vojska!« reče Kralj Matjaž začudenemu Slovencu. — »Poglej spet skoz okno.« — Človek spet pogleda, kralj pak prime rahlo za svojo sabljo in jo malo iz nožnic povleče. Zdaj glej! Cela vojska oživi! Vojaki se uzdvignejo, konji začnejo z glavami majati, herzati in s kopitami kopati.

»Vidiš!« reče Kralj Matjaž, »ne bode več dolgo, in jaz bodem ustal in potegnil svojo sabljo. Bode mlačen veter potegnil, vsem ljudem jedno misel dal. Moji vojaki bodo poskakali na konje. Tedaj bode černa vojska za sveto staro vero in pravico.« (Tako je dejal Kralj Matjaž.)

Pripoveduje(jo) tudi, da bode tedaj vse popadlo za orožje, kar hlače nosi. Bodi staro, bodi mlado, vse bode hitelo v vojsko branit staro sveto vero in pravico. Tedaj bode taka naglica in sila, da ljudi (t. j. ljudje) ne bodo utegnili se preobleči, temoč vsaki pojde v tem oblačilu, ktero bode ravno na sebi imel. Tolika množica pravovernih ljudi se bode naletela, da bode vojska kumej toliko časa terpela, da bi človek tri hlebe kruha pojedel. Ali se bode komu tretji hleb iz rok izmeknil, bode njegov sosed rekel: »Pusti ga, bratej! naj leži. Za te kratki boj imaš dva hleba dovolj.« Tako naglo se bode sovražnik premagal.

Vse pravice pridržane!