Pravljice kot tudi ljudske modrosti, pregovore, obrti in druga izročila je pričela zbirati že, ko je še delovala kot učiteljica, saj je z njimi prihajala v stik predvsem skozi delo z rojenci. Po upokojitvi si je zadala, da bo svoj interes razvila v nekaj večjega. Najprej je svoje delo izdajala v obliki člankov in krajših knjig. Nato se je raziskovanja lotila tudi fizično in je začela obiskovati vrtce, šole in društva po vsej Sloveniji, največ pa se je naučila prav v domovih za ostarele.

“Tam so zdaj zadnje generacije koscev, tistih pravih, ki so kosili še s kosami; tam so tudi še zadnje ženice, ki so žele s srpom, zgodbe katerih sem si z velikim navdihom zapisovala. Tam šele doumeš, kako je naša ljuba domovina neskončno bogata z ljudsko dediščino in da ljudski rek ‘vsaka vas ima svoj glas’ prav zares drži,” je dejala. “Težka industrija izhaja iz vaških kovačnic, tekstilna industrija iz vaških predic in tkalcev – pomembno je, da se tega zavedamo.”

Opozorila je tudi na oblikovno plat knjige, ki s podobami ilustratorjev deluje kot velika harmonična celota. Upamo, da se bomo tudi po njeni zaslugi Slovenci vendarle začeli zavedati bogastva naše ljudske tvornosti.

V knjigi Sto slovenskih ljudskih je prav toliko slovenskih ljudskih pripovedk, pravljic in basni, ki jih je ilustriralo 25 slovenskih ilustratorjev. Tiskana je v velikosti 21 × 26 cm in obsega 328 strani vezanih v trde platnice z zlato obrezo.
Izbor zgodb v knjigi resjedno pokriva »celoten« slovenski prostor, skoraj vse slovenske zgodovinske dežele, tudi Beneško Slovenijo, z izjemo Bezjaške Slovenije, za katero avtorica in snovalci knjige najbrž niti niso vedeli. Obenem ohranja tudi vsebinsko in oblikovno raznolikost, saj v njej najdemo praktično vse od vil, škratov, velikanov in zmajev pa do basni, pripovedk, pravljic in drugih oblik sporočanja.

Vsebina knjige kaže pot do pravih družbenih vrednot. Ob pripovedkah, pravljicah in basnih v rojencu zraste želja, da bi dobro zmagalo nad slabim. Iz temeljev tako ustvarjene pravljične domišljije, pa bo nekega dne zrasla realnost razuma, ki ga nedvomno še kako potrebujemo odrasli. Ob vzorih in vzorcih, ki so v pripovedkah zrasli iz domačih junakov, travnikov in polj, gora in gozdov, bo rojenec zrasel v široko osebnost z vrednotami, ki delajo naše življenje lepše in srečnejše.

Dušica Kunaver je avtorica skoraj 150. knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine. Sebe opisuje kot “pripadnico tiste generacije, ki je pasla krave, hranila kokoši in bosa hodila po kraški gmajni”. Rojena je bila leta 1937 v Ljubljani, njena družina pa izhaja s Krasa, do katerega čuti prav posebno naklonjenost. Oče Andrej Zlobec je bil častnik, čigar ljubezen do zapisovanja spominov se je pozneje prenesla tudi nanjo. Po končani srednji šoli v Ljubljani je študirala angleščino in ruščino, pozneje pa je delovala kot učiteljica v srednji in osnovni šoli. Na podlagi svojih izkušenj je napisala več priročnikov, namenjenih pedagogom.

Nekateri jo imenujejo tudi romantična etnologinja.

Med njenimi knjigami in knjižicami, ki postopno odkrivajo slovenske korenine izpostavljamo naslednje: