Bil je mnenja, da so stari pisci v antiki in v zgodnjem srednjem veku, med njimi Homer, Herodot, Julij Cezar, Tacit, Plinij, Solin, Pomponij Mela, Eustathij, Strabon, Ptolomej, Apollonij, Appian, Moses Chorenski, Arrian, Jordanes, Prokopij, Einhard in še kdo, z imenom Veneti, opisovali ista plemena in rodove imenovane Sloveni v srednjem veku.

Prvi, ki je pisal o Venetih je bil Homer. Navedel je, da je v vojni Trojancev s Helenci, prišel prvim na pomoč tudi Pylaimenes, vodja Paflagoncev s posebnim krdelom iz rodu Enetov. Ta rod je bil tako junaški in viteški, da ga je Homer imenoval Hrabro srce. Grki so zaradi značilnosti grškega jezika izpustili prvo črko »V« v imenu Veneti in posledično pisali o Enetih, kar je bilo po mnenju Trstenjaka splošno znano vsem kritičnim jezikoslovcem.

Homer je zapisal, da je pleme paflagonskih Venetov stanovalo v severni Paflagoniji ob obrežju »Pontus euxinus«, njihova pa so bila mesta Kytor, Sesam, Kromna, pobrežje Aigial, po Eustathijevo Kobial in grad Erythyn. Strabon in Ptolomej sta v Paflagoniji navajala več imen mest, rek in gora, ki imajo slovenski zven, kot so Zagora (ime gore), Šivata, Tobata, Rastia, Sokora, Titva, Olen, Elvia, Laskoria, Armen idr.

Paflagonija se je nahajala na južni obali Črnega morja, kjer je v soseščini moč najti še Mizijo (Mysia), Bitinijo (Bithynia) in Kapadokijo (Cappadocia). Vse te pokrajine so v današnji Anatoliji v Turčiji.

Pomponij Mela je navajal Venete med Armenci in Kapadočani, Apollonij pa pod Tibareni v pokrajini virov reke Halysa. Značilno je spet, da najdemo prav v predelih kjer so živeli armenski Veneti, imena starih mest s slovenskim licem, npr. Zara, Zela, Ibora, Komana, Komiša idr. Vsekakor so armenski Veneti živeli še vzhodneje od paflagonskih Venetov.

»Ti Veneti so še se ohranili v Armeniji za zgodovinoslovca Mosesa Chorenskega, rojenega leta 370, umrl je 489. po Kr.«

Deli venetske družine pa niso prebivali zgolj v Paflagoniji in mali Armeniji, temveč tudi ob spodnji Donavi ali Istru. Appijan je imenoval Venete v soseščini Dardanov in Sintov vse do meja Makedoncev.

Trstenjak je bil prepričan, da je v primeru tistih petih slovenskih plemen, ki jih je v Trakiji že v drugem in tretjem stoletju omenjal Armenec Moses Chorenski, in v katerih sedeže so se pozneje naselili Goti, dejansko šlo za ostanke Appianovih Venetov. V opombi je zapisal: »Gotini so v Trakio prišli leta 220 – 251 po Krist. Moses. Chorens je zajemal večidel iz Alexandrinca Pappa. Temu so toraj mogle venetske betve na Dunaji znane biti in za njega še životariti.«

Posebej zanimivo je tudi njegovo pisanje o plemenu Tribalov, ki so živeli v Trakiji in Meziji ter naseljevali današnjo severovzhodno Srbijo in severozahodno Bolgarijo. Okrog leta 336 pred našim štetjem so prišli v odkrit spor z Aleksandrom Velikim, zatem pa so jih obkolili Kelti in so bili v nenehnih vojnah zlasti s Skordiski.

Po Trstenjakovem pisanju je značilno, da so med Sloveni živečimi na ilirskem polotoku v njegovi dobi bile še žive povesti o Aleksandru Velikem. Zapisal je, da se je že Šafarik vprašal: »Mar ne izvirajo poznejše sage Slovencev o Aleksadru Velikem iz tistega časa?«

Zapisal je, da sta imela Tribale za Slovene tako Surowiecki, kot tudi Šafařik, ni pa ob tem navedel Vitezovičeve in Rafajeve Kronike iz konca 17. ter prve polovice 18. stoletja, v kateri so Tribali izrecno navedeni kot eno izmed slovenskih plemen. Rafaj jih je v svojem delu z naslovom Kronika aliti spomenek vsega sveta vekov, ki je izšlo leta 1744 imenoval Trivalji, vedar gre nedvomno za isto pleme Tribalov – zamenjava črke v in b predstavlja tipični slovenski betatizem.

Že v letu 507. pr. n. št. je Rafaj pisal o bojih med Slovenci in Makedonci, nato pa je za leto 371 pr. n. št. zapisal: »Vumre Aminthas Kralj Macedonski, ki se je bil podharačil Slovencem. Stupi za njim na kraljestvo starejši sin njegov Alexander, koj znovič sprosi, i kupi mira od Slovencev, dal im je brata svojega Filippa vu poručanstvo. Ali huda Mati Euridice do malo vremena Kralja sina svoga včinila je vmoriti.«

Trstenjak je v nadaljevanju svojega spisa zapisal, da so v predzgodovinski dobi na severni strani Haema/Stare planine/Balkana naseljeni slovenski Veneti, ki so obstali do prihoda novih slovenskih naseljencev iz severa Evrope, ohranili povesti o Aleksandru Velikem in jih izročili svojim novodošlim sorodnikom. Drugače ni mogoče razumeti, kako bi se lahko te pripovedi ohranile, kajti med prihodom Aleksandra Velikega na obale Istra/Donave in prihodom severnih slovenskih plemen na Haem/Staro planino/Balkan je minilo okrog 800 let.

Tudi Herodot je poznal ter razlikoval Ilirske Venete in Jadranske Venete, v zvezi z ilirskimi pa je po navedbah Trstenjaka, zapisal:
»Dardani, Mysi, Sinti itd. so bili rodovi illyrskega plemena, in sicer tukaj v večini naseljena, — a potiori fit denominatio —, zato je imenoval te Venete — illyrske v razloček Venetov ob Adriji, ki jih je tudi poznal, saj pravi, da so se Synginni medijsk rod, razširjali od Istra do mej Venetov ob Jadranskem morju. Venetska plemena so torej v pradobi stanovala ob spodnji Donavi, njihovi sedeži pa so segali skozi Panonijo, Norik, Karnijo, do Ravene v gornji Italiji, in na zahodu po severnem Tirolskem do Bodenskega jezera, ki se je imenovalo: lacus Veneticus, kot sta pisala Pomponij Mela in Ptolomej in kjer se je še do današnjega dne ohranilo slovensko imenovanje za ladje: Lädis.

Po ozemlju Jadranskih Venetov je tekla tudi reka Paduša, danes reka Pad v Italiji, ti Veneti pa so bili naseljeni vse do Ravene ob zahodni obali Jadrana. Zato nikakor ne smemo zamenjevati poznejših Benečanov in njihovega ozemlja z antičnimi Veneti, čeprav ima ime obojih isti izvor. V zvezi s temi Veneti se je Trstenjak skliceval predvsem na delo Alexandra Fedorovicha Gilferdinga, z naslovom Stara doba zgodovine Slovenov, ki je izšlo v ruščini. Zapisal je: »Slovenskost adrijanskih Venetov je učeni Gilferding tako jasno dokazal, da meni le ostanejo poberki.« Gilferding, ponekod tudi Hilfer ding je bil zgodovinar in jezikoslovec, (filolog), ter dopisni član ruske akademije znanosti iz Petrograda oziroma St. Petersburga.

V zvezi z baltiškimi Veneti je Trstenjak zapisal naslednje zanimive trditve: »Odkod so ti prišli v to okolico? Jaz mislim iz juga, odtrgnovši se od dunajske in noriško-panonske betve.« Zato so se med severnimi Sloveni ohranile stare povesti, po katerih je poljski Krak prišel tja iz Gorotana ali Karantanije, bratje Čeh, Leh in Meh pa iz Krapine v Bezjaški Sloveniji. Tudi menih Nestor je pripovedoval, da so Slovene, ki so prej stanovali ob reki Donavi v Noriku in Illiriku, iz teh dežel pregnali Vlahi ali Kelti. Surowiecki, Šafarik, Schlötzer in Mannert so spoznali, da so slovenska plemena v pradobi segala nepretrgoma od Jadrana do Venetskega (mare veneticum) ali Baltskega morja, in so naseljevala vso ozemlje med vodovjem, ki napaja reke Sava, Drava, In, Donava, Laba in Visla.

Posebej zanimiva je Trstenjakova navedba, da so v vzhodni Germaniji že v predzgodovinski dobi prebivali Sloveni. Bili so pomešani z Germani in Kelti, ta zmes pa je ustvarila posebno germansko-keltsko-slovensko pleme Svabinov (Svavov, Svebov), pod nadvlado Germanov. »Vlak Venetov je bil skoz dunajsko ravnino, črez noriške planine v Germanijo, in črez Karpate in Krkonoše v ravnine Visle in Odre tje do venetskega jadra.« Zapisana dejstva so po mnenju Trstenjaka poleg Gilferdinga spoznali tudi Schultze, Wersebe, Müller, Landau in drugi nepristranski Nemci, med Sloveni pa Šembera in Hanuš.

Šiško je pri tem posebej izpostavil naslednje: V oči predvsem bode navedba, da se je ime Veneti v antiki pojavilo na obrobju njihove naselitve, saj je ta vzorec povsem enak tudi pri imenu Sloveni v obdobju srednjega veka. Tudi ime Sloveni in ime njihovih dežel Slovenija (Sclavinia, Sclabonia, Sclavonia), se je po pravilu pojavilo na obrobju večjega slovenskega naselitvenega ozemlja, še posebej, kadar so vanj vdrla tuja plemena in rodovi.

V starodavnih časih so baltiški Veneti jadranskim Venetom prodajali jantar, ki je bil ključnega pomena za tedanjo trgovino in medsebojne stike Venetov na tako obsežnem ozemlju.

Naslednje izmed plemen Venetov so armoriški Veneti, ki so prebivali ob atlantskem oceanu, v lugdunski deželi, današnji Bretoniji (Bretagne) v Franciji. Ne samo na kopnem oziroma v primorju, marveč tudi na otokih Siata, Sena, in Vindillis. Uckert je prišteval k Venetom še otoke Riduna, Sarnija in otok Cesarea, ki je dobil ime po Juliju Cezarju. Današnje mesto Vannes, bretonski Venet in Gwenet, na najskrajnejši strani departmana du Morbihan še vedno opominja na nekdanja bivališča Venetov v bretonskem primorju. Njihovo luko ali pristanišče so Galli imenovali venetsko »vindana portus«, zemljepisci pa so menili, da je bilo tudi mesto Dariorigum v posesti teh Venetov. Te Britanske Venete omenja Einhard še v osmem stoletju, ko govori o povratku britanskih Venetov v Galijo.

»Toliko sem dosedaj našel dokazalnih razlogov za sorodnost Venetov v Armeniji, Paflagoniji, v lllyriku kraj Adrije, baltskega morja in v Armoriki. Želim, da bi drugi slovenski starinoslovci v teh preiskavah še srečniši bili.«

Na koncu obravnave tega Trstenjakovega spisa je Šiško navedel še njegove zapise v zvezi z imenom Veneti, ki jih je avtor zapisal že na začetku študije.

Po njegovem so Veneti sodili med arijanska oziroma arijska plemena in so bili bratje ter sestre evropskih arijanskih narodov: Grkov, Italov, Illirov, Keltov, Germanov, Sloveno-Litovcev, Sarmatov, Trakov, Skithov idr.

V zvezi s tem je Trstenjak zapisal: »Ta rodbina se je že v Azii velela: Arja, in svojo zemljo imenovala: Arjavarta, Arjaka, iz ktere je novopersinsko: Irak nastalo. Arja pomenja: čestitljiv, slaven, ehrwürdig, venerabilis, in to ime je delalo nasprotje proti drugim narodom, ki so se imenovali: Mlekhas in Varvarikas, s kterim slednjim imenom so posebni črni rod Kušitov ali Aithiopov poznamenovali.«

Skliceval se je na Gilferdinga, ki je dokazal, da tudi ime Sarmat pomeni čestitljiv, prav tako pa tudi ime Veneti, Venti. To prastaro ime Slovenov, je »synonymon imen Arjas, Aretas, Sarmatas, in tudi izrazuje člena čestite, slavne arjanske rodbine«.

Za časa Trstenjaka, je veljalo – sam piše »je dokazano in brez vse dvombe pripoznano«, – da so bili Tacitovi Veneti Sloveni, »in ker tudi sosedni Finci in Skandinavci že od nekdaj Slavene imenujejo: Wane, Veneje, Venelaiset, to je, zemljo Venov — Venetov, in ker po postavah in lastnostih svojega jezika Slavene tudi Nemci imenujejo: Wenedi, Wanadi, Vinuli, Windili, Wenden, Winden, in Kelti: Vineth, Veoned, Gwineth, smemo brez vse spotike povsod iskati slovenskega plemena, kjer ime Venet najdemo.«

Vsekakor pomeni Trstenjakovo pisanje o imenu Veneti tudi neposredno jezikoslovno zvezo z imenom Sloveni. Znano je, da številni pisci izvajajo izvirno domače narodno ime Sloveni iz besed slovo, govor, kot tudi iz besed sloveti, sloveči, slava, slavni, kar je v svojem predgovoru k prvi slovenski slovnici zapisal že Anton Bohorič leta 1584. Nedvomno je pomen imena Veneti – čestitljivi, čestiti, slavni zelo blizu, če ne celo enak pomenu imena Sloveni – sloveči, sloveti, tisti, ki slove – častni in slavni. Čeprav Trstenjak tega ni izrecno zapisal, je torej tudi povezava imen Veneti in Sloveni jasna, nedvoumna in nesporna.

Šiško je opozoril tudi na zanimivo dejstvo, da je sklepanje izjemno podobno Trstenjakovemu, moč zaslediti sto let pozneje pri Georgeju Sotiroffu, kanadskemu znanstveniku bolgarskega rodu, ki je deloval na Univerzi Laval v Québecu v Kanadi. George Sotiroff, tudi Georgi D. Sotirov je na Wikipediji naveden kot doktor znanosti, zgodovinar in filolog. Gre za pisca prispevka Feniciani, Veniciani, Heneti, Veneti in Vendi, objavljenem leta 1971,v Anthropological Journal of Canada, vol 9., no. 4, Ottawa : Anthropological Association of Canada, 1971, str. 5 – 10, ki je za nas res posebej zanimiv. Sotiroff je namreč, zagotovo povsem neodvisno od Trstenjaka, prišel do dobesedno enakih ugotovitev in sklepov. Pravzaprav oba pisca tudi dopolnjujeta drug drugega.

Trstenjak je v naslednjih letih objavil kar štiri obsežne spise, s katerimi je želel zlasti z jezikovnimi raziskavami podpreti svoj članek O plemenski sorodnosti Venetov v Armeniji, Paflagoniji, v Iliriku, ob Jadranu, Baltiku in v Armoriki. Gre za spise z naslovom Slovanski elementi v venetščini I (1874, 72 strani), II (1875, skupaj 151 strani, v kar so všteti dodatki in popravki ter izvirno besedilo profesorja Contzena v nemščini (Professor Contzen o slovanskosti starih Venetov, Capitel VIII., Die Veneter) – 9 strani), III (1876, 87 strani) in IV (1877, 87 strani), ki jih je izdala Matica Slovenska. Vsi štirje spisi skupaj obsegajo 397 strani.