Praznovanje zimskega solncobrata
Preden so ljudje razvili in pričeli uporabljati meteorologijo ter ure, so uporabljali Sonce za označevanje dneva in letnih časov, Luno pa za označevanje noči in mesecev. Med letom, ko Zemlja kroži okoli Sonca, doseže tudi razne skrajne in prelomne položaje. Dva krat letno Sonce doseže t. i. nadglavišče ali zenit. Ko je Sonce navidezno najseverneje – je najkrajši dan in najdaljša noč – ta dan pa imenujemo zimski solncobrat. Tedaj se na severni polobli začne astronomska zima. Ko je Sonce navidezno najjužneje – je najdaljši dan in najkrajša noč – ta dan pa imenujemo poletni solncobrat. Tedaj se na severni polobli začne astronomsko poletje. Ko pa je Sonce neposredno nad ekvatorjem, noč in dan trajata enako dolgo, ta dan pa imenujemo enakonočje. Na severni polobli je pomladno enakonočje ali spomladansko enakonočje začetek astronomske pomladi, jesensko enakonočje pa je začetek astronomske jeseni.
Zato so bili solncobrata (zimski in poletni) ter enakonočji (spomladansko in jesensko) zelo pomembni za kmetijstvo in posledično za preživetje ljudi.
Pomladno enakonočje je pomenilo rojstvo, obnovo, rast in prihod sezone sajenja. Poletni solncobrat je označeval rodovitno sezono pridelka in rodovitnost Zemlje. Praktično vse civilizacije na vseh celinah po vsem svetu imajo zato neko vrsto obreda, povezanega s poletnim solncobratom. Jesensko enakonočje simbolično pomeni čas za žetev, zahvalo za pridelek in pripravo na dolge zimske mesece. Zimski solncobrat pa je povezan s smrtjo in ponovnim rojstvom. Označuje dolge temne zimske noči, ko narava počiva, sveži pridelki ter meso pa niso na voljo.
Številni obredi in praznovanja so bili in še vedno so, povezani z njimi. Navedeni štirje pomembni sončni dogodki so označevali pomembna obdobja leta za ljudi pred krščanstvom, ki je pozneje mnoge stare običaje prilagodilo v svoja lastna praznovanja, zlasti Božiča in Velike noči.
Pred dnevi smo tudi mi znova praznovali zimski solnocobrat oziroma Koledo ali Božič.
Koledovanje je star predkrščanski/rodnoverski narodni običaj v času zimskega solncobrata. Gre za novo rojstvo sonca. Na zimski solncobrat je namreč Sonce ob poldnevu v svojem nadglavišču ali zenitu – navidezno najseverneje na nebesnem Kozorogovem povratniku – takrat pa se koledarsko začne zima.
Kristjani so običaj koledovanja prevzeli od naših prednikov rodnovercev ter razglasili rojstvo Jezusa Kristusa, kar danes praznujejo kot čas Božiča. Tudi ime Božič so kristjani prevzeli od rodnovercev – Boganov. Bogani so preprosto tisti, ki verjamejo v Boga oziroma častilci Boga. Ime Božič izvira od božjega sina oziroma malega Boga – Božiča.
Kristjani so od rodnoverskih Boganov prevzeli in nekoliko spremenili tudi kolednike. Koledniki se namreč pri kristjanih preoblečejo v svete tri kralje in hodijo po vaseh ter zbirajo darove za revne družine z otroki. Za koledniške obhode je značilno, da koledniki obiščejo vse hiše v kraju, pozdravijo, zapojejo in izrečejo koledniško besedilo z voščilom miru, veselja in zdravja. Običajno sprejmejo dar, se za dar zahvalijo in se poslovijo.
V slovenskem domorodnem rodnoverskem izročilu sta s Soncem najbolj povezana bogova imenovana Svetovid in Belin, ki sta značilna za praznovanje zimskega solncobrata (21.-25. gruden), za praznovanje poletnega solncobrata, ko je Sonce ob poldnevu v svojem nadglavišču ali zenitu najjužneje na nebesnem Rakovem povratniku (21.-24. rožnik) pa je značilen Kresnik.
Naši domorodni predniki so bili nekoč bolj povezani z naravo in so vedeli ter občutili, da so energije na dan solncobrata še posebej močne. Dobro so se zavedali pomembnosti Sonca za naše preživetje. Zato je na dan zimskega solncobrata, ko se sonce ponovno rodi, vezanih veliko obredov in običajev. Na najdaljšo noč, 21. grudna, redkeje 22. grudna, domorodci običajno zakurijo zimske kresove, se poklonijo Soncu in se družijo ob rodnoverskih obredih.
Domorodno kresovanje ob zimskem solncobratu
Na najdaljšo noč se običajno na vrhu hriba zakuri kres – znamenje Sonca. Ta kres nikakor ni tako velik, kot so kresovi ob 1. velikem travnu/maju. Vanj se, kot prošnje in zahvale bogu Sonca, mečejo sveže brinove, lovorove in rožmarinove veje, borova smola ter klasi rži. Brinove veje v ognju prasketajo, to pa se šteje za govorico ognja, ki jo razume le Sonce, kateremu je kres namenjen. Če kdo preskoči kres, to pomeni, da bo naslednje leto zdrav.
Na kresni žerjavici se ta dan peče na leskove palice nabodena repa. Z zaužitjem tako pečene repe zdravimo in očistimo telo. Ob kresnem ognju se pripovedujejo pripovedi, ki segajo daleč v preteklost. Udeleženci kresovanja si zaželijo veliko sonca in obilno prihajajočo letino. Čarobnost in skrivnostnost, ki ta čas lebdi v prostoru ob ognju, obredu daje poseben pečat, vse dokler se noč ne prevesi v naslednji dan.
Fantje imajo nalogo vardevati ogenj, dokler kres ne ugasne. S seboj imajo drevesne gobe, ki jih takrat prižgejo in jih na palici odnesejo tistim, ki so ostali brez kresnega ognja. Ko kres dogori, domov odnesejo tudi žerjavico. Na domačem ognjišču ugasnejo stari ogenj ter s to žerjavico zakurijo novi ogenj, ki nakazuje nov cikel, novo leto. S tem ognjem si prižgejo tudi svečo in jo dajo v ščebrno. Oglje ugaslega kresa ima po splošnem prepričanju zdravilno moč.
Družine ob zimskem kresu pletejo venčke iz lobodike, ki morala imeti vsaj nekaj rdečih jagod. Venčki so namenjeni za hlevska vrata. Njihova moč odganja hudega duha in vse vrste bolezni ter poskrbi za rodnost živine. Venčki morajo na vratih hleva ostati vse leto do naslednjega kresa. Tedaj se jih zdrobi in vrže na tla pod živino, v svinjak in kurnik.
Ob zimskem kresu ima vsaka hiša ob svojem ognjišču obešeno zimzeleno vejo – belo omelo. Tam visi vse leto do naslednjega zimskega kresa, ko jo zamenjamo z novo svežo vejo. V obredne namene se uporablja za zdravljenje, priklic ljubezni in za zaščito. Bela omela je edina zimzelena rastlina, ki raste na drevesu, ki jo hrani in nima neposrednega stika z zemljo. Zato raste v »nadsvetu«, kjer posledično dobiva še dodatno energijo in moč Lune, Sonca in zvezd. Njeni listi pripadajo zemlji, bele svetlikajoče jagode pa pripadajo nebu, kjer prebiva Prasila, stvariteljica vsega, kar obstaja.
Po zimskem kresu se zjutraj doma naredi ognjak, iz katerega se prerokuje. Vzame se nekaj pepela, ki je nastal v kresni noči in se mu doda toliko vode, da se iz njega lahko izoblikuje krogla v velikosti jajca. Vanjo porinemo zrno boba. Da bi bil ognjak bolj čvrst, ga povaljamo v moko, nato ga stisnemo in položimo na sredino posodice. Takrat vanjo dolijemo toliko vode, da ta sega do polovice ognjaka. Zvečer ena izmed žensk, prerokuje letino in drugo, kar velja za domačo hišo.
Za ta praznik gospodinja speče majhen okrogel hlebček imenovan sušec, ki ga udeleženci kresovanja nosijo s seboj. Košček sušca darujejo ognju, da bi povečali njegovo moč.
Rodnoverske družine pripravljajo tudi praznično jed po imenu sevka. Pripravi se tako, da najprej v eni posodi pripravimo tekoče testo z mlekom, maslom in moko. V drugo posodo damo vodo, med in nekaj listov mete, nato pa dodamo še olupljena in na koščke razrezana jabolka. Posodo nato pokrijemo in kuhamo toliko časa, da nastane kaša. Za tem vanjo počasi ulivamo že prej pripravljeno tekoče testo ter ves čas mešamo, dokler jed ni kuhana.
Pripravljamo tudi praznično pijačo Ciber iz suhih cerovih oz. hrastovih listov. To pijačo lahko pijemo hladno ali vročo, od zimskega kresa, pa do pusta. Pomagala naj bi preprečevati in zdraviti zimske bolezni.
Na zadnji dan v letu se izvaja obred očiščenja prostorov imenovan kadivenca. Na brinovo palico se natakne lesna goba z mokovca in se prižge, da tli. Potem se z njo okadi ali očistili vse prostore v hiši, hkrati pa se izvajajo priprošnje za zdravje družine. Kot kadilo lahko uporabljamo tudi belo omelo, ki jo žgemo, s tem pa odganjamo vse zlo.